Jedro

Varščina je nadomestni ukrep za pripor iz pripornega razloga begosumnosti, o katerem sodišče odloča, če je varščina ponujena, saj lahko le na tak način presodi, ali varščina ustreza konkretnim okoliščinam obravnavanega primera.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 14.4.2008 zoper obdolženega M.P. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 16.4.2008 zavrnil pritožbo zagovornice. Obdolženec je utemeljeno osumljen kaznivih dejanj prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena in ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ.

Zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, konkretno zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve drugih določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 432. člena in 196. - 199. člena ZKP), ker so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ne drži zatrjevanje v zahtevi, da izpodbijani sklep o odreditvi pripora ne vsebuje razlogov o begosumnosti. Nasprotno, sodišče ugotavlja, da je osumljeni državljan Republike Italije, kjer živi, ima svoje premoženje in svoje podjetje, je samski in brez otrok, na našo državo pa ga nič ne veže. Vse to je sodišču utemeljeno zadostovalo za ugotovitev, da bi se osumljenec na prostosti skušal izogniti kazenskemu postopku.

Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilca vročilo obdolžencu in zagovornici, ki v izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi ter meni, da je zaradi pomanjkljivosti sklepa preiskovalne sodnice potrebno odločiti, da se pripor zoper obdolženca ne odredi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnice zahteve sklep o odreditvi pripora ne vsebuje razlogov o begosumnosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sklep preiskovalne sodnice nima konkretnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji pri obdolžencu nevarnost pobega. Sklep zunajobravnavnega senata ne more nadomestiti razlogov, ki bi jih moral vsebovati sklep preiskovalne sodnice. Zahteva se sklicuje na odločbe (Up-327/97, Up-119/97), s katerimi je Ustavno sodišče postavilo kriterije, na podlagi katerih je mogoče sklepati na danost pripornega razloga begosumnosti. Zahteva tudi meni, da bi bilo v tem primeru potrebno zadevo odstopiti v sojenje Republiki Italiji z navajanjem razlogov, ki narekujejo takšen odstop. V konkretni zadevi bi lahko bil pripor nadomeščen z milejšim ukrepom za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku. Ponujena je bila varščina v znesku 5.000 EUR, ki je preiskovalna sodnica neutemeljeno ni sprejela. Zunajobravnavni senat pa se o tem delu pritožbenih navedb ni opredelil. Pomanjkanje razlogov v sklepu senata pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V sklepu o odreditvi pripora je preiskovalna sodnica navedla, da je priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP podan, saj je obdolženec tuj državljan, ki ga na Slovenijo ne veže prav ničesar. Na podlagi dejstva, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve dveh kaznivih dejanj, za vsako pa je predpisana kazen zapora do treh let, je sklepala, da se na prostosti ne bi odzival vabilom sodišča. Izvenobravnavni senat je presodil, da je preiskovalna sodnica priporni razlog begosumnosti obrazložila razumno in v zadostni meri. Pritrdil je oceni preiskovalne sodnice, ki je izhajala iz navedenih okoliščin in svojo odločitev utemeljil z dejstvi, ki izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, in sicer da ima obdolženec v Italiji premoženje in podjetje ter da je samski in brez otrok. Gre za objektivne okoliščine, na podlagi katerih je po stališču sodne prakse mogoče sklepati na obdolženčevo begosumnost. V utemeljitvi, ki jo v zvezi z ugotavljanjem begosumnosti vsebuje sklep preiskovalne sodnice, je obsežena presoja dejstev, ki se nanašajo na obdolženčev položaj. Izvenobravnavni senat je presojo pritožbenih navedb utemeljil z navedenimi okoliščinami, ki so skladne z ugotovitvijo preiskovalne sodnice glede obdolženčevega državljanstva in nevezanosti na bivanje v Sloveniji. Glede na navedeno in ker je treba presojati izpodbijana sklepa kot celoto, ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da gre za pomanjkljivost, ki predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornica je po zaslišanju obdolženca nasprotovala odreditvi pripora, ker je menila, da ni podana konkretna nevarnost, da se ne bi odzval na vabila sodišča v Sloveniji. Podrejeno pa je predlagala, da se namesto pripora določi varščina v znesku 5.000 EUR z obljubo obdolženca, da se bo redno javljal na pozive sodišča. Preiskovalna sodnica je odločila, da se varščina v navedenem znesku ne sprejme. V sklepu o odreditvi pripora je obrazložila, da varščine ni sprejela, ker je prenizka glede na vrednost vozila, za katero se je izkazalo, da je ukradeno in da je vredno okoli 55.000 EUR, upoštevala pa tudi premoženjske razmere obdolženca, ki po lastni navedbi zasluži od 2.000 do 2.500 EUR.

Pri varščini gre za klasični nadomestni ukrep za pripor iz pripornega razloga begosumnosti, o katerem sodišče odloča, če je varščina ponujena, kot izhaja iz besedila določbe prvega odstavka 196. člena ZKP. Sodišče namreč lahko le na tak način presodi, ali varščina ustreza konkretnim okoliščinam obravnavanega primera, to je stopnji begosumnosti, teži dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca ter drugim okoliščinam, ki so odvisne od vsakega posameznega primera (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 1.6.2006, opr. št. I Ips 185/2006). Glede na razloge, ki jih je navedla v sklepu o odreditvi pripora, je preiskovalna sodnica v bistvu ocenila, da ponujena varščina ne ustreza teži obdolženčevih dejanj in tudi ne njegovim premoženjskim razmeram. Zato je ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec državljan tuje države, utemeljeno zavrnila ponujeno varščino. Sicer pa zahteva z izjemo trditve, da preiskovalna sodnica varščine neutemeljeno ni sprejela, z ničemer ne obrazloži kršitve zakona, ki naj bi bila storjena s takšno odločitvijo.

Kot sledi iz njene vsebine pritožba odločitve preiskovalne sodnice glede varščine ni izpodbijala. Zato tudi ni utemeljen očitek, da o pritožbi zagovornice v tem delu izvenobravnavni senat "ni rekel ničesar" in s tem tudi ne očitek o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka. Odločanje o odstopu pregona obdolženca Republiki Italiji pa presega okvir tega preizkusa.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obdolženega M.P.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).