Jedro

V osnovo za dohodnino je treba všteti tudi dohodke, dosežene z oddajanjem stanovanja v najem, ki jih zavezanec ne napove do zakonsko določenega roka in mu je zato po uradni dolžnosti odmerjen davek od dohodkov iz premoženja. Vendar je treba v postopku odmere dohodnine upoštevati, da se v skladu z 9. alineo 6. člena ZDoh (1992) v osnovo za dohodnino vštevajo dohodki, doseženi z oddajanjem premoženja v najem, v tisti višini, od katere je bil davek odmerjen. To pa pomeni, da mora biti še pred izdajo odločbe o dohodnini izdana tudi odločba o davku od dohodkov od premoženja, bodisi na podlagi zavezančeve napovedi bodisi po uradni dolžnosti. Odločba pa je v upravnem postopku izdana, ko je pravilno in zakonito vročena stranki, zato nasproti strankam učinkuje šele z njeno vročitvijo. Izdati odločbo pomeni določiti njeno vsebino, s katero mora biti stranka seznanjena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 26. 8. 1999, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A. z dne 24. 2. 1995, s katero mu je organ prve stopnje odmeril dohodnino za leto 1993 v znesku 46.739,00 SIT.

V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 1993 napovedal dohodke iz naslova plače in nadomestila plače, regresa in katastrskega dohodka. Organ prve stopnje pa je v odmernem postopku ugotovil, da je v letu 1993 oddajal tudi lastniško stanovanje na G. ulici 13 v A. in da dohodkov, doseženih z oddajanjem v najem, ni napovedal. Tožniku so bili ugotovljeni dohodki iz premoženja in odmerjen davek od dohodkov iz premoženja z odločbo z dne 23. 2. 1995 v višini 873.074,00 SIT, zato so bili poleg napovedanih dohodkov v odmerni odločbi upoštevani tudi dohodki, doseženi z oddajanjem premoženja v najem. Po preučitvi upravnih spisov obravnavane zadeve in zadeve odmere davka od dohodkov iz premoženja za leto 1993 tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in v skladu z veljavnimi predpisi pravilno odmeril dohodnino za leto 1993. V postopku odmere davka od dohodkov iz premoženja je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik pravi zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja, doseženih z oddajanjem predmetnega stanovanja v najem v letu 1993, ker je kot lastnik predmetno stanovanje oddajal v najem po pooblaščenki, ki je v njegovem imenu in za njegov račun sklenila najemno pogodbo ter prejela najemnino. Za odmero davka od dohodkov iz premoženja kot podvrste dohodnine ni pomembno, kakšen je bil dogovor glede uporabe najemnine, ampak se šteje, da je tožnik dohodke iz navedenega naslova prejel takrat, ko jih je prejela njegova pooblaščenka. Pritožba zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz premoženja za leto 1993 je bila zavrnjena kot neutemeljena z odločbo z dne 23. 8. 1999, iz razlogov, ki jih tožena stranka na tem mestu ne ponavlja. Ker se dohodki, doseženi z oddajanjem premoženja v najem, v višini, od katere je odmerjen davek od dohodkov iz premoženja, vštevajo v osnovo v dohodnino po 9. alinei 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh), po njenem mnenju upravičenosti njihovega vštevanja in ugotovljene višine ni mogoče izpodbijani v postopku odmere dohodnine. Tožnik tožbo smiselno vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v pritožbi pojasnil, kakšna so bila medsebojna razmerja med tožnikom in njegovo ženo pri upravljanju skupnega premoženja, iz katerega izvirajo skupni dohodki, ter kakšna je bila vloga "pooblaščenke" A. A., vendar se tožena stranka do teh pritožbenih navedb ni opredelila. Tožena stranka ni upoštevala, da sta lastnika stanovanja oba zakonca in da sta se sporazumela, da bo z navedenim stanovanjem upravljala le B. B., ki je te dohodke tudi prijavila in plačala akontacijo davka, vendar ji davčni organ ni hotel odmeriti dohodnine od prejetih najemnin, pač pa je ta davek odmeril tožniku. Takšno stanje je v nasprotju z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), kakor tudi z določili ZDoh, zaradi česar je izpodbijana odločba po njegovem mnenju nezakonita. Tožnik seveda ne nasprotuje plačilu davka, ki sta ga dolžna plačati oba skupna lastnika in sta ga tudi že plačala, celo dvakrat, vendar pa želi, da se davek v pravi višini odmeri pravemu zavezancu. Glede vseh ostalih navedb pa se sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi odločbo organa prve stopnje in izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Meni, da se je v izpodbijani odločbi izjasnila o vseh pritožbenih navedbah in svojo odločitev tudi utemeljila. Na podlagi predloženih listinskih dokazil in izvedenega predhodnega postopka je tožena stranka ugotovila, da je tožnik pravi in edini lastnik stanovanja, ki ga je oddajal v najem in zato tudi zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja. Sklicevanje na določbe ZZZDR v davčnem postopku ne pride v poštev, saj so primeri, ko se določbe tega zakona upoštevajo, v ZDoh izrecno določeni. Davek od dohodkov iz premoženja, doseženih z oddajanem prostorov v najem kot podvrsto dohodnine, ki je osebni davek, pa zakon veže izključno na formalnopravnega lastnika nepremičnine.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je davčni organ prve stopnje na podlagi tožnikove napovedi za odmero dohodnine in po uradni dolžnosti odmeril dohodnino za leto 1993. V postopku odmere dohodnine, ki teče na podlagi zavezančeve davčne napovedi ali po uradni dolžnosti, mora pristojni davčni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, stranki pa omogočiti, da se pred izdajo odločbe seznani z rezultati ugotovitvenega postopka in izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo (7. člen in 1. odstavek 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86, ki je veljal v času odločanja tožene stranke).

Tožena stranka je v obravnavni zadevi ugotovila, da je tožnik v letu 1993 oddajal lastniško stanovanje na G. ulici 13 v A. in dohodkov, doseženih z oddajanjem premoženja, ni napovedal v napovedi za odmero dohodnine za leto 1993, zato mu je bil z odločbo po uradni dolžnosti odmerjen davek od dohodkov iz premoženja. Sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da je treba v osnovo za dohodnino všteti tudi dohodke, dosežene z oddajanjem stanovanja v najem, ki jih zavezanec ne napove do zakonsko določenega roka in mu je zato po uradni dolžnosti odmerjen davek od dohodkov iz premoženja. Vendar je treba v postopku odmere dohodnine upoštevati, da se v skladu z 9. alineo 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDoh), ki je veljal v času odločanja davčnega organa, v osnovo za dohodnino vštevajo dohodki, doseženi z oddajanjem premoženja v najem, v tisti višini, od katere je bil davek odmerjen. To pa pomeni, da mora biti še pred izdajo odločbe o dohodnini izdana tudi odločba o davku od dohodkov od premoženja, bodisi na podlagi zavezančeve napovedi bodisi po uradni dolžnosti. Odločba pa je v upravnem postopku izdana, ko je pravilno in zakonito vročena stranki, zato nasproti strankam učinkuje šele z njeno vročitvijo. Izdati odločbo pomeni določiti njeno vsebino, s katero mora biti stranka seznanjena. Sodišče ugotavlja, da se v upravnih spisih nahaja odločba o odmeri davka od dohodkov iz premoženja za leto 1993 z dne 23. 2. 1995, ki pa je bila tožniku vročena hkrati z odločbo o odmeri dohodnine dne 6. 3. 1995. Davčni organ v obravnavanem primeru, ko gre za odmero dohodnine za leto 1993, ni mogel upoštevati odločbe o odmeri davka od dohodkov iz premoženja za leto 1993, saj le-ta nasproti tožniku še ni učinkovala. Kot je že zgoraj obrazloženo, odločba, ki ni bila vročena stranki, nima nobenega pravnega učinka, dokler ni vročena stranki, zato se davčni organ v obrazložitvi svoje odločbe na takšno odločbo ne more sklicevati. Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da se dohodki, doseženi z oddajanjem premoženja v najem, v višini, od katere je odmerjen davek od dohodkov iz premoženja, vštevajo v osnovo v dohodnino po 9. alinei 6. člena ZDoh, in upravičenosti njihovega vštetja v dohodnino ter višine ni mogoče izpodbijati v postopku odmere dohodnine, vendar pa mora biti davek od dohodkov iz premoženja kot podvrsta dohodnine odmerjen z odločbo, ki mora biti stranki vročena pred odmero dohodnine, da se stranka seznani z njeno vsebino, kar pa v obravnavani zadevi ni izpolnjeno. Glede na opisano dejansko stanje je po presoji sodišča organ prve stopnje v postopku odmere dohodnine bistveno kršil določbe splošnega upravnega postopka, saj zaradi nevročitve odločbe o odmeri davka od dohodkov iz premoženja za leto 1993 niso bili izpolnjeni pogoji za odmero dohodnine za leto 1993, tožniku pa zato tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku v skladu z določili 7. člena in 1. odstavka 8. člena ZUP/86. Ker navedenih procesnih pomanjkljivosti tožena stranka ni ugotovila in jih ni odpravila v skladu s procesnimi pooblastili, ki jih daje 242. člen ZUP, je nezakonita tudi izpodbijana odločba, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala upoštevati stališča, ki jih je zavzelo sodišče in nov upravni akt izdati v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe (3. odstavek 60. člena ZUS).