Jedro

V primeru, ko gre za denacionalizacijski zahtevek na vrnitev nepremičnin podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, po uveljavitvi ZLPP ni več pogojev za vodenje postopka za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen niti 292. členu ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1895/99-11 z dne 23.5.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 8.11.1999, s katero je bil na podlagi 1. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86) odpravljen sklep Upravne enote K. z dne 26.7.1999. Z njim je bila na podlagi 68. in 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, v nadaljevanju ZDen) ter 219. (pravilno: 292) člena ZUP/86 izdana začasna odredba, s katero je bilo P.s. M. prepovedano razpolaganje s poslovnimi prostori v izmeri 160,23 m2 v pritličju stavbe v K., parc.št. 1326 k.o. K., ter z delom gospodarskega poslopja, ki ga uporablja. Po presoji tožene stranke v obravnavani zadevi ni pogojev za izdajo začasne odredbe, ker se je P.s. M. že lastninsko preoblikoval in zato ne more biti zavezanec za vrnitev obravnavane nepremičnine.

Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo tožene stranke strinja. V razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij v (Uradni list RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZLPP) z določbami 9. do 15. člena vezal uveljavljanje zahtevka do vrnitve podjetij in sredstev ali vzpostavitve lastninskega deleža na družbenem kapitalu na pogoj zavarovanja in na rok, v katerem mora denacionalizacijski upravičenec zavarovanje zahtevati. S tem je uzakonil, kar je predvidel že ZDen v 41. členu, ter določil pravne posledice opustitve denacionalizacijskega upravičenca, ki niso v tem, da je denacionalizacijski upravičenec izgubil pravico, ki mu jo zakon še naprej priznava, toda v obliki odškodnine. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka začasne odredbe na navedeni pravni podlagi ni predlagala, kar v zadevi tudi ni sporno. Čeprav iz sklepa organa, pristojnega za odločanje na prvi stopnji (z dne 26.7.1999), izhaja, da je izdal začasno odredbo, s katero je P.s. M. prepovedal razpolaganje s premoženjem, ki je predmet tega postopka, na podlagi 68. in 88. člena ZDen, pa tožeča stranka vseskozi navaja, da je zahtevala začasni sklep o zavarovanju na podlagi 292. člena ZUP/86. Vendar niti iz navedenega sklepa niti drugih listin v upravnih spisih to ni razvidno. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 20.7.1999 izhaja le, da je pooblaščenec tožeče stranke poudaril, da bi moral upravni organ izdati začasno odredbo o prepovedi razpolaganja na podlagi ZUP/86. Zaradi neobstoječe vloge, je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno odločila, ko je navedeni sklep odpravila. Pa tudi sicer meni navedeno sodišče, da obveznost P.s. M. v razmerju do tožeče stranke ni izkazana, saj iz listin v upravnem spisu izhaja, da se je podjetje že lastninsko preoblikovalo tudi na tem premoženju. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožeče stranke, da zoper P.s. M. začasne odredbe po določbah ZLPP ni mogla niti predlagati, ker je v zemljiški knjigi kot lastnik obravnavane nepremičnine vpisana Občina K. Po določbi 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja upravičencu. Vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine za prenos pravice uporabe ni bil konstitutivne narave. Zato je predmetna nepremičnina že s pogodbo z dne 24.10.1988 prešla v last podjetja. Če pa bo Občina K. pri pristojnem sodišču uveljavljala neveljavnost navedene pogodbe in bo z zahtevkom uspela, bo to razlog za obnovo postopka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da v sistemu družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo za prenos pravice uporabe ni imel konstitutivnega učinka ter da v posledici tega tudi ni veljalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni lastnik, Občina K., v obravnavani zadevi tudi ne priznava pogodbe, s katero je na P.s. M. neodplačno prenesla pravico razpolaganja na obravnavani nepremičnini. Dejstvo, da se je P.s. M. sedaj že olastninil, na njeno pravico zahtevati obravnavano nepremičnino v naravi ne bi smelo vplivati. Navaja še, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da začasna odredba po določbah ZUP sploh ni bila predlagana. V zapisniku o obravnavi z dne 20.7.1999 je namreč pomotoma navedeno, da je njen pooblaščenec "povdaril" namesto pravilno "predlagal", da bi morala biti izdana začasna odredba na podlagi določb ZUP. Zato pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podrejeno tudi razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka, prizadeta stranka: P.s. M. d.d. ter Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka izhaja iz pravnega stališča, da je mogoče denacionalizacijski zahtevek zavarovati z začasno odredbo po 68. členu ZDen oziroma 292. členu ZUP/86, tudi v primeru, če vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, kot v obravnavanem primeru, sploh ne vloži predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Takšno pravno stališče pa je glede zavezancev, katerih lastninsko preoblikovanje ureja ZLPP, nepravilno. ZLPP namreč v 2. odstavku 15. člena določa, da se lahko podjetje lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom, če upravičenec ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena tega zakona. Določa pa tudi, da v tem primeru pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Iz navedenih določb ZLPP izhaja, da ureja ta zakon zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov, ki so naperjeni zoper zavezance, ki se lastninsko preoblikujejo po ZLPP, drugače, kot zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov na splošno ureja ZDen v 68. členu oziroma ZUP/86, ki ima glede na procesne določbe ZDen subsidiarno veljavo, v 292. členu. To pomeni, da ZLPP za navedene primere ne dopušča zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov niti po 68. členu ZDen niti po 292. členu ZUP, saj le - tema ne prizna nikakršnega pravnega učinka. Iz tega sledi, da v primeru, ko gre za denacionalizacijski zahtevek za vrnitev nepremičnin podjetja, ki se lastninsko preoblikuje po ZLPP, po uveljavitvi navedenega predpisa (5.12.1992), ni več pogojev za vodenje postopka za izdajo začasne odredbe v breme takega podjetja niti po 68. členu niti po 292. členu ZUP/86. Zato je bilo v obravnavani zadevi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, materialno pravo pravilno uporabljeno in sklep organa, pristojnega za odločanje na prvi stopnji, utemeljeno odpravljen.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, v katerem se pritožba nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.