Jedro

Organ je pri tem, ko je ugotovil, da oseba ni vpisana v evidenco, ravnal v skladu z zakonom, ko je tej osebi izdal odločbo, da ni vpisana v evidenco o državljanstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice in potrdila odločbo Občinskega sekretariata za notranje zadeve občine Koper, št. 201-2/93, z dne 15.1.1993, s katero je navedeni upravni organ zavrnil njeno zahtevo za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije, ker ni vpisana v evidenco državljanov Republike Slovenije v občini Koper.

Tožnica je pri tem sodišču sicer sprožila upravni spor zaradi molka tožene stranke po določbi 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ker pa je tožena stranka med upravnim sporom izdala odločbo, s katero je zavrnila njeno pritožbo, je tožnica tožbo razširila na to odločbo. V tožbi navaja, da je tožena stranka nezadostno in zmotno ugotovila dejanski stan in zaradi tega napačno uporabila zakon. Nadalje navaja osebne podatke svojih staršev in še, da sta bila oba do smrti državljana Republike Slovenije. Dokazuje, da so bili vsi člani družine F., iz katere tožnica izhaja, državljani Republike Slovenije in SFRJ. Meni, da ne bi mogla biti v službi v banki, torej javna uslužbenka, če ne bi bila jugoslovanska državljanka. V tožbi tudi predlaga, naj bi prvostopni organ ugotovil državljanstvo še za njenega brata in sestri češ, da je tudi zanje zaprosila za potrdilo o državljanstvu, vendar zanje ni prejela nikakršnega odgovora, kar tudi pomeni molk administracije. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponovni postopek ali pa da razveljavi obe odločbi in samo odloči o stvari.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge v odločbi, dodaja pa še, da je tožnica z vlogo dne 12.4.1992 zaprosila zgolj za "potrdilo o vpisu v evidenco državljanov" in ne za ugotovitev državljanstva, pri čemer tožnica sedaj vztraja in dokazuje, da je bila in da je še državljanka Republike Slovenije. Predmet postopka je torej izdaja potrdila o vpisu v evidenco državljanov in ne ugotovitev državljanstva, kar je prvostopni organ pravilno razumel in tudi določil v skladu z dejanskim stanjem, pri čemer je postopal striktno v mejah strankinega zahtevka. Tožena stranka v odgovoru tudi zanika, da je bila vložena vloga oz. zahtevek še za tožničinega brata in dve sestri, teh oseb pa tožnica tudi v pritožbi ni omenila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 171. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporablja kot republiški predpis, državni organi izdajajo potrdila oz. druge javne listine (certifikate, potrditve idr.) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Če državni organ zavrne zahtevo za potrdilo oz. drugo listino, mora izdati o tem posebno odločbo (6. odst. 171. čl. ZUP).

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica dne 12.4.1992, po svojem zastopniku zaprosila upravni organ za potrdilo o vpisu v evidenco državljanov. Pristojni upravni organ je njen zahtevek z odločbo zavrnil, ker je ugotovil, da tožnica ni vpisana v državljanski knjigi občine Koper. Po presoji sodišča, je upravni organ prve stopnje, ko je iz evidence državljanov Republike Slovenije, ki jo vodi, ugotovil, da tožnica ni vpisana v to evidenco, ravnal v skladu s 6. odstavkom 171. člena ZUP. Na tej podlagi je lahko izdal le odločbo, s katero je njen zahtevek, naj se izda potrdilo, da je vpisana v evidenco državljanov Republike Slovenije, zavrnil. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita. Tožena stranka je v postopku odločala le o dejstvu, ali je tožnica vpisana v evidenco državljanov Republike Slovenije. Ugotovitev državljanstva pa bi morala tožnica posebej uveljavljati v postopku za ugotovitev državljanstva. Isto velja tudi glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na ugotovitev državljanstva za tožničinega brata in dve sestri.

Glede na navedeno, ugovori tožnice niso utemeljeni in zato tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).