Jedro

Toženkino plačilo zneskov ni že samo po sebi pogojevalo spremembe njenih pogodbenih obveznosti po kreditni pogodbi. Tožeča stranka je z dopisom izkazala namero za spremembo pogodbe oziroma za spremembo načina izpolnitve toženkine obveznosti in hkrati njeno zmanjšanje ter navedla, pod katerimi pogoji je pripravljena spremeniti pogodbo. Do spremembe pogodbe oziroma do sklenitve nove pogodbe ni prišlo, zato se tudi pravice in obveznosti po obstoječi pogodbi niso spremenile. Dopisa tožeče stranke ni mogoče šteti kot ponudbe, ki bi jo vezala, saj ne vsebuje bistvenih sestavin pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 8.7.2004, opr. št. 0001 I 2004/08395 za glavnico v višini 6.261,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 6.092,46 EUR od 7.2.2004 dalje ter od zneska 169,06 EUR od 24.6.2004 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneska 419,44 EUR za čas od 24.6.2004 do 15.11.2006, od zneska 294,24 EUR pa od 16.11.2006 do 1.12.2006 ter za znesek izvršilnih stroškov v višini 192,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 624,69 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno laično pritožbo, brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom, da naj pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno reševanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je dokazala, da ji je tožeča stranka poslala dopis, v katerem je navedla, da bodo z njo sklenili novo kreditno pogodbo in ji odpisali del dolga, če bo do zahtevanih datumov plačala po 30.000,00 SIT. Zneska sta bila med postopkom nakazana tožeči stranki. Očitno navedeni dopis in dokazila po mnenju sodišča ne štejejo. Pritožbeno sodišče prosi, da pregleda celoten spis, preuči in upošteva vse dokazne listine. Tožeči stranki bo poslala pisno pogodbo za sklenitev nove kreditne pogodbe in odpis dela dolga.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 15.11.2000 sklenili kreditno pogodbo s katero je tožeča stranka toženki odobrila kredit v višini takratnih 13.243,00 DEM, ki se ga je toženka zavezala vrniti v 72 mesečnih obrokih po 255,00 DEM. Skupaj se je tako obvezala plačati 18.360,00 DEM oziroma 9.387,32 EUR. Zaradi neplačevanja kredita je bila pogodba 6.2.2004 razdrta, zato je tožeča stranka od toženke zahtevala plačilo obveznosti, ki so zapadle do dneva razdrtja pogodbe, ter diskontirano vrednost še neodplačanega dela kredita. Obstoj in vsebina pogodbenega razmerja med pravdnima strankama nista bili sporni. Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je prišlo do razdrtja pogodbe in da toženka dolguje neplačani del pogodbene obveznosti. Koliko ta znaša, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Njeni izpolnitvi se toženka ne more upreti s sklicevanjem na dopis tožeče stranke z dne 27.10.2006, v kateri je navedla, da je pripravljena z njo skleniti pogodbo o obročnem odplačilu preostanka dolga in ji del dolga tudi odpisati, če ji do 15.11.2006 plača 30.000,00 SIT in enak znesek še 1.12.2006. Toženkino plačilo navedenih zneskov ni že samo po sebi pogojevalo spremembe njenih pogodbenih obveznosti po kreditni pogodbi s tožečo stranko. Tožeča stranka je z omenjenim dopisom izkazala namero za spremembo pogodbe oziroma za spremembo načina izpolnitve toženkine obveznosti in hkrati njeno zmanjšanje ter navedla, pod katerimi pogoji je pripravljena spremeniti pogodbo. Vendar pa do spremembe pogodbe oziroma do sklenitve nove pogodbe ni prišlo. Zato se tudi pravice in obveznosti po obstoječi pogodbi niso spremenile. Dopisa tožeče stranke tudi ni mogoče šteti kot ponudbe, ki bi jo vezala, saj ne vsebuje bistvenih sestavin pogodbe v smislu 22. člena Obligacijskega zakonika. Da bi se toženka lahko sklicevala na spremembo pogodbe, bi jo morala doseči z ustreznim zahtevkom. Tega pa toženka ni postavila. Sodišču prve stopnje je na njegov poziv tudi pojasnila, da ne vlaga nasprotne tožbe. Glede na navedeno je dolžna izpolniti obveznost, kot jo je ugotovilo in ji naložilo v plačilo sodišče prve stopnje. Njena pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).