Jedro

Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiskontestacije. Vzpostavlja se absolutna domneva, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava trditve, na katere tožnik opira zahtevek.

S postavitvijo zahtevka za izročitev druge stvari brez napake je tožnica zatrjevala, da ima avto, ki ji je bil izročen, značilnosti generične stvari in da so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev izročenega avta prodajalcu oziroma, da ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi lahko zaradi nemožnosti vrnitve stvari v primernem stanju izgubila pravico zahtevati izročitev druge stvari. Gre za dejstva, ki bi jih morala tožena stranka izpodbijati že v odgovoru na tožbo, s tem, ko tega ni storila, pa je ta dejstva priznala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi navedla, da je pri toženi stranki kupila avto Mercedes-Benz, tip S 320 CDi, da so se na avtomobilu pojavile različne okvare, ki jih prodajalec ni uspel odpraviti. Zato je iz naslova jamčevanja zahtevala izročitev drugega istovrstnega avtomobila, zahtevala pa je tudi plačilo odškodnine za materialno škodo, ki ji je nastala s popravili vozila, z najemom nadomestnih vozil, s prenočevanjem v hotelih in zaradi izgubljenega dobička zaradi nemožnosti uporabe vozila.

2. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za izročitev istovrstnega osebnega avtomobila, za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožnici nastala s popravilom vozila, zavrnilo pa je odškodninski zahtevek za plačilo 38.201,00 EUR na račun najema nadomestnih vozil, prenočevanja v hotelih in izgubljenega dobička zaradi nemožnosti uporabe vozila.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede plačila treh zneskov za popravilo avtomobila, ker je ugotovilo, da iz računov ne izhaja, da je tožnica te zneske dejansko tudi plačala. V tem delu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je to sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do št. 50/2010, v nadaljevanju ZPP). Meni namreč, da je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju s 318. členom ZPP. Opozarja, da avto, katerega zamenjavo zahteva tožnica, nima narave generične stvari. Poudarja, da tožbenega zahtevka tožnice ni mogoče izpolniti, saj takega tipa vozila z dodatno opremo, kot ga zahteva tožeča stranka, tožena stranka ne uvaža in ga tudi ni mogoče individualno naročiti pri proizvajalcu, saj gre za šest let star tip vozila, ki se ne proizvaja več. Opozarja tudi, da ima po 497. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 87/2002, v nadaljevanju ZOR) razveza pogodbe zaradi napak stvari enake učinke kot razveza dvostranskih pogodb zaradi neizpolnitve. Meni, da bi morala tožnica stvar vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejela, če pa tega ne more, nastopi položaj iz 495. člena ZOR. To pa pomeni, da če ne more vrniti stvari v takšnem stanju, tudi ne more zahtevati izročitve druge stvari brez napake. Tožena stranka opozarja, da je tožnica sporni avto medtem vozila, bil pa je tudi karamboliran. Meni pa tudi, da sodišče ne bi smelo ugoditi zahtevkom iz naslova odškodnine za popravilo avta, ker so bili vsi računi izstavljeni za redno servisiranje in za popravilo po karambolu, kar ni v nikakršni vzročni zvezi z očitanimi napakami na vozilu.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Institut zamudne sodbe je izraz afirmitivne litiskontestacije. Vzpostavlja se absolutna domneva, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava trditve, na katere tožnik opira zahtevek. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da ima avto napake, ki jih tožena stranka ni odpravila. S postavitvijo zahtevka za izročitev druge stvari brez napake je tožnica zatrjevala tudi, da ima avto, ki ji je bil izročen, značilnosti generične stvari in da so tudi izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev izročenega avta prodajalcu oziroma, da ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi lahko zaradi nemožnosti vrnitve stvari v primernem stanju izgubila pravico zahtevati izročitev druge stvari. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da gre za dejstva, ki bi jih morala tožena stranka izpodbijati že v odgovoru na tožbo. Pravilen je tako nadaljnji sklep, da je tožena stranka s tem, ko tega ni storila, ta dejstva priznala. Zato je pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja, da je utemeljen tožničin zahtevek za izročitev drugega istovrstnega avta brez napake.

8. Enako velja tudi za ugovor tožene stranke, da se računi, na podlagi katerih tožnica zahteva povračilo škode, ki jo je imela zaradi odprave napak, nanašajo na reden servis in na popravilo avta po karambolu, kar ni v vzročni zvezi z napakami na avtu. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da bi tudi ta dejstva tožena stranka morala izpodbijati v odgovoru na tožbo. Ker tega ni storila, je priznala trditev tožnice, da so vsi plačani računi v zvezi s popravili zaradi napake na vozilu, za katero odgovarja tožena stranka.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).