Jedro

Reševanje spora pred arbitražo ne predstavlja postopka za mirno rešitev spora (kot npr. mediacija), ki je po 15. členu ZDSS procesna predpostavka za sodno varstvo, ampak nadomestno obliko sodnega varstva, saj je arbitražna odločba glede učinkov izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Predloga sveta delavcev za odpravo kršitev pravic delavcev do sodelovanja pri upravljanju ob dejstvu, da sta udeleženca sklenila dogovor o arbitraži, ni mogoče zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke po 15. členu ZDSS, ampak na podlagi 1. odstavka 464. člena ZPP, ker je za odločitev v sporu pristojna arbitraža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja zavrglo z obrazložitvijo, da niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Ugotovilo je, da je arbitražno reševanje konkretnega spora procesna predpostavka, saj je arbitraža predvidena že v ZSDU, posebej pa sta jo dogovorila tudi udeleženca spora (z dogovorom o medsebojnem sodelovanju z dne

2.10.2002). Ker predlagatelj predhodno ni sprožil postopka za mirno reševanje spora, sodno varstvo ni dopustno, zato je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja zavrglo.

Zoper ta sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo in o predlogu samo odloči, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi nekaterih odločilnih dejstev.

Poudarja, da sodišče ne more z razlago, ne da bi ugotavljalo pravo voljo strank, arbitražnega dogovora, nadomestiti volje strank glede vrste sporov, o katerih naj odloča arbitraža. V konkretnem primeru sta predlagatelj in nasprotni udeleženec

2.10.2002 z dogovorom določila pristojnost ad hoc arbitraže glede sporov v zvezi z izvajanjem tega začasnega dogovora; za te spore pa sta dne 1.12.2004 dogovorila še pristojnost stalne arbitraže. Odločanje o temeljnem spornem vprašanju med njima, ki je predmet spora v tem kolektivnem delovnem sporu, je v skladu s 1. členom začasnega dogovora z dne 2.10.2002 (še vedno izrecno) v pristojnosti sodišča. Predlagatelj nazadnje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da neuspešen predlog za sodno imenovanje arbitra zaradi neaktivnosti nasprotnega udeleženca, ne ustreza pravnemu standardu, predhodno sproženega, a neuspešnega postopka mirne rešitve spora.

Udeleženec se v svojem odgovoru na pritožbo predlagatelja strinja z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev predlagateljeve pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sklep izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je odločitev pravilna. Ob preizkusu tega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 - 2/2004 v zvezi s 366. členom ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami predlagatelja ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje v kolektivnem delovnem sporu Kd 2/2002 sklenilo, da na strani nasprotnega udeleženca za arbitra imenuje dr. P. G.. Zoper ta sklep se je predlagatelj pritožil in je višje sodišče za delovne in socialne spore s sklepom, Pdp 321/2002-3 z dne 13.3.2002 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog za imenovanje arbitra zavrglo. Zavzelo je stališče, ker ni dokazano, da bi bil sklenjen dogovor o ustanovitvi arbitraže, pa tudi ne ustanovljena ad hoc arbitraža, ni pogojev za vložitev predloga za imenovanje arbitra na strani udeleženca, zato je bilo potrebno že iz tega razloga predlog za imenovanje arbitra zavreči v skladu z določbo 44. člena ZDSS. Nadalje je ugotovilo, da sta udeleženca dne 2.10.2002 sklenila dogovor o medsebojnem sodelovanju Sveta delavcev in vodstva Javnega zavoda RTV Slovenije, v katerem ugotavljata v 1. členu kot nesporno, da sklepata ta dogovor zaradi različnega tolmačenja določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS št. 42/93 - v nadaljevanju: ZSDU) in določb Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (Ur. l. RS št. 45/94 - v nadaljevanju: KP) in sicer v delu, ki določa način sodelovanja delavcev pri upravljanju v zavodih. V 15. členu tega dogovora sta se dogovorila, da spore med Svetom delavcev in zavodom razrešuje arbitraža. Arbitraža je sestavljena iz dveh članov, imenovanih s strani zavoda in dveh članov, imenovanih s strani Sveta, enega člana - predsedujočega pa zavod in Svet imenujeta soglasno. Odločitev arbitraže je dokončna in pri svojem delu je dolžna spoštovati določbe zakona o pravdnem postopku.

Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da sta se dogovorila udeleženca o arbitraži, ki naj bi reševala njune spore, navedene v 1. členu tega Dogovora. Pri pregledu določb 1. člena tega Dogovora pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi petit predlagateljevega zahtevka v tem kolektivnem sporu bistveno enak določbi 1. člena prej citiranega dogovora.

Gre torej za ad hoc dogovorjeno arbitražo in kasneje ustanovljena arbitraža z dne 10.10.2004 (dokaz: A/10) predstavlja samo realizacijo Dogovora iz leta 2002 (2. člen). Pri tem poudarja pritožbeno sodišče, da je arbitraža ali razsodišče nedržavno sodišče, ki sestoji iz ene ali več oseb, ki mu stranke sporazumno in prostovoljno zaupajo izdajo meritorne odločbe, ki jo zakon izenačuje s pravnomočno odločbo državnega sodišča. S sklenitvijo arbitražnega dogovora se izključi pristojnost državnega sodišča in za arbitražo so bistveni trije elementi in sicer, da gre za nedržavno sodišče, sestavljeno iz ene ali več oseb arbitrov, da so tem osebam stranke s sporazumom (z dogovorom) zaupale izdajo meritorne odločbe za rešitev spora in da je ta odločba po svojih učinkih izenačena s pravnomočno sodbo. V takem primeru se mora sodišče ob ugovoru stranke izreči za nepristojno in tožbo zavreči (1. odst. 464. čl. ZPP), ne pa ugotavljati procesnih predpostavk za sodno varstvo.

Nujen element pojma arbitraže je torej prostovoljnost pri odločitvi strank, da svoj spor v rešitev zaupata arbitraži. Zato arbitraža ne more biti prisilna. Morebitna prisilnost oz.

obveznost je po eni strani v nasprotju s samim pojmom arbitraže, v nasprotju pa je tudi s pravico sodnega varstva po 23. členu Ustave, vendar v tem primeru to ne velja, velja samo za individualne delovne spore, saj reševanje zadev spora v kolektivnih delovnih sporih ne sodi v okvir 23. člena Ustave, ker ne gre za odločanje o pravicah. Naslednji nujen element pojma arbitraže pa je obveznost arbitražne odločbe. Prostovoljnost je pri arbitraži zagotovljena le v začetni fazi - pri odločitvi strank, da rešitev spora poverita arbitraži, ne pa v fazi rešitve spora; arbitraža torej v tem smislu ni način sporazumnega reševanja sporov. V tem se arbitraža razlikuje od npr. mediacije kot postopka, v katerem tretja nevtralna oseba posreduje med strankama in poskuša zagotoviti, da bosta stranki sporazumno rešili spor ter s sklenitvijo poravnave na novo opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Uspeh mediacije je odvisen od soglasja strank. Za arbitražo pa je nasprotno značilno, da odločitev arbitra ni odvisna od soglasja strank, vendar ni ovire, da arbiter poskuša zagotoviti sporazumno rešitev spora. Vendar, če to ni mogoče, ima arbiter ne le pravico, pač pa obveznost, da v sporu odloči tako, kot bi to odločilo sodišče samo.

ZDSS/1994 v 15. členu, ki je veljal v spornem obdoju, določa, da kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je sodno varstvo dopustno pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen.

Zakon omogoča, da se poskus mirne rešitve spora lahko določi kot procesna predpostavka. Vendar pa je glede na zgornje ugotovitve povsem nedvoumno, da se ta določba ne nanaša na arbitražo. Pri arbitraži namreč ne gre za postopek mirne rešitve spora in za arbitražni postopek tudi nikoli ne more biti izpolnjena okoliščina, da ni bil uspešen. Tak postopek tudi ne sme biti obvezen. Jasno je torej, da se omenjena določba nanaša le na postopke mediacije in druge postopke, katerih uspeh je odvisen od sporazuma strank (sklenitve poravnave). Zato pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je arbitražno reševanje konkretnega spora procesna predpostavka, češ da je arbitraža predvidena že v ZSDU, posebej pa, če sta jo dogovorila tudi udeleženca sama. Iz tega sledi, da postopek za mirno rešitev spora ni pravno izenačen z arbitražnim postopkom, saj je zoper arbitražno odločbo dopustna tožba za razveljavitev te arbitraže v skladu z določili 26. do 28. člena ZDSS/1994 pred sodišči za delovne in socialne spore (2. odst. 84. člena ZDSS-1). Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso utemeljene pritožbene navedbe predlagatelja, saj je odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe dogovorjena arbitraža. Iz teh razlogov ugotavlja pritožbeno sodišče, da je odločitev v sklepu sodišča prve stopnje pravilna; pritožbeno sodišče pa mora v obrazložitvi sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odst. 360. čl. ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo predlagatelja in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.