Jedro

Ker trditve tožeče stranke o tem, da bi bil v primeru uporabe varnostnega pasu zaradi prevračanja vozila obseg škode večji oziroma enak obsegu škode, kot ga je utrpela tožnica, niso dokazane, in ker je dokazana vzročna zveza med neuporabo varnostnega pasu in poškodbami oziroma obsegom poškodb tožnice, je soprispevek tožnice k nastali škodi zaradi neuporabe varnostnega pasu 20 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da pravilno glasi: „I.

I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 26.615,18 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska: - 15.400,00 EUR od 13. 7. 2010 do 6. 12. 2010, - 25.947,18 EUR od 13. 7. 2010 do plačila, - 668,00 EUR od 12. 1. 2011 do plačila.

II. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, to je plačilo odškodnine v znesku 75.387,82 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov: - 49.692,64 EUR od 28. 6. 2010 do plačila, - 25.947,18 EUR od 28. 6. 2010 do 12. 7. 2010, - 15.400,00 EUR od 28. 6. 2010 do 12. 7. 2010 in od 7. 12. 2010 do plačila, - 668,00 EUR od 28. 6. 2010 do 12. 1. 2011, se zavrne.“ - v II/II. točki izreka pa spremeni tako, da se znesek 1.316,58 EUR nadomesti z zneskom 1.692,08 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 162,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo (I/I), da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 18.455,18 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov: 15.400,00 EUR od 13. 7. 2010 do 6. 12. 2010, 17.787,18 EUR od 13. 7. 2010 do plačila ter 668,00 EUR od 12. 1. 2011 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, to je plačilo odškodnine v znesku 83.547,82 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov: 49.692,64 EUR od 28. 6. 2010 do plačila, 17.787,18 EUR od 28. 6. 2010 do 12. 7. 2010, 15.400,00 EUR od 28. 6. 2010 do 12. 7. 2010 in od 7. 12. 2010 do plačila in 668,00 EUR od 28. 6. 2010 do 12. 1. 2011, je zavrnilo (I/II). Nadalje je (II/I) ugotovilo, da se pravdni postopek zaradi umika tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 15.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2010 do plačila, ustavi ter (II/II) odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.316,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, z ustrezno stroškovno posledico. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnica zato, ker naj med škodnim dogodkom ne bi uporabljala varnostnega pasu, prispevala k nastanku škode. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, na katerem je sodišče utemeljevalo ta zaključek, izhaja, da bi tožnica, če bi uporabljala varnostni pas, utrpela kvečjemu hujše telesne poškodbe in nikakor ne blažjih. Da oškodovanec pri prevračanju vozila v primeru, če varnostnega pasu ne uporablja, utrpi blažje poškodbe, kot bi jih utrpel, če bi varnostni pas uporabljal, izhaja tudi iz zadeve VSM I Cp 1838/2009. Sodišče ni ugotovilo, ali je morebitna opustitev tožnice (neuporaba varnostnega pasu) povzročila večjo škodo, kot bi jo oškodovanka utrpela sicer, zato ne bi smelo uporabiti določb 171. in 185. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanja OZ). Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog za vnovično dopolnitev izvedenskega mnenja, s katero bi lahko bilo z zanesljivostjo ugotovljeno, da je bila tožnica med prometno nesrečo pripeta z varnostnim pasom, ter v primeru, da bi se ugotovilo, da ni bila, bi lahko tudi bilo ugotovljeno, ali je to povzročilo blažje ali težje poškodbe, kot jih je sicer utrpela. Nadalje meni, da je odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v vseh postavkah odmerjena bistveno prenizko. Sodišču očita, da pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče neustrezno ovrednotilo pomen štirih brazgotin, ki tožnico vseskozi opominjajo na to, kaj vse je izgubila na dan škodnega dogodka. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, kot tudi ne vseh nevšečnosti med zdravljenjem. Pri odmeri odškodnine iz naslova strahu ni upoštevalo, da se je akutna reakcija na stres pri tožnici manifestirala med drugim s paniko in zelo intenzivnim primarnim strahom ter da so ti simptomi trajali nekaj ur. Poleg tega ni v zadostni meri upoštevalo trajanja in intenzitete tožničinega sekundarnega strahu. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni pravično ovrednotilo posledic prometne nesreče za tožnico. Zlasti ni upoštevalo, da se je morala tožnica zaradi posledic prometne nesreče prešolati ter da je praktično onesposobljena pri številnih opravilih, kar ji bo nedvomno otežilo, če ne onemogočilo pridobitev ustrezne zaposlitve. To tožnico obremenjuje, zaradi česar ni moč računati na idealno situacijo, v kateri bi tožničine identitetne in depresivne motnje izzvenele. Sodišče ni upoštevalo, da bo morala tožnica tudi po nosečnosti najverjetneje nadaljevati s psihiatrično obravnavo. Prav tako ni upoštevalo tožničine starosti ter dejstva, da se je tožničino življenje zaradi prometne nesreče čez noč bistveno spremenilo na slabše. Da je prisojena odškodnina bistveno prenizka, izhaja med drugim iz judikata VS002025, kjer je bila oškodovanki priznana odškodnina v višini 36.300,00 EUR, pri čemer so bile težave, vezane na zmanjšanje življenjske aktivnosti, le v 50 % posledica nesreče. Ob primerjanju posledic pri obeh oškodovankah bi šla tožnici približno tri krat višja odškodnina. Nadalje navaja, da sodišče tožnici neutemeljeno ni priznalo v okviru premoženjske škode stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica 20 % prispevala k nastali škodi, je pravilna, četudi deloma iz drugačnih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom. Pritožbeno sodišče navedeno ugotovitev, ki jo tožnica izpodbija le pavšalno, sprejema kot pravilno, saj je imelo sodišče prve stopnje zanjo oporo v prepričljivem in strokovnem izvedenskem mnenju izvedenca travmatologa in njegovi dopolnitvi, iz katerih izhaja, da tožnica glede na naravo telesnih poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, ni uporabljala varnostnega pasu.m(1) Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno štelo za dokazano vzročno zvezo med opustitvijo uporabe varnostnega pasu in poškodbami (oziroma obsegom poškodb) tožnice, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da primerno uporabljen varnostni pas in pravilno prilagojen vzglavnik v veliki meri preprečujeta poškodbe glave in vratu, ki jih je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku tožnica, zlom desnega zapestja, ki ga je prav tako utrpela tožnica, pa je tipična obrambna poškodba zaradi lovljenja v avtomobilu.

6. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer navajala in pri tem vztraja tudi v pritožbi, da bi bil zaradi prevračanja avtomobila v primeru uporabe varnostnega pasu obseg škode večji oziroma enak obsegu škode, kot ga je utrpela tožnica. Vendar po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka dokaznega bremena o tej okoliščini, ki jo je dokazovala z izvedencem medicinske stroke, ni zmogla. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa in dopolnitve tega mnenja glede (ne)uporabe varnostnega pasu in s tem povezanih posledic, ki sta povzeta v obrazložitvi izpodbijane sodbe, namreč te okoliščine ni moč zanesljivo ugotoviti. Izvedenec travmatolog je v izvedenskem mnenju pojasnil, da primerno uporabljen varnostni pas in pravilno prilagojen vzglavnik v veliki meri preprečujeta poškodbe glave in vratu, vendar pri visokoenergetskih poškodbah, kot je prevračanje avtomobila, opažajo izjemoma tudi v primeru uporabe varnostnega pasu tožničinim podobne poškodbe, pa tudi težje (z nevrološkimi poškodbami, notranjimi krvavitvami). V dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je pojasnil, da so pri prevračanju vozila sile delovanja na telo tako razpršene, neugotovljive, zaradi česar ni moč govoriti o specifičnih poškodbah ob uporabi varnostnega pasu. Iz povzetega izhaja, da izvedenec ni mogel podati mnenja o tem, kakšne poškodbe bi tožnica utrpela, če bi uporabljala varnostni pas, saj so sile na telo pri prevračanju avtomobila neugotovljive, in je zato treba vzeti za nedokazano trditev, da bi bil v primeru uporabe varnostnega pasu zaradi prevračanja vozila obseg škode večji oziroma enak obsegu škode, kot ga je utrpela tožnica. Glede na navedeno pa se izkažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da bi bil obseg poškodb tožnice v primeru uporabe varnostnega pasu kvečjemu večji. Ob tem velja dodati, da je podal izvedenec odgovora pod točkama 1/a in 1/b dopolnitve izvedenskega mnenja v zvezi z vprašanjem, kakšne so pričakovane telesne poškodbe zaradi uporabe varnostnega pasu ob bočnem trku in ne tudi pri prevračanju avtomobila, kot zmotno trdi tožeča stranka v pritožbi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke po vnovični dopolnitvi izvedenskega mnenja. Ker je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja prepričljivo, razumljivo in v zadostni meri odgovoril na vsa vprašanja in pripombe, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo potrebe za ponovno dopolnitev izvedenskega mnenja. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. V zvezi z zadevo VSM I Cp 1838/2009, na katero se sklicuje tožeča stranka, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ne gre za primerljivi zadevi. V tisti zadevi je bilo sicer na podlagi izvedenskega mnenja zaključeno, da bi oškodovanka utrpela hujše poškodbe, če bi bila pripeta z varnostnim pasom, vendar je izvedenec tako mnenje podal ob upoštevanju, da je bila streha vozila pri prevračanju vozila deformirana, česar pa tožeča stranka v obravnavani zadevi ni zatrjevala niti dokazovala.

7. Ker torej trditve tožeče stranke o tem, da bi bil v primeru uporabe varnostnega pasu zaradi prevračanja vozila obseg škode večji oziroma enak obsegu škode, kot ga je utrpela tožnica, niso dokazane, in ker je dokazana vzročna zveza med neuporabo varnostnega pasu in poškodbami oziroma obsegom poškodb tožnice, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je soprispevek tožnice k nastali škodi zaradi neuporabe varnostnega pasu 20 % (171. člen OZ).

8. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Pri odmeri upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo škodo, če je po običajnem teku gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodoče (182. člen OZ).

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 14.800,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnico, da je tako odmerjena odškodnina bistveno prenizka. Sodišče prve stopnje je podalo obširne in natančne razloge o intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih tožnice med zdravljenjem na 11. - 14. strani sodbe. Pritožbeno sodišče te ugotovitve sprejema kot pravilne, saj jih tožnica ne izpodbija, vendar pa ocenjuje, da so prenizko ovrednotene. Bistvene ugotovitve so: tožnica je dne 6. 11. 2007 v prometni nesreči, v kateri je bila udeležena kot sopotnica v avtomobilu, utrpela zlome prečnih nastavkov 7. vratnega do 3. prsnega vretenca levo in 7. vratnega vretenca desno, zlome 1. - 2. rebra desno in 1. rebra levo, zlom spodnjega dela desne koželjnice, udarnino leve strani čela, ki je povzročila pretres možganov, udarnino prsno-ledvenega predela ter izpah sklepa med 6. in 7. vratnim vretencem. 18 dni je trpela bolečine hude intenzivnosti, 40 dni zmerno hude intenzivnosti in 50 dni bolečine lahke intenzivnosti, ki jih ima občasno še sedaj. 104 dni je bila hospitalizirana zaradi zdravljenja telesnih poškodb, 5 tednov je imela desno roko imobilizirano v dokomolčnem mavcu, 7 tednov je nosila trdo vratno ortozo neprekinjeno, občasno pa 6 tednov, 40 krat je bila izpostavljena rentgenskemu žarčenju, 5 krat CT preiskavam, 16 krat je bila pregledana pri specialistih in približno 70 krat pri osebnem zdravniku, 25 krat je bila na fizioterapiji, 29 krat na akupunkturi, imela je operativne posege, jemala je protibolečinska zdravila. Pri tožnici se je razvila akutna stresna reakcija v tipični simptomatiki in psihoorganske motnje, ki so se izrazile v motnjah kognitivnih sposobnosti. Nadalje se ji je razvila simptomatika posttravmatske stresne motnje, ki je bila intenzivna približno dve leti, danes pa se izraža le ob situacijah, ki jo spominjajo na škodni dogodek. Pojavila se ji je tudi depresivna motnja. Poskušala je narediti samomor. Bila je trikrat hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, večkrat je bila na psihiatričnem pregledu v ambulanti, pri čemer je še vedno v ambulantnem psihiatričnem zdravljenju. Prejemala je antidepresive, pomirjevala in stabilizatorje razpoloženja. Posledično se ji je prekomerno zvišala telesna teža. Razvila se ji je odvisnost od Apaurina, ki je trajala nekaj let. 10. Upoštevajoč zgoraj povzeti razpon bolečin in njihovo trajanje ter številne nevšečnosti, pri čemer velja še posebej izpostaviti večkratno, dolgotrajno hospitalizacijo ter dolgotrajno in intenzivno psihiatrično zdravljenje zaradi identitetnih in depresivnih motenj, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina v smislu 179. in 182. člena OZ za to obliko škode 23.000,00 EUR, višji zahtevek pa je pretiran in v nasprotju z odškodninami v podobnih primerih.

11. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 19.000,00 EUR. Tako odmerjeno odškodnino tožnica utemeljeno izpodbija z navedbami, da so ugotovljene težave prenizko ovrednotene ter da niso bile upoštevane vse težave, s katerimi se sooča tožnica, oziroma da določene težave niso bile pravilno ugotovljene. Tožnica utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničino depresivno razpoloženje prešlo, saj iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo kot strokovno in objektivno, izhaja, da bo pri tožnici še potrebno ambulantno psihiatrično vodenje, zelo verjetno (po porodu) je ponovno prejemanje antidepresivnih zdravil. Izvedenka je sicer dopustila možnost, da bodo tožničine identitetne in depresivne motnje v zelo ugodnih življenjskih razmerah izzvenele, vendar pa tožnica v tej zvezi pravilno opozarja, da ne more računati z zelo ugodnimi življenjskimi razmerami, še zlasti glede na to, da ji bo zaradi težav, ki jo pestijo, onemogočeno opravljanje poklica vzgojiteljice, za katerega se šola, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnica nadalje utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, da se je morala tožnica zaradi prometne nesreče prešolati, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, ter tožničine mladosti (tožnica je letnik 1986).

12. Ob upoštevanju navedenih težav in okoliščin ter težav, ki izhajajo iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje (bistvene neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s to obliko škode so: tožnica je ovirana pri vseh delih, kjer bi morala do skrajnih leg gibati glavo ali jo globoko sklanjati, ne sme skakati z višine ali na glavi nositi bremena, ovirana je pri upravljanju vozil v javnem prometu in rekreativnem športnem udejstvovanju, zmožnost za vsa fizična dela je zmanjšana, kadar so vratne mišice preutrujene ali pa zaradi dolgotrajne drže vratu v določenem položaju prihaja do večje omejene gibljivosti vratne hrbtenice, težave ima z desnim zapestjem pri pisanju in drugih finih opravilih z roko, na nek način je izgubila sebe in vse, kar je rada počela (ples, manekenstvo), ima omejene možnosti zaposlitve, saj želi delati kot vzgojiteljica, a tega zaradi fizičnih omejitev ne bo mogla, še vedno ima blažje kognitivne motnje ter identitetne spremembe, zaradi česar je v splošnem manj učinkovita, socialno bolj izolirana in manj uspešna na področju šolanja in izobraževanja), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina za to postavko 21.000,00 EUR. Ugotovljene okoliščine pa tožnice ne opravičujejo do višje odškodnine.

13. Za prestani strah je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju primarnega in sekundarnega strahu, saj imajo oporo v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, pa tudi v izpovedbi tožnice. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je izvedenka psihiatrične stroke podala oceno, da se je akutna reakcija na stres pri tožnici manifestirala med drugim s paniko in zelo intenzivnim primarnim strahom, ter da so ti simptomi trajali nekaj ur. Iz izvedenskega mnenja sicer res morda izhaja, da so vsi simptomi akutne stresne reakcije, ki jih je sodišče prve stopnje, razen strahu, pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, trajali nekaj ur, vendar pa je v dopolnitvi izvedenskega mnenja na izrecno vprašanje glede trajanja in intenzivnosti primarnega strahu, ki ga je tožnica utrpela, izvedenka jasno in prepričljivo odgovorila, da je le-ta trajal le nekaj sekund. Ugotovitev sodišča prve stopnje o nekaj sekundnem trajanju primarnega strahu je zato pravilna. Ker je bila dopolnitev izvedenskega mnenja tudi glede stopnje intenzivnosti sekundarnega strahu strokovna in prepričljiva, tožnica prav tako neutemeljeno izpodbija ugotovitve glede intenzivnosti te oblike strahu. Glede na torej pravilno ugotovljeno intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina iz tega naslova primerna, višji tožbeni zahtevek pa pretiran.

14. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema prvostopno odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na ugotovljeno skaženost (tožnici so ostale po operativnih posegih brazgotine na čelu, vratu in nad zgornjim robom črevnice ter ganglion na zapestju), starost tožnice in ob upoštevanju tožničine izpovedbe o tem, katere brazgotine jo motijo in zakaj, je pravična odškodnina iz tega naslova 2.600,00 EUR. Okoliščina, ki je izpostavljena v pritožbi, da je bila tožnica pred prometno nesrečo fotomodel in hostesa, tožnice ne opravičuje do višje odškodnine.

15. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 49.100,00 EUR, kar ustreza cca 49,4 povprečnim neto plačam na zaposlenega v RS v času izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča (povprečna plača je aprila 2013 znašala 993,16 EUR). Pritožbeno sodišče je z določitvijo takšne odškodnine ustrezno uravnovesilo obe navedeni načeli, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri višine odškodnine, tako da se prisojena odškodnina ustrezno umešča med primerljive odškodninske zadeve. Ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnice k nastali škodi ter dejstvu, da znaša po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje revalorizirani znesek plačila za nematerialno škodo 14.624,87 EUR, je tožena stranka dolžna tožnici plačati za nepremoženjsko škodo 24.655,13 EUR in ne 16.495,13 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

16. Na tem mestu zvezi s pritožbenim sklicevanjem na judikat evidenčna št. VS002025 pritožbeno sodišče še odgovarja, da tožničine posledice škodnega dogodka niso trikrat obsežnejše od tistih, ki jih je imela oškodovanka iz omenjenega judikata – slednja je imela na primer telesne bolečine primerljive intenzitete kot tožnica, vendar pa so pri njej dalj časa trajale, tudi njene fizične in psihične težave, ki so sicer le 50 % posledica škodnega dogodka, so hujše, saj med drugim ne more stati ali sedeti več kot eno uro, ujeta je v depresivnost, strahove. Že iz tega razloga se ni moč strinjati s pritožbeno navedbo, da bi bila tožnica upravičena do trikrat višje odškodnine, kot je bila priznana oškodovanki v omenjeni zadevi (oškodovanki je bilo priznanih 37 plač).

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zvišalo za 8.160,00 EUR oziroma na 26.615,18 EUR (2) (druga in peta alineja 358. člena ZPP). Ta sprememba je zahtevala tudi spremembo posameznih zneskov, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti.(3) V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje 29,71 % (po temelju je uspela 33,33 % (4), po višini 26,09 %), uspeh tožene stranke pa 70,29 %. Pravdne stroške pravdnih strank je odmerilo že sodišče prve stopnje (tožnici je priznalo 5.178,65 EUR, toženi stranki pa 20,00 EUR). Ker njihove odmere pritožba ne izpodbija, se je pritožbeno sodišče na prvostopno odmero oprlo, pri čemer je tožnici v okviru pravilne uporabe materialnega prava, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, dodatno priznalo še stroške predpravdnega odškodninskega zahtevka, ki jih je sicer tožnica neutemeljeno zahtevala v okviru glavnega zahtevka. (5) Izdatki oškodovanke, ki so nastali zato, ker se je pred pravdo obrnila na zavarovalnico zaradi povračila škode, namreč spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka. Po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) nagrada za posel, kamor sodi tudi predpravdni odškodninski zahtevek, znaša 0,5 do 2,5 nagrade. Vendar pa se polovica navedene nagrade, vendar največ 0,75, na podlagi tretjega odstavka opombe 3 tretjega dela tarife, všteje v nagrado za postopek po tar. št. 3100. Tožnica je torej upravičena še do nagrade po tar. št. 2200 v višini 470,00 EUR, povečane za 20 % DDV (torej do dodatnih 564,00 EUR).

19. Upoštevajoč ugotovljen uspeh pravdnih strank je tožnica upravičena do povračila 1.706,14 EUR, toženka pa do 14,06 EUR. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem delnem pobotanju tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.692,08 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. S pritožbo je tožeča stranka uspela cca 9,8 %. Ob upoštevanju takšnega uspeha ji je tožena stranka, glede na skupno priznane stroške v višini 1.660,18 EUR, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 162,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Gre za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 1.340,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), skupaj z 22 % DDV.

(1) Izvedenec je (med drugim) pojasnil, da bi imela tožnica, če bi bila pripeta z varnostnim pasom, zelo verjetno sledi varnostnega pasu in eventualno tudi poškodbe notranjih organov, kar pa pri tožnici ni bilo ugotovljeno, poleg tega pa je zlom desnega zapestja, ki ga je utrpela tožnica, tipična obrambna poškodba zaradi lovljenja v avtomobilu.

(2) 24.655,13 EUR iz naslova nematerialne škode in 1.960,05 EUR iz naslova materialne škode.

(3) Pritožbeno sodišče ni spremenilo sodbe v prvi alineji I/II. točke izreka, saj bi z upoštevanjem pravilnega zneska 75.387,82 EUR namesto zneska 49.692,64 EUR, odločilo v škodo tožnice.

(4) Pri ugotavljanju uspeha po temelju je treba upoštevati, da je bil temelj nesporen do 70 % ter da je bil ugotovljen 20 % soprispevek tožnice k nastali škodi.

(5) Tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja, da predstavljajo navedeni stroški materialno škodo.