Jedro

Za sprožitev spora je aktivno legitimiran vsakdo, ki zatrjuje obstoj stvarne legitimacije. Dejstvo, da je glede sporne nepremičnine tožeča stranka s tretjo osebo že sklenila kupoprodajno pogodbo, na vprašanje njene aktivne legitimacije ne more vplivati, saj se lastništvo na nepremičnini s samo sklenitvijo pravnega posla še ne prenaša (prim. 33. člen ZTLR).

Za obstoj pasivne legitimacije vseh toženih strank je odločilno dejstvo, da te do vložitve tožbe v tej zadevi premoženja niso razdelile. Četudi je bil sporazum o razdelitvi premoženja sklenjen tekom te pravde, to na pasivno legitimacijo vseh občin ne more vplivati, saj morebitna odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ne more biti ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se prvostopno sodišče na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu ne bi smelo opreti, saj je vendarle potrebno upoštevati okoliščine v času gradnje (torej, da je šlo za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini) in predpise, ki so vprašanja družbene lastnine urejali. Prvostopno sklicevanje na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu je zmotno ne samo zato, ker so se navedene določbe ZTLR uporabljale le za imetnike lastninske pravice, temveč tudi zato, ker je med pravnima prednikoma pravdnih strank vendarle obstajal neke vrste dogovor o gradnji, ki že a priori izključuje uporabo določb o gradnji na tujem svetu.

Po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami stavbna zemljišča v družbeni lastnini niso bila v pravnem prometu, na njih pa so se lahko pridobile le pravice, ki jih je določal zakon (drugi odstavek 1. člena cit. zakona). Stavbno zemljišče je lahko imetnik pravice upravljanja (v tem primeru občina kot samoupravna lokalna skupnost) dodelil v uporabo (med drugim tudi) družbenim podjetjem z namenom, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne (37. člen cit. zakona). Postopek dodelitve stavbnega zemljišča za gradnjo je podrobneje urejal Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, po katerem je bilo lahko zemljišče dodeljeno na podlagi javnega natečaja, v določenih primerih pa tudi s pogodbo (prim. 9. do 17. člen cit. zakona). V tej zadevi je bilo sicer dogovorjeno, da se bo zemljišče družbenemu podjetju dodelilo s pogodbo, vendar do sklenitve pisne pogodbe očitno nikoli ni prišlo. Čeprav sporno zemljišče s pisno pogodbo tožeči stranki nikoli ni bilo dodeljeno, pa ni dvoma, da je z zakonito (to je na soglasju in vseh potrebnih dovoljenjih temelječo) izgradnjo objekta na tem zemljišču in njegovo dolgoletno uporabo za potrebe družbenega podjetja le-to postalo del družbenih sredstev pravnega prednika tožeče stranke. Skladno z določbo tretjega odstavka 10. člena ZZD, ki ga je glede na status pravnega prednika tožeče stranke v tem konkretnem primeru potrebno upoštevati, pa so bila družbena sredstva (čeravno glede na nelastninsko koncepcijo družbene lastnine po ZZD na njih nihče ni mogel imeti lastninske pravice) na družbeno pravno osebo namensko vezana in jim je dal ZZD poseben pravni položaj, ki je bil podoben tistemu, ki nastane pri stvarnopravnih razmerjih in so bila kot taka varovana s posebnimi, stvarnopravnim podobnimi, tožbami (270. in 272. člen ZZD). Prav ta namenska vezanost spornega zemljišča na pravnega prednika tožeče stranke pa ima skupaj s s strani pravnega prednika tožene stranke izdanim soglasjem za gradnjo konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, ki je namenjeno za njeno redno rabo, torej funkcionalnem zemljišču (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 553/2002 z dne 18. 9. 2003). Res je sicer, da veljavne pravne podlage za prehod spornega zemljišča v družbena sredstva (to je pisne pogodbe o dodelitvi zemljišča) ni bilo, vendar pa je tožena stranka (oziroma njena pravna prednica) tista, ki bi morala zato zahtevati vračilo te nepremičnine, to svojo zahtevo pa bi lahko podala le v objektivnem roku 10-tih let od dne, ko so sporne nepremičnine postale družbeno sredstvo (prim. prvi odstavek 268. člena ZZD). Da bi tožena stranka takšen zahtevek kdajkoli podala, pa ni niti zatrjevala. Ker je po povedanem tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah (to je stavbišču in funkcionalnem zemljišču), je z dnem uveljavitve ZLNDL postala tudi njihova lastnica (prvi odstavek 3. člena ZLNDL). Posledično pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna dopustiti odmero spornega funkcionalnega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka edini in izključni lastnik nepremičnine parc. št. 312/6 in dela parcele št. 312/1, ki je opisan pod točko 3. izvedenskega mnenja stalnega sodnega izvedenca M. J. z dne 30.5.2000 in označenega na skici, ki je sestavni del izvedenskega mnenja. Toženim strankam je nadalje naložilo, da so dolžne dopustiti odmero dela nepremičnine parc. št. 312/1 v izmeri, opisani v že navedenem izvedenskem mnenju, ki je sestavni del sodbe ter po parcelaciji tožeči stranki izstaviti za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino. Naložilo jim je tudi, da morajo tožeči stranki povrniti na 1.077.930,00 SIT odmerjenih pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se pritožuje prvotožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvotožena stranka v pritožbi še vedno vztraja pri že na prvi stopnji uveljavljanem ugovoru aktivne legitimacije tožeče stranke, češ da bi moral poleg tožeče stranke na aktivni strani kot nujni sospornik nastopati tudi S. V., kateremu je tožeča stranka sporne nepremičnine prodala. Še vedno vztraja tudi pri ugovoru pasivne legitimacije in pojasnjuje, da so tožene stranke na glavni obravnavi dne 14.3.2001 sodišče opozorile na okoliščino, da so novonastale občine že sklenile sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, vendar pa ga na glavni obravnavi še niso mogle predložiti (in ga prilaga sedaj), pri čemer sodišče tega v zapisnik sploh ni zapisalo. Glavni pritožbeni očitek pa se nanaša na napačno uporabo materialnega prava pri razsoji v tej zadevi. Glede na to, da je pravni prednik tožeče stranke na spornem zemljišču zgradil objekt že v 70-tih letih, bi moralo prvostopno sodišče zadevo razsojati glede na okoliščine ob gradnji in zato upoštevati predpise, ki so veljali takrat, ne pa da je upoštevalo predpise, veljavne ob sojenju. Prvostopno sodišče bi torej moralo upoštevati, da je šlo za gradnjo objekta na zemljišču v družbeni lastnini, namesto da je to dejstvo povsem spregledalo. Določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90; ZTLR) o gradnji na tujem svetu prvostopno sodišče ne bi smelo uporabiti v prvi vrsti zato, ker je začel ta zakon veljati šele 1.9.1980, pa tudi zato, ker v konkretnem primeru tudi ne gre za nobeno izmed situacij, urejenih v določbah 24. do 26. člena ZTLR, saj je bila pravnemu predniku tožeče stranke gradnja na spornem svetu s strani nekdanje Občine L. dovoljena. V tem primeru pa ne pridejo v poštev niti določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ), katerega pravna pravila so se v tistem času sicer uporabljala tudi v slovenski sodni praksi, to pa iz razloga, ker je šlo za gradnjo na družbeni lastnini, za katero je veljal poseben pravni režim. V posledici napačne uporabe materialnega prava je zato prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da je pravna prednica tožeče stranke lastninsko pravico na spornem zemljišču pridobila na originaren način. Pritožba pa nadalje opozarja, da je prvostopno sodišče tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo s tem, ko je ugotovilo le, da je bila gradnja izvršena v 70-tih letih, saj iz dokaza, ki ga prilaga k pritožbi, izhaja, da je bil objekt dokončan že v decembru 1971. Pravni prednik tožeče stranke je imel v času gradnje vse možnosti, urediti zemljiškoknjižno stanje s sklenitvijo pogodbe o dodelitvi zemljišča, vendar pa tega ni storil, zato pravice uporabe na spornem zemljišču ni mogel pridobiti. Ker tožeča stranka oziroma njen pravni prednik na sporni nepremičnini nista pridobila pravice uporabe, tudi lastninske pravice na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997 s spr.; v nadaljevanju ZLNDL) nista mogla pridobiti. Kar se tiče odločitve prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dolžna dopustiti odmero spornega zemljišča, pa pritožba še opozarja, da je po 46. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84 s spr.) funkcionalno zemljišče k stavbi mogoče določiti le v primeru, če je lastnik stavbe tudi lastnik zemljišča. Po njenem mnenju pa je sodbeni izrek tudi nesklepčen in neizvršljiv ter objektivno nedoločen, saj se sodišče pri določitvi funkcionalnega zemljišča ne more le sklicevati na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, temveč bi obseg funkcionalnega zemljišča moral izhajati že iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno vztraja na tem, da aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana. Za sprožitev spora je namreč aktivno legitimiran vsakdo, ki zatrjuje obstoj stvarne legitimacije. Dejstvo, da je glede sporne nepremičnine tožeča stranka s tretjo osebo že sklenila kupoprodajno pogodbo, pa na vprašanje njene aktivne legitimacije ne more vplivati, saj se lastništvo na nepremičnini s samo sklenitvijo pravnega posla še ne prenaša (prim. 33. člen ZTLR). V vsakem primeru pa je pritožbeno izvajanje, češ da bi na aktivni strani poleg tožeče stranke moral nastopati še kupec, pravno zmotno, saj se je v slovenski sodni praksi izoblikovalo pravilo, da ni nujnega sosporništva na aktivni strani. Prvostopno sodišče je po povedanem ugovor aktivne legitimacije pravilno zavrnilo, čeravno se je pri utemeljitvi svoje odločitve res zmotno sklicevalo na določbo 190. člena ZPP.

Pravilna pa je tudi prvostopna zavrnitev ugovora pasivne legitimacije. Kot je bilo na prvi stopnji že pojasnjeno, je za obstoj pasivne legitimacije vseh toženih strank odločilno dejstvo, da te do vložitve tožbe v tej zadevi premoženja niso razdelile. Četudi je bil sporazum o razdelitvi premoženja sklenjen tekom te pravde, pa to na pasivno legitimacijo vseh občin ne more vplivati, saj morebitna odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ne more biti ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča (1. odstavek 190. člena ZPP), zato niti ni relevantno, ali so tožene stranke prvostopno sodišče na na to dejstvo opozorile ali ne.

Je pa potrebno pritrditi pritožbenemu izvajanju, da je prvostopno sodišče pri razsoji v tej zadevi materialno pravo napačno uporabilo, vendar pa je bilo potrebno pritožbo kljub temu kot neutemeljeno zavrniti, saj je odločitev v izpodbijani sodbi kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču pravilna.

Na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je družbenopravna oseba G., ki je pravni prednik tožeče stranke, dne 20.11.1970 pridobila soglasje S. kot pooblaščene organizacije za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč za gradnjo na spornem zemljišču, ki je takrat predstavljalo stavbno zemljišče v družbeni lastnini, na katerem je imela pravico upravljanja družbenopolitična skupnost Občina L. kot pravna prednica toženih strank; nadalje da je pravna prednica tožeče stranke za gradnjo pridobila tudi gradbeno dovoljenje; da je bil objekt zgrajen v 70-tih letih ter da je pravna prednica tožeče stranke oziroma kasneje tožeča stranka objekt z zemljiščem vsa leta uporabljala.

Navedene ugotovitve niti niso predmet pritožbenega izpodbijanja, z izjemo točnega leta izgradnje objekta, ki naj bi bil po pritožbenih izvajanjih zgrajen že leta 1971, vendar pa te pritožbene navedbe (in v zvezi z njimi predloženi dokazi) ne morejo biti upoštevni, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP), so pa tudi sicer nerelevantne.

Prvostopno sodišče je na podlagi zgoraj opisanega pravnorelevantnega dejanskega stanja zaključilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem svetu. To svojo odločitev pa je utemeljilo z obrazložitvijo, da ZTLR pridobitve lastninske pravice z gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini ni izrecno prepovedal, da pa je bilo takšno stališče sicer sprejeto v sodni praksi, vendar pa je ocenilo, da glede na spremenjen pravni položaj, v katerem družbena lastnina ne obstaja več (saj je bila ukinjena z uveljavitvijo ZLNDL), uporaba določb ZTLR o gradnji na tujem svetu ne more biti več izključena. Ker je torej tožena stranka z uveljavitvijo ZLNDL postala lastnica sporne nepremičnine, bi od takrat dalje lahko zahtevala, da se pravno razmerje z graditeljem, ki je zgradil zgradbo na njenem svetu, uredi in ker tega ni storila niti v roku 3 let, sedaj graditelj upravičeno toži na ugotovitev, da je on postal lastnik spornega zemljišča. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se prvostopno sodišče na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu ne bi smelo opreti, saj je vendarle potrebno upoštevati okoliščine v času gradnje (torej, da je šlo za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini) in predpise, ki so vprašanja družbene lastnine urejali. Prvostopno sklicevanje na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu je zmotno ne samo zato, ker so se navedene določbe ZTLR uporabljale le za imetnike lastninske pravice, temveč tudi zato, ker je med pravnima prednikoma pravdnih strank vendarle obstajal neke vrste dogovor o gradnji, ki že a priori izključuje uporabo določb o gradnji na tujem svetu.

Pravno razmerje med pravnima prednikoma pravdnih strank je torej treba presojati v luči takrat obstoječega pravnega režima družbene lastnine. Po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. SFRJ, št. 43/1965) stavbna zemljišča v družbeni lastnini niso bila v pravnem prometu, na njih pa so se lahko pridobile le pravice, ki jih je določal zakon (2. odst. 1. člena cit. zakona). Stavbno zemljišče je lahko imetnik pravice upravljanja (v tem primeru občina kot samoupravna lokalna skupnost) dodelil v uporabo (med drugim tudi) družbenim podjetjem z namenom, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne (37. člen cit. zakona). Postopek dodelitve stavbnega zemljišča za gradnjo je podrobneje urejal Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Ur. l. SRS, št. 42/1966 in 20/1971), po katerem je bilo lahko zemljišče dodeljeno na podlagi javnega natečaja, v določenih primerih pa tudi s pogodbo (prim. 9. do 17. člen cit. zakona). V tej zadevi je bilo sicer dogovorjeno, da se bo zemljišče družbenemu podjetju dodelilo s pogodbo, vendar do sklenitve pisne pogodbe očitno nikoli ni prišlo. Čeprav sporno zemljišče s pisno pogodbo tožeči stranki nikoli ni bilo dodeljeno, pa ni dvoma, da je z zakonito (to je na soglasju in vseh potrebnih dovoljenjih temelječo) izgradnjo objekta na tem zemljišču in njegovo dolgoletno uporabo za potrebe družbenega podjetja le-to postalo del družbenih sredstev pravnega prednika tožeče stranke. Skladno z določbo 3. odstavka 10. člena Zakona o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 75/76 s spr.; v nadaljevanju ZZD), ki ga je glede na status pravnega prednika tožeče stranke v tem konkretnem primeru potrebno upoštevati, pa so bila družbena sredstva (čeravno glede na nelastninsko koncepcijo družbene lastnine po ZZD na njih nihče ni mogel imeti lastninske pravice) na družbeno pravno osebo namensko vezana in jim je dal ZZD poseben pravni položaj, ki je bil podoben tistemu, ki nastane pri stvarnopravnih razmerjih in so bila kot taka varovana s posebnimi, stvarnopravnim podobnimi, tožbami (270. in 272. člen ZZD). Prav ta namenska vezanost spornega zemljišča na pravnega prednika tožeče stranke pa ima skupaj s s strani pravnega prednika tožene stranke izdanim soglasjem za gradnjo konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena in na zemljišču, ki je namenjeno za njeno redno rabo, torej funkcionalnem zemljišču (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 553/2002 z dne 18.9.2003). Res je sicer, da veljavne pravne podlage za prehod spornega zemljišča v družbena sredstva (to je pisne pogodbe o dodelitvi zemljišča) ni bilo, vendar pa je tožena stranka (oziroma njena pravna prednica) tista, ki bi morala zato zahtevati vračilo te nepremičnine, to svojo zahtevo pa bi lahko podala le v objektivnem roku 10-tih let od dne, ko so sporne nepremičnine postale družbeno sredstvo (prim. 1. odst. 268. člena ZZD). Da bi tožena stranka takšen zahtevek kdajkoli podala, pa ni niti zatrjevala. Ker je po povedanem tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah (to je stavbišču in funkcionalnem zemljišču), je z dnem uveljavitve ZLNDL postala tudi njihova lastnica (1. odst. 3. člena ZLNDL). Posledično pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna dopustiti odmero spornega funkcionalnega zemljišča. Po oceni pritožbenega sodišča pa je tudi izrek v izpodbijani sodbi v tem delu (s sklicevanjem na izvedensko mnenje, kot sestavni del sodbe) dovolj določen, zato je tudi te pritožbene očitke kot neutemljene zavrnilo.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi prvostopno sodišče zagrešilo katere izmed absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prim. 2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odstavka 165. in 1. odstavka 154. člena ZPP.