Jedro

Nadalje je pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti potrebno upoštevati okoliščine posameznega primera, kar pomeni, da je odškodninska odgovornost tožencev podana, če je njihovo nedopustno ravnanje po objektivnih merilih lahko prizadelo tožnikovo čast, kot zavest o lastni vrednosti in dobro ime, kot veljavo človeka v družbi.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2017 dalje do plačila.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 1.622,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 124,24 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženci) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) znesek 1.900,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). V presežku za znesek 1.100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da so toženci dolžni povrniti pravdne stroške tožnika v višini 288,55 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujeta pravdni stranki.

3. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje vtoževano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, prisoditi v celoti, kar utemeljuje s sodno prakso in s povzemanjem izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete o utrpljenih poškodbah, poteku zdravljenja in doživljanju strahu. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi zahtevano odškodnino v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

4. Toženci so po pooblaščencu odgovorili na vročeno pritožbo tožnika, za katero menijo, da je neutemeljena in zato predlagajo njeno zavrnitev. Trdijo, da udarnine, ki jih je utrpel tožnik, ne upravičujejo zavzemanja za višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin, glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti pa navajajo, da bi lahko bila zahtevana kvečjemu v obratni smeri, saj jim je tožnik resno zagrozil, da bo napadel njihovo življenje in telo.

5. Toženci se pritožujejo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, njen izrek je namreč nerazumljiv, ker iz njega ni razvidno, kateri od tožencev je zavezan k plačilu. Opozarjajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je dokazni postopek pokazal, da tožnika niso pretepli zgolj toženci, ampak so bili povzročitelji poškodb štirje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je A. A. miril strasti, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem v kazenskih sodbah. Izpostavljajo, da sodišče prve stopnje pri odločanju o temelju zahtevka ni izhajalo iz solidarne odgovornosti več oseb za isto škodo, ampak se je sklicevalo na določbe o posameznem povzročitelju škode, pri čemer ni razmejilo vloge posameznih udeležencev pretepa. Menijo, da je tožnik z izzivanjem, uporabo ponarejene pištole ter udarcem enega izmed tožencev po roki, povzročil pretep in s tem prispeval k nastanku škode, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju tožnikovega soprispevka napačna. Prerekajo tudi višino prisojene odškodnine, za katero ocenjujejo, da je pretirana oziroma glede na okoliščine dogodka neutemeljena. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da zadevo vrne v novo odločanje ter priglašajo pritožbene stroške.

6. Tožnik na vročeno pritožbo tožencev ni odgovoril. 7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

8. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede temelja tožbenega zahtevka:

9. Pritožbeni očitek tožencev o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v skladu s 14. členom ZPP1 glede razjasnjevanja okoliščin pretepa pravilno izhajalo iz ugotovitev, ki so tvorile podlago za izdajo pravnomočne obsodilne sodbe opr. št. II K 42810/2016, z dne 12. 10. 2016, s katero so bili toženci spoznani za krive storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo tožnika in ker tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, pravilno zaključilo, da so podane predpostavke obstoja civilnega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivdna odgovornost) in je tožbeni zahtevek po temelju zato utemeljen.

10. Ocena sodišča prve stopnje, da je A. A. miril strasti, ni v nasprotju z dejstvom, da je bil poleg tožencev tudi A. A. kot sostorilec spoznan storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo tožnika. Del izreka zgoraj citirane pravnomočne obsodilne sodbe namreč glasi: „v nadaljevanju pa so B. B., C. C. in D. D. s potiskanjem in udarjanjem E. E. povzročili, da je ta tudi večkrat padel, na tleh ležečega pa so ga nato vsi trije brcali in udarjali...“, kar dopušča oceno sodišča prve stopnje, da A. A. ni zgolj sodeloval v pretepu, ampak je strasti poskušal tudi miriti. Dodatno je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da je stališče o ravnanju A. A. zavzelo na podlagi ogleda videoposnetka prerivanja na tožnikovem dvorišču, ko je A. A. stopil med tožnika in tožence, vendar pa so toženci tožnika kljub temu podrli na tla in ga poškodovali.

11. Nadalje ne drži pritožbena navedba tožencev, da je tožnik zatrjeval, da so mu škodo povzročili zgolj toženci, ne pa tudi A. A. Tožnik je trditveno podlago povzel po izreku zgoraj citirane pravnomočne obsodilne sodbe, ki jo je priložil kot dokaz. V skladu s prvim odstavkom 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Navedeno pomeni, da lahko oškodovanec vloži tožbo zoper vse odgovorne osebe, ali pa zgolj zoper eno od njih in od nje terja povrnitev celotne škode. Pri tem ima odgovorna oseba, ki oškodovancu povrne škodo v celoti, zoper ostale povzročitelje škode regresni zahtevek. Ne gre torej za nujno sosporništvo, ko bi morali biti s tožbo zajeti vsi povzročitelji škode. Ker se je tožnik odločil, da odškodnine ne bo uveljavljal od vseh povzročiteljev škode, ampak zgolj od tožencev, njegove posebne navedbe o sodelovanju A. A. pri pretepu niso bile potrebne. Kot je razvidno iz zapisnika, pa je tožnik na naroku za glavno obravnavo z dne 5. 4. 2018 izpovedal, da ga je bilo strah, saj so ga napadli štirje (torej poleg tožencev tudi A. A.), prav tako je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe opisalo, kako se je spor pravzaprav začel med tožnikom in A. A. in da je poleg tožencev tudi A. A. preskočil ograjo na tožnikovo dvorišče, kjer je nato prišlo do prerivanja.

12. Pritožba tožencev izpostavlja napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje pri presoji odgovornosti tožencev. Drži, da se je sodišče prve stopnje glede podlage za odškodninsko odgovornost tožencev sklicevalo na splošno določbo o krivdni odgovornosti (131. člen OZ), vendar določba o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ v nasprotju s pravnim naziranjem tožencev ne izključuje splošne določbe o krivdni odgovornosti, ampak oškodovancu zgolj olajša breme dokazovanja. Slednjemu namreč ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posameznega udeleženca in nastalo škodo, dovolj je, da izkaže položaj, ki odkazuje na uporabo določbe o solidarni odgovornosti. Tozadevno je napačno prepričanje tožencev, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati, v kakšni meri so toženci odgovorni za škodo, ki je nastala tožniku. Iz okoliščin pretepa izhaja, da so tožnika brcali vsi toženci in A. A., pri čemer ni razvidno, kateri udarci ali brce so rezultirali v poškodbah tožnika in kdo izmed udeležencev pretepa jih je zadal, zato razmejitev odgovornosti za škodo ni možna. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odgovornost tožencev podana in je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava na tej osnovi ni podan.

13. Pritožbeni očitek tožencev o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, ni utemeljen. Toženci navedeni pritožbeni razlog utemeljujejo z obrazložitvijo, da iz izreka izpodbijane ni razvidno, kdo od sospornikov mora znesek plačati, niti v kakšnem delu. V uvodu citirane sodbe je sodišče prve stopnje pri opredelitvi tožene stranke navedlo vse tožence, zato je, ko izrek govori o dolžnosti plačila s strani tožene stranke, razumljivo, da se dolžnost plačila nanaša na vse osebe, ki so v uvodu navedene kot tožena stranka. Res pa je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo solidarno odgovornost tožencev, kar pomeni, da ti tožniku nerazdelno odgovarjajo za plačilo odškodnine (prvi in četrti odstavek 186. člena OZ), zapis v I. točki izreka izpodbijane sodbe pa tožencem nalaga plačilo odškodnine v enakih deležih (drugi odstavek 393. člena OZ). Navedeno je narekovalo spremembo izreka izpodbijane sodbe tako, da so toženci kot solidarni dolžniki zavezani k nerazdelnemu plačilu odškodnine (prvi odstavek 395. člena OZ).

14. Pritrditi pa je pritožbi tožencev v delu, ki opozarja na zmotno materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju deljene odgovornosti. Sodišče druge stopnje ne sprejema presoje sodišča prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo na podlagi ocene, da razen verbalne komunikacije tožnik ni dal povoda za to, da so ga toženci po krajšem prerivanju podrli na tla in mu prizadejali poškodbe. Toženci po mnenju sodišča prve stopnje niso dokazali, da jim je s strani tožnika grozil fizični napad, saj je bila, ko so se udarjali s koli oziroma latami, med njimi ograja in bi se lahko vsakdo umaknil, tekom nahajanja na tožnikovem dvorišču pa so se le še prepirali in jih tožnik ni več fizično napadal. Takšno stališče zanemarja ugotovitve iz pravnomočne obsodilne sodbe opr. št. I K 26175/2016, z dne 7. 3. 2018, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje na škodo tožencev in A. A.2. Dogajanje tik pred pretepom in sam pretep je po prepričanju sodišča druge stopnje potrebno obravnavati kot nerazdružljivo celoto. Vsebina citirane sodbe glede dogajanja pred pretepom izkazuje, da je tožnik z resnimi grožnjami zoper življenje in telo pri tožencih in A. A. povzročil občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti. Zagrozil jim je, da jih bo vse pobil, jim prerezal vratove ter jim „zaškrnil vratove“, v nadaljevanju pa je pristopil do A. A., mu zagrozil z besedami „boš ti že zdaj videl“, repetiral repliko pištole in jo vanj usmeril. Tožnik je bil torej tisti, ki je izzval tožence, pri čemer njegove „verbalne komunikacije“ ne gre razlagati zgolj kot prepir ali morebitno žaljenje, na kar se ob sklicevanju na sodno prakso opira sodišče prve stopnje, saj je bila vsebina „komuniciranja“ v konkretni zadevi takšne narave, da je tožnik z njo izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Poleg groženj je tožnik uporabil tudi repliko pištole, ki jo je repetiral in usmeril v A. A., torej njegovo ravnanje ni ostalo zgolj na besednem nivoju. Navedeno ne pomeni, da je bil fizični napad na tožnika adekvaten, vendar je tožnik z opisanim ravnanjem, ki je v nadaljevanju, kot je pokazal izvedeni dokazni postopek, povzročilo, da je A. A. z lesenim kolom zamahnil proti tožniku, a ga ni zadel, tožnik pa je z leseno lato po roki udaril toženca C. C., nakar so toženci in A. A. preskočili ograjo na tožnikovo dvorišče, kjer je prišlo do pretepa, gotovo soprispeval k izbruhu fizičnega nasilja, v katerem je utrpel zatrjevano škodo. Pri tem ni pomembno, da so se tekom tožnikovih groženj in udarjanja z lesenim kolom oziroma lato pravdne stranke nahajale vsaka na svoji strani ograje. Tako kot toženci, bi se tudi tožnik lahko umaknil in izognil pretepu, tako pa se je, po tem, ko je vmes že zapustil dvorišče, vrnil z repliko pištole, jo repetiral ter tožence dodatno izzval. Sodišče prve stopnje je bilo pri odločanju o obstoju deljene odgovornosti na citirano pravnomočno obsodilno sodbo vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP), saj gre za enovit dogodek, zato je napačno zaključilo, da toženci ravnanja tožnika, ki je podlaga za soprispevek, niso uspeli dokazati. V skladu z določbo prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Upoštevaje opisano ravnanje tožnika, s katerim je izzval fizični napad tožencev, je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v deležu 50 %.

Glede višine tožbenega zahtevka:

15. Odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka v pritožbah prerekajo vse pravdne stranke, pri čemer se tožnik zavzema za prisojo celotne vtoževane odškodnine, toženci pa menijo, da je prisojena odškodnina pretirana oziroma neutemeljena.

16. Sodišče prve stopnje je odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem z upoštevanjem načela objektivne pogojenosti višine odškodnine in načela individualizacije pravilno odmerilo. Odmerjena odškodnina je v okvirih sodne prakse v podobnih primerih, ko so oškodovanci utrpeli udarnine in opraskanine telesa, pri čemer njihov skelet ni bil poškodovan ter upošteva intenziteto in trajanje tožnikovih bolečin (tožnik je tri dni trpel hude bolečine, nadaljnjih sedem dni srednje hude bolečine, trajne blage bolečine približno štirinajst dni, nato pa občasne blage bolečine še približno mesec dni) ter prestanih nevšečnosti tekom zdravljenja (štiridnevna hospitalizacija, devet rentgenskih posnetkov, prejemanje injekcij proti bolečinam, odvzem krvi in urina, predpisanih štirideset tablet Analgina). Tožnikova konkretna pritožbena graja, da prisojena odškodnina v višini 1.300,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odstopa od prisojene višine odškodnine v podobni zadevi opr. št. II Cp 576/2009, z dne 21. 5. 2009, ne drži. Iz predmetne sodne odločbe namreč izhaja, da je sodišče tožniku, ki je utrpel udarnine in otekline na levi strani lic, očalni hematom ter bolečine in strdke v predelu nosu, skupaj prisodilo 2.976,70 EUR odškodnine, pri čemer je postavka telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem predstavljala manjši del odškodnine, razlikovale pa so se tudi okoliščine dogodka, kar je vplivalo na višino ostalih odškodninskih postavk.

17. Tudi višina odškodnine za strah v znesku 300,00 EUR je bila po mnenju sodišča druge stopnje pravilno odmerjena, saj je bila določena ob uporabi materialnopravnih načel za določitev višine odškodnine, je umeščena v sodno prakso in upošteva, da je tožnik ob napadu doživel kratkotrajen in intenziven primarni strah, ko se je upravičeno zbal za življenje, nato pa zmeren primarni strah, ki je trajal do pregleda pri zdravniku, v času bolnišničnega zdravljenja in dva meseca po njem pa je doživljal še zmeren oziroma blag sekundarni strah, s čimer je bilo nekoliko porušeno njegovo duševno ravnovesje in poseženo v njegovo integriteto. Navedba tožencev v pritožbi, da je odškodnina za strah neupravičena, ker se je tožnik v strah spravil popolnoma sam, na odločanje o višini odškodnine ne vpliva, ker se nanaša na tožnikov soprispevek in s tem na temelj tožbenega zahtevka, o katerem je že bilo odločeno.

18. Pritožba tožencev utemeljeno nasprotuje prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Razlogi sodišča prve stopnje o dokazanosti škode iz te postavke so namreč neprepričljivi. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ pripada oškodovancu denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Tožnik je zatrjeval, da se je čutil razžaljenega in ponižanega, ker je napad doživel na lastnem dvorišču, vpričo žene in hčerke. Neprijetno mu je bilo, ko so ga vaščani zaradi vidnih poškodb glave spraševali o dotičnem dogodku. Tožnik posebne trditvene podlage o intenziteti in trajanju duševnih bolečin, ki naj bi jih pri tem trpel, ni podal, sodišče prve stopnje pa se je osredotočilo na njegovo skopo izpovedbo, kako ga je mučila nespečnost in je bil psihično povsem na tleh. Takšno postopanje sodišča prve stopnje zanemarja, da odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti tožniku ne pripada za vsako obliko duševnega trpljenja, ampak mora to dosegati določeno intenzivnost, da predstavlja pravno priznano škodo. Poseg v posameznikove osebnostne pravice in ob tem pretrpljene duševne bolečine lahko denimo upravičujejo oškodovančevo zahtevo po opravičilu, ne pa nujno tudi prisojo denarne satisfakcije. Tožnik bi moral za utemeljenost odškodnine poleg obstoja objektivnega dejstva kršitve dobrega imena in časti zatrjevati, zelo natančno opisati in dokazati tudi svoje notranje doživljanje oziroma trajanje ter intenziteto bolečin, s čimer bi upravičil doseganje potrebne stopnje prizadetosti in porušenja duševnega ravnovesja za prisojo denarne odškodnine, česar pa po oceni sodišča druge stopnje ni storil. Nadalje je pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti potrebno upoštevati okoliščine posameznega primera, kar pomeni, da je odškodninska odgovornost tožencev podana, če je njihovo nedopustno ravnanje po objektivnih merilih lahko prizadelo tožnikovo čast, kot zavest o lastni vrednosti in dobro ime, kot veljavo človeka v družbi. V tem okviru ne gre spregledati, da je tožnik grozil tožencem, repetiral in meril z repliko pištole ter udaril z leseno lato, hkrati pa navajal, kako ponižanega se je čutil, ker se je napad odvijal na dvorišču pred ženo in hčerko. Od vsakega povprečnega človeka se upravičeno pričakuje, da predvidi možnost reakcije, odgovora na grožnje. Tožnika, ki je izzval tožence, obračunavanje, na mestu, vidnem domačim in morebitni javnosti, očitno ni motilo, dokler se ni znašel v podrejenem položaju, fizično napaden s strani tožencev in A. A. Vsled navedenega, na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, je bilo potrebno pritožbi tožencev delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem obsegu.

19. Po oceni sodišča druge stopnje odmerjena višina odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 1.600,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje tožniku za utrpelo škodo. Znesek odmerjene odškodnine predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 1,47 povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji3 (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 1,2 povprečni mesečni neto plači in iz naslova strahu 0,28 povprečne mesečne neto plače), kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse.4 Odmerjena odškodnina kot celota ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Ob upoštevanju tožnikovega 50 % soprispevka mu pripada 800,00 EUR odškodnine.

20. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo potrebno pritožbi tožencev delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev in pritožbo tožnika v celoti zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker je sodišče druge stopnje z znižanjem prisojene odškodnine poseglo v odločitev o glavnem zahtevku, je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Odločitev o stroških postopka temelji na pravilni materialni podlagi (Odvetniška tarifa - OT)5, odmerjena višina pa ni bila pritožbeno prerekana.

22. Tožnikov uspeh v pravdi je po navedeni spremembi 27 % (zahteval je plačilo 3.000,00 EUR odškodnine, prisojenih pa mu je 800,00 EUR). Sodišče prve stopnje je tožniku kot potrebnih priznalo 2.217,57 EUR, tožencem pa 3.042,92 EUR pravdnih stroškov. Glede na 27 % uspeh v pravdi po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 598,74 EUR, toženci pa upoštevaje 73 % uspeh v pravdi v znesku 2.221,33 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožnik tožencem iz naslova stroškov postopka na prvi stopnji dolžan povrniti znesek 1.622,59 EUR.

23. Tožnik in toženci so v pritožbah zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Kot potrebne stroške pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) tožencem priznalo vseh priglašenih 375 točk za sestavo pritožbe (21/1 OT) in 7,5 točk pavšala za odvetnikove materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 175,57 EUR, povišano za 22 % DDV v znesku 38,63 EUR, torej 214,2 EUR. Toženci so s pritožbo uspeli v 58 % (pritožbeno izpodbijan znesek je znašal 1.900,00 EUR, znesek, s katerim so toženci uspeli pa je, po znižanju tožniku prisojene odškodnine na 800,00 EUR, 1.100,00 EUR), zato jim je tožnik dolžan povrniti 124,24 EUR (analogna uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

1 Navedeni člen glasi: „Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. „ 2 Ugotovitve sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 V mesecu oktobru 2018 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.086,80 EUR. 4 VS RS II DoR 396/2016 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje: 13. 10. 2015): odmerjeni 2 povprečni neto mesečni plači odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem za: vbodno rano leve strani trebušne stene, ki je segala skozi vso debelino trebušne stene, a ni penetrirala v trebušno votlino, udarnino okoli očesna votline in podplutbo spodnje veke desnega očesa. Šlo je za oškodovanca, žrtev poskusa umora, pri katerem je bila potrebna hospitalizacija, kirurška oskrba rane, injekciji proti zastrupitvi s tetanusom, CT, UZ preiskava abdomna, jemanje analgetikov in kapljic v nos ter ledeni obkladki na udarnino obraza. Ob škodnem dogodku in v času enodnevne hospitalizacije je oškodovanec trpel hude bolečine, nato 7 dni srednje hude bolečine, 2 do 3 tedne pa še lahke stalne in občasne bolečine.VS RS II DoR 302/2010 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje: 23. 9. 2009): odmerjeni 2 povprečni neto mesečni plači za: udarnine glave, hrbta, trebušne stene in manjšo rano na nosu, od tega 0,97 povprečne neto mesečne plače iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1,08 za strah. Oškodovanca je toženec s plinsko pištolo udaril po glavi in zatilju, v pretepu, ki je sledil, pa ga je pretepel še s pestmi in obrcal. V posledici navedenega je oškodovanec trpel hude bolečine, ki so v nekaj urah prešle v stalne srednje hude bolečine, ki so trajale 1 teden, stalne lahke bolečine pa 2 tedna. Med prevezami, ob sunkovitih gibih, v prisilnih držah je oškodovanec trpel občasne bolečine, ki so trajale še 2 do 3 tedne po končanem zdravljenju. Imel je tudi občasne glavobole, motnje žvečenja, jemati je moral analgetike. 5 Uradni list RS št. 2/2015.