Jedro

V primeru, kadar je ugotovljena obojestranska krivda, odgovarja vsak imetnik motornega vozila za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 143.085,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1994 dalje do plačila ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 165.945,90 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Razen tega je zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Proti obsodilnemu delu sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta priči B.G. in Z.K. jasno povedala, da je tožnik vozil vzvratno. Tako je tudi povedal voznik M. Ob takšnem dejanskem stanju se izkaže kot resnična tudi trditev M.M., da hitrost njegove vožnje ni presegla 70 km/h. Glede na ugotovitve sodnega izvedenca pa je prvostopno sodišče napačno presodilo, ko tožniku pripisuje zgolj 40 % odgovornost, kar je bistveno prenizka odgovornost. Prvo sodišče je tudi bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, saj zgolj povzema mnenje izvedenca, in sicer, da je bila ob določenih predpostavkah verjetna hitrost osebnega avtomobila Nissan tudi preko 70 km/h, ob tem pa ne upošteva navedbe, da hitrost vožnje ni izračunana natančno, ker ni bilo razpoložljivih podatkov.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi prvo sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, v izpodbijani sodbi pa je podalo natančno in izčrpno analizo dokaznega materiala. Ni točna pritožbena navedba, da naj bi priči Z.K. in B.G. izpovedala, da naj bi tožnik vozil vzvratno. Priča Z.K. tega dejstva ni potrdil, priča B.G. pa je izpovedal le o tem, kar je slišal od voznika M.M. Okoliščino, da naj bi tožnik vozil vzvratno, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, zatrjuje le M.M.. Zato je pravilna ocena prvega sodišča, da ni dokazano, da bi tožnik neposredno pred nezgodo vozil vzvratno. Tudi glede hitrosti vožnje voznika M.M. je prvo sodišče prišlo do pravilnega spoznanja, da je vozil preko dovoljene hitrosti, lahko celo preko 70 km/h. Sam voznik M.M. je povedal, da je vozil od 60 do 70 km/h, sodni izvedenec cestno prometne stroke pa je podal mnenje, če hitrost vožnje M.M. ne bi presegala 70 km/h, bi brez težav ustavil svoje vozilo do tožnikovega avtomobila. Izvedensko mnenje je prvo sodišče pravilno ocenilo in ne gre za nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, kot to sicer skuša prikazati pritožba v svojih navedbah in na tej podlagi očitati, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v skladu z 2. odst. 178. čl. ZOR pripisalo tožniku 40 %, vozniku M.M. pa 60 % krivdne soodgovornosti. Dejstvo je, da do prometne nezgode ne bi prišlo kljub temu, da je tožnik svoje vozilo ustavil na neprimernem kraju (omejena preglednost zaradi prevoja ceste in zmanjšana stabilnost vožnje zaradi ovinka), če bi voznik M.M. vozil z dovoljeno hitrostjo, to je 60 km/h. Ob taki hitrosti bi lahko voznik M.M. ustavil vozilo pred tožnikovim vozilom, ali pa ga obvozil, ne da bi prišlo do oplaženja.

Te okoliščine kažejo, da je prvo sodišče pravilno porazdelilo odškodninsko soodgovornost med oba udeleženca prometne nesreče. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je zato na podlagi 368. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.