Jedro

Upravičenost do denacionalizacije je glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26.5.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M. z dne 28.3.2000, tako, da je odločbo odpravila v delu, v katerem je bilo odločeno o denacionalizaciji deleža v višini 20/32 nepremičnin parc. št. 128/1, 9/1 in 9/4, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. 277 k.o. G.m., v korist denacionalizacijske upravičenke A.M. starejše in odločila, da je zavezanec Slovenski odškodninski sklad dolžan plačati odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 27.494,00 DEM. V ostalem je pritožbo zavrnila in pustila v veljavi prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno, da je utemeljena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 128/1, 9/1 in 9/4, ki so bile podržavljene A.M. ml., solastnici do 4/32, K.M., solastnici do 1/32, M.M., solastniku do 1/32, A.M., solastniku do 1/32, J.M., solastnici do 1/32 in V.L., solastnici do 4/32, katerim je zavezanec dolžan izročiti obveznice v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije in to A.M. ml. v višini 9.165,00 DEM, K. in J.M. ter M. in A.M. v višini po 2.291,00 DEM ter V.L. v višini 9.165,00 DEM, v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe. Kot skrbnika za posebne primere za denacionalizirano premoženje pokojne A. in K.M. ter V.L. je upravni organ imenoval A.M. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navaja, da so bile parc. št. 9/1, 9/4 in 128/1 k.o. G.m. nacionalizirane na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZGZ), ni pa bila nacionalizirana stavba na parc. št. 128/1. Ta je bila predmet kupne pogodbe, sklenjene med lastniki in podjetjem S. dne 20.7.1972. Navedenemu podjetju so bili kot investitorju stanovanjske poslovne stavbe deli parc. št. 9/1, 9/4 in 128/1 oddani v uporabo z odločbo z dne 12.11.1971. Glede parc. št. 9/1 in 9/4 je v spisih pogodba o odkupu oziroma prevzemu pravice uporabe, sklenjena med imetniki te pravice - prejšnjimi lastniki in Občino M. z dne 29.9.1972, ter odločba o izročitvi teh dveh parcel občini z dne 6.12.1972. Iz navedenih podatkov izhaja dejstvo, ki med strankami ni sporno, da je bil temelj podržavljenja zemljišč ZNNZGZ, pravico uporabe na njih pa so prejšnji lastniki izgubili leta 1972. Če pa je dejansko stanje tako, je tožbeni ugovor, da za denacionalizacijo obravnavanih parcel ni pogojev, utemeljen. Za denacionalizacijo stavbnega zemljišča ni pomembno samo prenehanje lastninske pravice, ampak tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bil izdan akt, po katerem je moral prejšnji lastnik izročiti zemljišče občini ali komu drugemu. Šele tedaj, ko je prejšnji lastnik zemljišče tudi dejansko izgubil, je bilo podržavljenje končano. Med strankami ni sporno, da so tožniki za stavbo na parc. št. 128/1 dne 20.7.1972 sklenili kupno pogodbo, ki naj bi nadomeščala razlastitev. Po tedaj veljavnem Zakonu o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72, 18. člen), se je pravica uporabe zemljišča prenašala skupaj s pravico na stavbi, kar je v navedeni pogodbi izrecno tudi določeno v točki 6. Zato po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da so tožniki s pravico uporabe na podržavljenem zemljišču prostovoljno razpolagali, saj je bila pravica uporabe na zemljišču prenesena skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Obe pravici sta bili predmet kupne pogodbe.

Sodišče ne sprejema ocene tožene stranke, da naj bi bila pogodba sklenjena le formalno. Pogodba je imela vse elemente za veljavnost pogodbe in je bila podlaga tako za prenehanje lastninske pravice prejšnjih lastnikov na stavbi, kot tudi za prenehanje pravice uporabe na zemljišču. Iz dejstev, da je bila kupna pogodba, ki je nadomeščala razlastitev, sklenjena leta 1972, to je v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe, ki ni naštet v 3. členu ZDen, niti ni predpis iz 4. člena ZDen, drži tudi drug argument tožeče stranke, da ni pogojev za denacionalizacijo, ker je bila posest nacionalizirane parcele odvzeta izven časovne meje, v okviru katere se po ZDen popravljajo krivice, storjene lastnikom zasebnega premoženja. Zato ne drži odločitev tožene stranke, da je glede na podržavljenje zemljišč z ZNNZGZ, kljub temu, da so bila zemljišča odvzeta iz posesti kasneje, podana podlaga za denacionalizacijo. V spisih je tudi pogodba z dne 25.9.1972, s katero je Občina M. odkupila oziroma prevzela pravico uporabe na parc. št. 9/1 in 9/4 od imetnikov te pravice, prejšnjih lastnikov. Do te pogodbe, ki kaže na prostovoljno razpolaganje prejšnjih lastnikov s pravico uporabe na teh dveh parcelah, se tožena stranka v izpodbijani odločbi sploh ni opredelila. Tudi glede teh dveh parcel pa veljajo pojasnila o časovni meji denacionalizacije. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka tudi ugovor glede parc. št. 9/1 in 9/4, kar tožeča stranka ponavlja v tožbi, nepravilno zavrnila, saj je nepopolno ugotovila dejansko stanje ter zmotno uporabila določbe ZDen. Sodišče se ni posebej opredeljevalo do navedb strank z interesom glede podržavljenja zemljišč A.M. starejši, za katero že po presoji tožene stranke ni podlage za denacionalizacijo, ker stranke z interesom niso s tožbo izpodbijale odločbo tožene stranke, zato je njihove navedbe v odgovoru na tožbo mogoče upoštevati le kot mnenje oziroma dodatna pojasnila.

Stranke z interesom v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navajajo, da sodišče prve stopnje ne upošteva ekonomskih dejstev, ki jih je imela država za podlago za svoje ravnanje do njih, ampak zmotno razvija enoten proces, ki ga je sestavljalo več državnih ukrepov, v posamične korake, kot da so nastopali povsem nepovezano. Sodišče prve stopnje zmotno in brez upoštevanja dejanskega stanja argumentira, da so podpisali pogodbo kot enakopravne pogodbene stranke. Zakon, ki nima samo pravne, ampak tudi ekonomsko vsebino, podlago in posledice, jim ne daje položaja enakopravne pogodbene stranke. Tudi ni res, da se sodišču prve stopnje ni treba opredeljevati, ko gre za A.M., saj je umrla, preden je država izvedla nacionalizacijski postopek, je pa prišlo do dedovanja. Zahtevajo od sodišča, da upošteva dejansko stanje tako, da upošteva vse ukrepe države kot korake enega samega procesa, ki ga je "časovno razvlekla" država in ne oni, ter pri tem upošteva, da niso imeli položaja enakopravne pogodbene stranke, saj odločba SO M., Oddelka za gradbene in komunalne zadeve z dne 6.12.1972, določa, da morajo zemljišče izročiti. Fikcija odločbe ne govori o predlogu za pogajanje, ampak gre za odločbo, o kateri se ni kaj pogajati, kar je znana in jasna pravna opredelitev. Iz odločbe izhaja, da bo odškodnina določena in ne "izpogajana".

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločbo tožene stranke odpravilo in ji vrnilo zadevo v ponovno odločanje, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci do ZDen. Prav na to v pritožbi utemeljeno opozarjajo stranke z interesom.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja konkretnega primera, opisanega v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v konkretnem primeru glede zemljišč s parc. št. 9/1 in 9/4 in 128/1 k.o. G.m. napačno uporabo določb ZDen. Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v navedeni odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnik pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Čeprav sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega zakona, oziroma ga je razlagalo drugače kot to izhaja iz navedene odločbe ustavnega sodišča, pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v zadevi odloča v ponovnem postopku, vendarle pravilna. Tožena stranka pa bo morala v ponovnem postopku upoštevati, da je bila stanovanjska hiša na parc. št. 128/1, kot izhaja iz predloženih spisov, izvzeta iz nacionalizacije in odtujena na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20.7.1972, zato ne more biti predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku. Pri obravnavanju vprašanja odškodnine za parc. št. 9/1, 9/4 in del zemljišča s parc. št. 128/1 k.o. G.m. pa je treba upoštevati določbo 72. člena ZDen, pri presoji, kdo so v obravnavani zadevi denacionalizacijski upravičenci, pa določbo 9. člena ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.