Jedro

Nestrinjanje obrambe z dokazno oceno sodišča pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma citirano sodbo obsojenega I. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila denarna kazen v višini oseminštirideset dnevnih zneskov, kar predstavlja 1.598,88 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe. Odločeno je bilo tudi, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanki 1.560,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je bila oškodovanka napotena na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 69,66 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi obsojenec in njegov zagovornik, ki pa ju je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 56017/2010 z dne 27. 11. 2012 zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložil zagovornik obsojenega zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter „drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost“. Predlagal je, da se izpodbijani sodbi razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je ocenila, da zahteva ni utemeljena ter predlagala, da se jo zavrne.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se do njega opredelita. Zagovornik obsojenca je v pisni izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti ter ocenil navedbe v odgovoru vrhovne državne tožilke kot povsem pavšalne.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti se vložnik najprej opredeljuje do vsebine obsojenčevega zagovora (enako še v nadaljevanju zahteve) in ga vzporeja z vlogo ter izpovedjo priče I. B., nakar meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je verjelo izpovedi B. Sodišče se v izpodbijani sodbi glede navedenih dejstev ni določno opredelilo, „zakaj določeno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano“ in je na ta način, po oceni vložnika, kršilo obsojenčevo pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave R Slovenije. Vendar pa je zahteva v tem delu neutemeljena, saj gre po vsebini za nestrinjanje za dokazno oceno sodišča, ko je to v izpodbijani sodbi zavrnilo zagovor obsojenca (točka 5 sodbe sodišča prve stopnje) in navedlo za to določne razloge ter ustrezno obrazložilo tudi zakaj je sledilo izpovedi predstavnika oškodovane družbe B. (točka 6 obrazložitve). Zgolj nestrinjanje zagovornika obsojenca s tako dokazno oceno sodišča pa ne more pomeniti zatrjevane kršitve 25. člena Ustave RS.

8. Neutemeljena je zahteva tudi, ko oporeka pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje A. O., N. K. in pribave listinske dokumentacije pri Policijski postaji Krško. Nujnost izvedbe teh dokazov vložnik zahteve utemeljuje z analiziranjem izpovedbe priče M. C., ostaja pa sicer pri utemeljitvah, ki jih je v tej zvezi podal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je sodišče s tako odločitvijo kršilo 22. člen Ustave RS ter določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Na enakovrstne pritožbene navedbe je ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 5 obrazložitve); je pa tudi sodišče prve stopnje za vse od navedenih dokaznih predlogov podalo določno obrazložitev njihove zavrnitve (točka 4), tako da očitane kršitve niti v tem primeru niso podane. Izpodbijana sodba navaja razloge za vsa odločilna dejstva ter je zato vztrajanje vložnika pri dodatni izvedbi dokazov, ki jih je sodišče utemeljilo kot nepotrebne (glede na ugotovljena dejstva na podlagi preostalih, izvedenih dokazov), po vsebini uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar s tem pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti napada ugotovljeno dejansko stanje, ko polemizira s stališčem v izpodbijani sodbi, da se ne sledi zagovoru obsojenca glede načina izpolnitve virmanskih nalogov; ko se izpostavlja, da ni mogel vedeti, kaj se dogaja s spornim računom, glede na to, da je 21. 6. 2006 vse (poslovne) knjige predal I. B.; ko poudarja, da so vsi izpiski iz banke in računi prihajali na sedež podjetja v Dobovo, kjer obsojeni nikoli ni bil in ko ponovno izpostavlja posamezna dejstva in izjave B., iz katerih naj bi izhajala njegova neverodostojnost. Vse te navedbe iz zahteve naj bi torej izkazovale dvom v ugotovljeno dejansko stanje, kar bi pomenilo, da je treba v dvomu odločiti v korist obsojenca. Glede na tako izražena stališča iz zahteve naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so v tem pogledu v sodbi precejšnja nasprotja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter samimi temi listinami oziroma zapisniki, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa v tem pogledu ne gre za zatrjevano kršitev določb kazenskega postopka, saj je očitno le, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno izvedenih dokazov, kot je napravljena v izpodbijani sodbi, in gre tedaj po vsebini za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana sodba ima razloge glede vseh odločilnih dejstev, korektno povzema vsebino izpovedb zaslišanih prič, na tej podlagi napravi logične in vsebinsko prepričljive dokazne zaključke in se zato ni mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe in listinami oziroma zapisniki v spisu.

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.