27. 5. 2019

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Luciano Bettio in Natalja Brulc, oba Komen, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Sikirica, d. o. o., Sežana, na seji 27. maja 2019

sklenil:

1.Ustavna pritožba Natalje Brulc zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 569/2017 z dne 22. 5. 2018 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Sežani št. P 58/2016 z dne 8. 3. 2017 se zavrže.

2.Ustavna pritožba Luciana Bettia zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 569/2017 z dne 22. 5. 2018 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Sežani št. P 58/2016 z dne 8. 3. 2017 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika sta (skupaj s tretjo tožnico, ki ne vlaga ustavne pritožbe) tožila dobavitelja vode v občini Komen (v nadaljevanju toženec) na plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jim nastala kot posledica odklopa vode na vodovodnem priključku na naslovu Sveto 4, Komen, od 14. 7. 2015 do 5. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnikov zavrnilo. Upoštevni občinski odlok (v nadaljevanju Odlok) naj bi dovoljeval prekinitev dobave vode uporabniku, če uporabnik upravljalcu vodovoda ne plača računa niti po drugi izstavitvi opomina. Odlok naj bi poleg tega ponovno vzpostavitev dobave vode pogojeval s poravnavo dolgov in plačilom stroškov prekinitve ter ponovne priključitve. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila v pogodbenem razmerju s tožencem (kot "lastnica oziroma plačnica odjemnega mesta") le tretja tožnica. Dne 8. 5. 2017, ko je bil poslan opomin pred odklopom, naj bi tretja tožnica tožencu dolgovala 153,38 EUR zapadlih terjatev v zvezi z dobavljeno vodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec vodo ponovno priklopil šele po tem, ko je tretja tožnica poravnala zapadle dolgove, prvi pritožnik pa plačal stroške odklopa ter ponovnega priklopa in uredil spremembo podatkov na odjemnem mestu tako, da je sam stopil v pogodbeno razmerje za dobavo vode s tožencem. Sodišče prve stopnje meni, da so bile določbe Odloka tako glede odklopa kot glede ponovnega priklopa vode spoštovane in da toženec ni ravnal protipravno.

2.Višje sodišče je zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Strinja se, da ravnanje toženca ni bilo protipravno. Pri tem Višje sodišče vzpostavlja določeno razliko med merili presoje za prvega pritožnika in drugo pritožnico na eni strani ter tretjo tožnico na drugi strani. Glede tretje tožnice naj bi v smer potrditve sodbe prve stopnje kazali: dolgotrajno toleriranje neplačevanja računov, opominjanje na neporavnane obveznosti in glede nevarnosti odklopa, postopno naraščanje dolga, reverzibilnost posega, zagotovitev pitne vode drugje, neskrbnost in neodzivnost tretje tožnice, pa tudi dejstvo, da naj ne bi bilo pretirano od nje zahtevati plačila oskrbe z vodo. Za prvega pritožnika in drugo pritožnico pa Višje sodišče poudari, da že po naravi stvari ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja toženca zaradi golega odklopa odjemnega mesta (v razmerju do njiju). V razmerju do njiju naj bi kvečjemu protipravno ravnala tretja tožnica, ki naj bi povzročila, da je do odklopa sploh prišlo.

3.Pritožnika izpostavljata, da sta bila zaradi neplačanih 153 EUR skoraj štiri mesece brez pitne vode. Povzemata določbe mednarodnih instrumentov, iz katerih naj bi izhajalo, da je pravica dostopa do pitne vode ena temeljnih človekovih pravic. V slovenskem pravnem redu naj bi bila pravica do čiste pitne vode vsebovana v človekovi pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Toženec naj bi s prekinitvijo oskrbe s čisto pitno vodo kršil mednarodno pravo, Ustavo ter Uredbo o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 88/12). Pritožnika navajata, da je bil dolg do toženca poravnan neposredno po prekinitvi oskrbe, pa toženec kljub temu, sklicujoč se na neurejeno lastništvo nepremičnine, štiri mesece ni zagotovil ponovne oskrbe.

4.Pritožnika dodajata, da sta v času trajanja odklopa živela v zelo težkih pogojih, ki so ogrožali njuno življenje in zdravje, brez možnosti doseganja osnovnih higienskih in zdravstvenih standardov. Z vodo naj bi se zasilno oskrbovala na bližnjem pokopališču. Zaradi prekinitve dobave vode v stanovanjski objekt naj bi prostori, ki sta jih pritožnika uporabljala za bivanje, izgubili temeljno funkcijo. Življenje v stanovanju, ki ostane brez vode, naj bi bilo praktično nemogoče. Po mnenju pritožnikov tako stanovanje več ne omogoča človeka vrednega in dostojnega življenja.

5.Pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da se do zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni opredelilo. Izpodbijani sodbi naj bi poleg tega bili arbitrarni in v neskladju s pravico do zdravega življenjskega okolja. Pritožnika trdita, da je večmesečna prekinitev oskrbe s pitno vodo v okoliščinah primera drastičen in nesorazmeren ukrep, upoštevaje zlasti to, da naj bi toženec svoj cilj (poplačilo odprtih terjatev v zanemarljivem znesku) lahko dosegel z izvršbo kot milejšim sredstvom.

6.Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije prvega pritožnika. Vrhovno sodišče je štelo, da je druga pritožnica umaknila svoj predlog za dopustitev revizije.

B.

7.Senat je ustavno pritožbo druge pritožnice na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) zavrgel zaradi neizčrpanja pravnih sredstev (1. točka izreka).

8.Senat je ustavno pritožbo prvega pritožnika sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

29. 9. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Luciana Bettia, Komen, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Sikirica, d. o. o., Sežana, na seji 29. septembra 2022

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 569/2017 z dne 22. 5. 2018 in sodbo Okrajnega sodišča v Sežani št. P 58/2016 z dne 8. 3. 2017 v delu, v katerem se nanašata na Luciana Bettia (prvi, drugi in peti odstavek I. točke izreka in II. točka izreka sodbe prve stopnje ter sodba druge stopnje, ki jo v tem delu potrjuje), se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je (skupaj z drugo in tretjo tožnico)[1] tožil javno podjetje, ki oskrbuje prebivalce s pitno vodo v Občini Komen (v nadaljevanju toženec), na plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jim nastala kot posledica odklopa pitne vode na vodovodnem priključku, iz katerega so se oskrbovali, od 14. 7. do 5. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnikov zavrnilo. Odlok o pogojih za dobavo in odjem pitne vode na območju Občine Sežana (Primorske novice, št. 20/91 – v nadaljevanju Odlok/91)[2] naj bi dovoljeval prekinitev dobave pitne vode uporabniku, če uporabnik upravljavcu vodovoda ne plača računa niti po drugi izstavitvi opomina. Odlok naj bi poleg tega ponovno vzpostavitev dobave pitne vode pogojeval s poravnavo dolgov in plačilom stroškov prekinitve ter ponovne priključitve dobave. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila v pogodbenem razmerju s tožencem (kot "lastnica oziroma plačnica odjemnega mesta vodovodnega priključka") le tretja tožnica. Dne 8. 5. 2015, ko je bil poslan opomin pred odklopom, naj bi tretja tožnica tožencu dolgovala 153,38 EUR zapadlih terjatev v zvezi z dobavljeno vodo. Toženec naj bi tretji tožnici pred odklopom poslal skupno tri opomine glede neporavnanih obveznosti v zvezi z dobavo pitne vode. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec vodovodni priključek ponovno priklopil na omrežje šele po tem, ko je tretja tožnica poravnala zapadle terjatve za dobavljeno vodo, pritožnik pa plačal stroške ponovnega priklopa in uredil spremembo podatkov na odjemnem mestu tako, da je sam stopil v pogodbeno razmerje za dobavo pitne vode s tožencem. Sodišče prve stopnje meni, da so bile določbe Odloka/91 tako glede odklopa kot glede ponovnega priklopa pitne vode spoštovane in da toženec ni ravnal protipravno. Storil naj bi vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi do zakonitega ponovnega priklopa vodovodnega priključka prišlo čim prej.

2.Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko sodbo. Strinja se, da ravnanje toženca ni bilo protipravno. Pri tem Višje sodišče vzpostavlja razliko med merili presoje za pritožnika in drugo tožnico na eni strani ter tretjo tožnico na drugi strani. Glede tretje tožnice naj bi v smer potrditve sodbe prve stopnje kazali: dolgotrajno toženčevo toleriranje neplačevanja računov, opominjanje na neporavnane obveznosti in na nevarnost odklopa, postopno naraščanje dolga, reverzibilnost posega, zagotovitev pitne vode drugje, neskrbnost in neodzivnost tretje tožnice, pa tudi dejstvo, da naj ne bi bilo pretirano od nje zahtevati plačilo oskrbe z vodo. Za pritožnika in drugo tožnico pa Višje sodišče poudari, da že po naravi stvari ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja toženca zaradi golega odklopa odjemnega mesta (v razmerju do njiju). V razmerju do njiju naj bi kvečjemu protipravno ravnala tretja tožnica, ki naj bi z opustitvijo plačevanja za dobavljeno vodo povzročila, da je do odklopa sploh prišlo.

3.Pritožnik[3] izpostavlja, da je bil zaradi neplačanih 153,38 EUR skoraj štiri mesece brez pitne vode. Povzema določbe mednarodnih instrumentov, iz katerih naj bi izhajalo, da je pravica dostopa do pitne vode ena temeljnih človekovih pravic. V slovenskem pravnem redu naj bi bila (v trenutku prekinitve dobave) pravica do pitne vode vsebovana v človekovi pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Toženec naj bi s prekinitvijo oskrbe s čisto pitno vodo in s tem, da tudi po plačilu ni takoj zagotovil dostopa do pitne vode, kršil mednarodno pravo, Ustavo ter Uredbo o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 88/12). Pritožnik navaja, da je neposredno po prekinitvi oskrbe poravnal dolg do toženca, pa toženec kljub temu, sklicujoč se na neurejeno zemljiškoknjižno stanje nepremičnine, njegovemu gospodinjstvu štiri mesece ni zagotovil ponovne oskrbe.

4.Pritožnik dodaja, da sta skupaj z drugo tožnico v času trajanja odklopa živela v zelo težkih pogojih, ki so ogrožali njuno življenje in zdravje, brez možnosti doseganja osnovnih higienskih in zdravstvenih standardov. Z vodo naj bi se zasilno oskrbovala na bližnjem pokopališču. Zaradi prekinitve dobave pitne vode v stanovanjski objekt naj bi prostori, ki sta jih pritožnika uporabljala za bivanje, izgubili temeljno funkcijo. Življenje v stanovanju, ki ostane brez pitne vode, naj bi bilo praktično nemogoče. Po mnenju pritožnika tako stanovanje več ne omogoča človeka vrednega in dostojnega življenja.

5.Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se do zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni opredelilo in da je v zvezi s tem opustilo možnost zavrnitve uporabe (protiustavnega) Odloka/91 na podlagi doktrine exceptio illegalis. Izpodbijani sodbi naj bi poleg tega bili "z vidika varstva človekovih pravic" (pravici do pitne vode in do zdravega življenjskega okolja) arbitrarni. Pritožnik trdi, da je večmesečna prekinitev oskrbe s pitno vodo v okoliščinah primera drastičen in nesorazmeren ukrep, upoštevaje tudi to, da naj bi toženec svoj cilj (poplačilo odprtih terjatev v zanemarljivem znesku) lahko dosegel z izvršbo kot milejšim sredstvom.

6.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-519/19 z dne 27. 5. 2019 ustavno pritožbo (zgolj) pritožnika sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Kopru. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana tožencu, ki je nanjo odgovoril.

7.Toženec navaja, da konkretni odklop pitne vode ni bil pretiran oziroma nesorazmeren ukrep. Ravnal naj bi v skladu z Odlokom/91. Terjatev toženca naj bi bila v celoti poravnana šele 2. 11. 2015. Toženec navaja, da ni niti vedel za pritožnika kot uporabnika pitne vode iz spornega vodovodnega priključka vse do prejema vloge njegove pooblaščenke z dne 3. 11. 2015. Opozarja na številne opomine prejšnji lastnici merilnega mesta in poudarja, da je izvršil ponovni priklop pitne vode takoj, ko so bili za to izpolnjeni osnovni pogoji, pri čemer je prevzel tveganje, da pritožnik ne bo uspel v pravdi zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine. Po mnenju toženca iz 70.a člena Ustave ne izhaja pravica do dobave brezplačne pitne vode. Iz dosedanje presoje Ustavnega sodišča naj bi izhajalo, da je prekinitev oskrbe s pitno vodo dopustna po pogojih in postopkih, kot jih določajo občinski predpisi. Prepovedi prekinitve dobave pitne vode zaradi neplačila računov naj v slovenskem pravnem redu ne bi bilo – niti v primeru upravičenih socialnih razlogov. Toženec opozarja, da bi bila v okoliščinah primera izvršba zoper tretjo tožnico še hujši ukrep. Toženec očita pritožniku zavestno izogibanje plačilu kljub prejemanju visoke pokojnine in zlorabo pravic. Obenem trdi, da niti ni mogel predlagati izvršbe proti njemu, ker ni bil stranka pogodbe za dobavo pitne vode.

8.Odgovor toženca je bil vročen pritožniku, ki je nanj odgovoril. Stališča obeh sodišč naj bi bila nezdružljiva s temeljnimi človekovimi pravicami. Pritožnik trdi, da ga je toženec s prekinitvijo dobave pitne vode hotel disciplinirati. Ponavlja, da je zaradi prekinitve dobave pitne vode njegovo stanovanje za daljši čas izgubilo svojo osnovno funkcijo.

B. – I.

9.Razen v povsem izjemnih primerih očitne arbitrarnosti, Ustavno sodišče ne more posegati v dejansko stanje, ki in kolikor so ga ugotovila redna sodišča. Zato ni mogoče sprejeti (zgolj navržene) pritožnikove trditve, da je dolg do toženca poravnal neposredno po prekinitvi oskrbe z vodo 14. 7. 2015, saj to iz izpodbijanih sodb ne izhaja.[4]

10.Sodišči sta zavrnili odškodninski zahtevek pritožnika iz razloga, ker ni bilo protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti. Ustavno sodišče v tej zadevi odloča o ustavnopravni vzdržnosti tega stališča, ne pa (neposredno) o prekinitvi dobave pitne vode v stanovanjske prostore pritožnika.

11.Izpodbijani sodbi, kolikor se nanašata na pritožnika, slonita na dveh različnih stališčih sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje protipravnost ravnanja toženca izključuje na podlagi – za vse tri tožnike enotnega – razlogovanja, da odklop pitne vode ni bil protipraven, ker je bil opravljen v skladu z Odlokom/91. Odlok/91 pa naj bi dovoljeval odklop pitne vode zaradi neplačila obveznosti v zvezi z dobavo pitne vode, če je bil uporabnik pred tem dvakrat opomnjen. Sodišče druge stopnje je po drugi strani glede tretje tožnice opravilo neke vrste tehtanje razlogov, ki govorijo za zaključek o protipravnosti ravnanja toženca ali proti njemu. Vendar se ti razlogi ne nanašajo na pritožnika. Glede njega naj prekinitev dobave pitne vode ne bi mogla biti protipravna "že po sami naravi stvari", in sicer (je mogoče sklepati iz sodbe kot celote) zato, ker naj odklop odjemnega mesta že v temelju ne bi mogel biti protipraven v razmerju do pritožnika, ki s tožencem ni bil v pogodbenem razmerju za dobavo pitne vode.

12.Pritožnik med drugim uveljavlja tudi opustitev opredelitve sodišča prve stopnje do zatrjevanih kršitev človekovih pravic, pri čemer naj bi sodišče v obravnavani zadevi prav zaradi tega opustilo možnost zavrnitve odločanja na podlagi Odloka/91, ki naj bi bil v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče ta očitek pritožnika razume kot uveljavljanje kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj sodišče prve stopnje pri odločanju o protipravnosti odklopa pitne vode kot predpostavki odškodninske odgovornosti ne bi odgovorilo na njegove trditve, da Odloka/91 zaradi neskladja z določbami o človekovih pravicah iz Ustave v konkretni zadevi ni dopustno uporabiti (doktrina exceptio illegalis).

13.Eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave v postopku. Ta pravica stranki zagotavlja možnost, da predstavi svoja stališča v postopku pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, in da lahko na ta način vpliva na odločitev sodišč v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese.[5] Stranki mora biti dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.[6] Pravica do kontradiktornega postopka pa se ne izčrpa s pravico stranke do izjave. Pravici pritožnikov do izjave in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo.[7]

Iz pravice do opredelitve pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene.[8]

14.Odločilen del argumentacije sodišča prve stopnje je brez dvoma prav sklep, da odklop pitne vode ni bil protipraven, ker je bil opravljen v skladu z Odlokom/91, ki dovoljuje odklop pitne vode zaradi neplačila obveznosti v zvezi z dobavo pitne vode, če je bil uporabnik pred tem ustrezno opozorjen.[9] Sodišče je ugotovilo, da je bil odklop pitne vode pritožnikovemu gospodinjstvu opravljen v skladu z Odlokom/91, in sicer zaradi neplačila (tretje tožnice) dolga 153,38 EUR v zvezi z dobavljeno vodo. Odlok/91 torej dopušča prekinitev dobave pitne vode uporabniku (če je izveden predpisani opominjevalni postopek) že zaradi golega dejstva neplačila dolga iz naslova oskrbe z vodo (ne glede na višino neplačanega dolga in ne glede na to, ali zaradi tega dolga obstajajo ali neposredno grozijo kakšne dodatne negativne posledice v sferi upravljavca vodovoda, kot sta npr. insolventnost, ogrozitev normalne oskrbe).

15.Pritožnik je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjeval, da sodišče ni vezano na podzakonski predpis, za katerega oceni, da ni v skladu z Ustavo ali zakonom. Zato naj ne bi bilo vezano niti na Odlok/91. Med drugim je navedel tudi, da občina pogojev prekinitve ali omejitve oskrbe s pitno vodo ne sme urejati v nasprotju z Ustavo.[10] V zvezi s tem je nadalje izjavil, da mora biti poseg v človekove pravice izveden v skladu z načelom sorazmernosti.[11]

16.Navedenim trditvam pritožnika, ne da bi se Ustavno sodišče že opredeljevalo do njihove utemeljenosti (v razmerju do Odloka/91), še manj pa do njihove zadostnosti za izkaz odškodninske predpostavke protipravnosti,[12] ni mogoče odrekati določene relevantnosti in pomembnosti za odškodninski spor o protipravnosti prekinitve oskrbe z vodo prav na podlagi določb Odloka/91. Glede na posledice prekinitve oskrbe z vodo jih ni mogoče označiti za očitno neutemeljene.[13] Sodniki, ki so na podlagi 125. člena Ustave vezani na Ustavo in zakon, imajo pooblastilo in dolžnost, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sami "izločijo" protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise, predpise lokalne skupnosti ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil.[14] To pomeni, da jih v konkretnem primeru ne smejo uporabiti. V odškodninskem sporu zaradi dejanja toženca (najsi je izvajalec gospodarske javne službe ali enota lokalne samouprave), oprtega na domnevno protiustaven ali nezakonit občinski predpis, upoštevanje doktrine exceptio illegalis pomeni najmanj to, da se mora sodišče, ki odloča o odškodninski predpostavki protipravnosti, opredeliti do dopustnih (in ne očitno neutemeljenih) trditev stranke o protiustavnosti ali nezakonitosti občinskega predpisa, ali pa razumno obrazložiti, zakaj te v okoliščinah primera niso pravno upoštevne. Sodišče prve stopnje se do upoštevnih trditev pritožnika v zvezi s tem sploh ni opredelilo, za to opustitev pa ni podalo nobenega razloga.

17.Čeprav sodišče prve stopnje ni podalo obrazloženega odgovora na stališča pritožnika, ki jih ni mogoče šteti za vnaprej neupoštevna in očitno neutemeljena, to še ne pomeni, da je v postopku (kot celoti) bila prekršena pritožnikova človekova pravica iz 22. člena Ustave. Pravnomočno sodbo, torej obrazložitev sodišča prve in druge stopnje, je namreč treba brati skupaj kot celoto.[15] Kot že navedeno v 11. točki obrazložitve te odločbe, je Višje sodišče glede pritožnika izključilo protipravnost odklopa pitne vode na podlagi stališča, da dobavitelj pitne vode, ki prekine njeno dobavo, že po naravi stvari ne more ravnati protipravno v razmerju do osebe, ki z dobaviteljem ni v pogodbenem razmerju za dobavo pitne vode. To stališče je samostojno nosilno stališče sodišča druge stopnje, ki zadošča za zavrnitev odškodninskega zahtevka pritožnika. Ker je tako, Višjemu sodišču ni mogoče očitati, da se ni (tudi glede pritožnika, ne le glede tretje tožnice)[16] opredelilo do vprašanja morebitne protiustavnosti Odloka/91.[17] Taka opredelitev namreč ni potrebna, če je bilo treba pritožnikov zahtevek zavrniti že iz drugega razloga.

18.Pritožnik v ustavni pritožbi niti ne izpodbija navedenega samostojnega nosilnega stališča sodišča druge stopnje, po katerem prekinitev dobave pitne vode v razmerju do pritožnika ni bila protipravna že zato, ker pritožnik s tožencem ni bil v pogodbenem razmerju za dobavo pitne vode (pač pa je pogodbeno razmerje obstajalo med tožencem in tretjo tožnico). Če se obrazložitvi sodišč prve in druge stopnje bereta skupaj kot celota, je to stališče eno od dveh nosilnih stališč, na katerih temelji zavrnitev pritožnikovega zahtevka (drugo stališče je stališče sodišča prve stopnje, da – tudi v razmerju do pritožnika – odklop pitne vode ni bil protipraven že zato, ker je bil opravljen v skladu z Odlokom/91). Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč. Če nekaterih nosilnih stališč (ki sama zase zadoščajo za zavrnitev zahtevka) pritožnik niti ne izpodbija, Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.[18]

19.Kolikor pritožnik v ustavni pritožbi kršitev človekovih pravic utemeljuje tako s samim dejanjem odklopa pitne vode (14. 7. 2015) kot tudi s celotnim trajanjem odklopa (do 5. 11. 2015), izpostavlja, da je bilo ovira ponovnemu priklopu pitne vode poleg neplačila vseh denarnih terjatev toženca tudi dejstvo, da je bil v spornem času zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ki jo oskrbuje odjemno mesto, še vedno prodajalec te nepremičnine, ki jo je sicer že leta 2003 kupil pritožnik.[19] Pritožnik v zvezi s tem zatrjuje, da dostop do pitne vode ne sme biti pogojevan s "formalnim lastništvom" nepremičnine. Ustavno sodišče teh razlogov ustavne pritožbe ni moglo vsebinsko obravnavati, ker iz predloga za dopustitev revizije izhaja, da jih pritožnik ni vsebinsko izčrpal.

20.Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo, ne da bi se ukvarjalo z drugimi očitki pritožnika.

C.

21.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsedujoča sodnica dr. Špelca Mežnar in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Knez je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Špelca Mežnar Predsedujoča sodnica

[1]Vsi trije tožniki so v času odklopa živeli v skupnem gospodinjstvu.

[2]Sodišči sta ugotovili njegovo veljavnost v času odklopa pitne vode tudi za območje Občine Komen.

[3]Ker je Ustavno sodišče s sklepom senata št. Up-519/19 z dne 27. 5. 2019 ustavno pritožbo druge tožnice zavrglo, povzema ustavno pritožbo, kot da jo je vložil le pritožnik.

[4]Iz sodbe prve stopnje sicer ne izhaja jasno, kdaj je bil dolg tretje tožnice do toženca poravnan. Vendar je jasno, da iz nje tudi ne izhaja resničnost trditve pritožnika o tako rekoč takojšnjem plačilu zapadlih dolgov po prekinitvi oskrbe. Kot izhaja iz 6. točke obrazložitve sodbe, je toženec v svojih vlogah trdil, da je "predhodna lastnica priključka poravnala svoj dolg dne 2. 11. 2015". Pri tem toženec vztraja tudi v odgovoru na ustavno pritožbo. Vendar v delu sodbe, v katerem sodišče navaja svoje dejanske in pravne zaključke, to dejstvo ni ugotovljeno. Iz 16. točke obrazložitve sodbe izhaja, da 11. 8. 2015 dolg tretje tožnice zagotovo še ni bil v celoti plačan, iz 17. točke pa, da je toženec ponovno priklopil vodo novembra 2015, potem "ko je tretja tožnica poravnala vse svoje dotedanje obveznosti v zvezi z vodovodnim priključkom". Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo (glej 14. in 18. točko obrazložitve sodbe), da je toženec ponovno priključitev odjemnega mesta na vodovodno omrežje pogojeval tudi s plačilom stroškov odklopa in ponovne priključitve, kar je bilo v celoti plačano šele na podlagi računa z dne 23. 11. 2015.

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.

[6]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št.109/05), 6. točka obrazložitve, in št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.

[7]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-373/97, 9. točka obrazložitve, in št. Up-305/15 z dne 27. 10. 2016, 14. točka obrazložitve.

[8]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09, in OdlUS XVIII, 65), 6. točka obrazložitve.

[9]Glej 15. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Člen 30 Odloka/91 sicer določa v prvem odstavku več primerov, ko lahko upravljavec "na stroške uporabnika, brez odpovedi, vendar ob obvestilu, prekine dobavo pitne vode". Toženec je pritožniku prekinil dobavo pitne vode na podlagi razloga iz točke (f) prvega odstavka 30. člena Odloka/91 ("če uporabnik ne plača računa upravljavcu po drugi izstavitvi opomina"). Drugi odstavek 30. člena Odloka/91 določa, da je dobava pitne vode prekinjena, dokler ni odpravljen vzrok prekinitve. Za ponovno priključitev mora uporabnik plačati stroške prekinitve in ponovne priključitve.

[10]Glej drugo pripravljalno vlogo pritožnika.

[11]Zapisnik o poravnalnem naroku in o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje z dne 8. 3. 2017.

[12]V zadevni pravdi so se zastavljala zahtevna vprašanja z vidika t. i. zakonodajne protipravnosti, pa tudi z vidika dejstva, da tožena stranka ni bila oblast, ki je izdala sporni splošni akt, pač pa javno podjetje, ki je ravnalo v skladu z njim.

[13]Ustavno sodišče je že v 11. točki obrazložitve odločbe št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 17/99, in OdlUS VIII, 118) navedlo, da prekinitev dobave pitne vode v prostore, v katerih posameznik prebiva, bistveno spreminja razmere, v katerih ta oseba živi. Življenje v stanovanju, ki ostane brez pitne vode, ni le oteženo, ampak praktično nemogoče. Ker stanovanje izgubi pomemben del svoje funkcije, ne omogoča več tistega, kar je potrebno za človeka vredno in dostojno življenje.

[14]Glej npr. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-50/17 z dne 26. 4. 2017, 3. točka obrazložitve, in št. U-I-312/05 z dne 10. 1. 2008, 5. točka obrazložitve.

[15]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-899/16, Up-900/16, Up-901/16 z dne 5. 5. 2022 (Uradni list RS, št. 79/22), 26. točka obrazložitve.

[16]Glej 10. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča.

[17]Razpravo Višjega sodišča o tem, da v okoliščinah primera odklop pitne vode ni bil prekomeren v razmerju do tretje tožnice, je namreč mogoče razumeti tudi kot potrditev, da Odlok/91 ni v neskladju z Ustavo, oziroma ga je mogoče ustavno skladno razlagati in uporabljati.

[18]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 86/10), 13. točka obrazložitve, in št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89), 9. točka obrazložitve.

[19]V zvezi z vknjižbo lastninske pravice na kupca (pritožnika) se je med pritožnikom in prodajalcem vodila pravda. Iz sodbe prve stopnje in dokumentov, ki jih je Ustavnemu sodišču poslal pritožnik (zapisnik o zaslišanju direktorja toženca kot stranke na glavni obravnavi dne 8. 3. 2017), izhaja, da je toženec ponovni priklop sprva pogojeval tudi s tem, da pogodbo o dobavi pitne vode podpiše (ali vsaj sopodpiše) prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Direktor toženca se je sicer pozneje odločil, da vendarle zadošča, da pogodbo o dobavi pitne vode sklene pritožnik, in sicer zato, ker je ocenil, da "lahko da imajo tožniki v zvezi z lastništvom hiše prav in ker prejšnji lastnik ni bil na najboljšem glasu".

2.Ker že nekaj let velja tudi 70.a člen Ustave, ki pravici do pitne vode daje pečat človekove pravice, bi pozoren bralec pomislil, da med pravnimi podlagami presoje ta manjka. Naj zato takoj pojasnim, da spor sega v čas, ko omenjena pravica v Ustavi še ni bila zapisana. Ta določba, ena prvih tovrstnih na svetu, ne le v Evropi, v obrazložitvenem delu odločbe tudi ni posebej omenjena (ustavni pritožnik se sicer nanjo sklicuje, zato je povzeta le v delu A odločbe). Vendar pravica do pitne vode ni začela obstajati šele s to določbo. Ustavno sodišče jo je priznalo že v odločbi št. Up-156/98, a jo je povezalo z izvrševanjem lastninske pravice. Bolj določno se je nanjo sklicevalo nedavno v sklepu št. U-I-416/19 o začasnem zadržanju izpodbijanih določb, ki omogočajo uporabo fitofarmacevtskih sredstev na najožjih vodovarstvenih območjih za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja. Sklicevalo se je na 70.a člen Ustave, kajti spor v tej zadevi izhaja iz časa njegove veljavnosti. Zadeva je sicer še v odločanju.

3.Ta kratek uvod glede pravice do pitne vode je potreben, da bi bralec lahko razumel, da odločba Ustavnega sodišča, ki ustavno pritožbo sicer zavrne, omenjene pravice ne zmanjšuje. To poskušam pojasniti v nadaljevanju. Namreč, ni vsak primer takšen, da bi vsebinsko obravnavali to pravico. Ustavno sodišče se lahko spusti v vsebinsko obravnavo zadeve, če so izpolnjene procesne predpostavke. V svoji ustaljeni presoji pa je izoblikovalo tudi pogoj, da mora ustavna pritožba vsebovati ustavnopravne očitke, uperjene zoper vsa samostojna stališča, na katerih so sodišča utemeljila svojo odločitev. Če zoper katero od samostojnih stališč očitkov ni, ustavna pritožba ne more uspeti. To je logično, saj redna sodišča z več samostojnimi stališči pojasnijo, da ne gre le za eno podlago, na kateri temelji njihova odločitev, ampak za dve ali več, ter da bi njihova odločitev bila utemeljena ne glede na to, na katero stališče bi jo uprli. In dovolj bi bilo eno stališče. Zato mora ustavna pritožba nasloviti vsa samostojna stališča. To pravilo je bilo odločujoče tudi v tej zadevi.

4.Kot pišem v 1. točki tega ločenega mnenja, me je pri odločanju o sprejemu ustavne pritožbe v vsebinsko obravnavo zmotilo predvsem, da sodišče prve stopnje ni uporabilo Uredbe in se je glede vsebinske pravne podlage osredinilo na občinski odlok. Ta dopušča prekinitev oskrbe s pitno vodo v primeru neplačila storitve, Uredba pa takšne določbe nima. V zadevi imamo sicer opravka z odškodninskim sporom in omenjeno zgoraj se nanaša le na vprašanje enega od pogojev odškodninske odgovornosti, to je protipravnosti. Torej, ali je ravnanje protipravno z vidika občinskega odloka ali (tudi) z vidika Uredbe. Uredba je hierarhično višji splošni akt, ocena protipravnosti pa te premise ni upoštevala. To stališče se izpodbija in je tudi materialno izčrpano. Vendar pa, in to je težava, je to le eno od dveh stališč sodišč. Drugo se nanaša tudi na sfero ustavnega pritožnika. Z njim namreč pogodba o izvajanju občinske javne službe o oskrbi s pitno vodo ni bila sklenjena. Na tem stališču je prav tako utemeljena obrazložitev sodišč. In v tem razlogu so sodniki prve in druge stopnje videli upravičenost prekinitve oskrbe s pitno vodo. Tega stališča pa ustavna pritožba ne izpodbija. Gledano v celoti se ne morem nestrinjati, kako Ustavno sodišče poveže obe sodbi in prepozna tako ločena stališča sodišč (glej 17. točko obrazložitve odločbe); posledično pa zahteva materialno izčranost obeh nosilnih stališč. Ko je tako, ko torej pritožnik za eno od dveh nosilnih stališč v izpodbijanih sodbah sodišč ne ponudi vsebinskih argumentov, je neuspeh ustavne pritožbe neizbežen. To pojasni odločba v 18. točki obrazložitve in v 19. opombi.

5.Kljub temu da Ustavno sodišče do vsebinske presoje stališč o pravici do pitne vode (in razlogov uporabe Uredbe in občinskega odloka) z ustavne premise (kot opisano tudi ne 70.a člena Ustave) ni prišlo, pa se v obrisih sodb in odločbe vendarle izriše vprašanje prispevka stranke k uresničevanju pravice do pitne vode. To je drugi razlog, ki ga želim omejeno omeniti v ločenem mnenju. Omejeno zato, ker bi sicer prekoračil meje dopustnih opredeljevanj v ločenem mnenju (Ustavno sodišče namreč zaradi opisanih procesnih ovir vsebine ni presojalo). Nakažem le, da se orisuje uporaba načel volenti non fit iniuria ali venire contra factum proprium oziroma estoppel.

6.Pod črto, prepoznal sem tudi neustrezen (pravni) odnos ustavnega pritožnika (ni bil v pravnem razmerju z dobaviteljem pitne vode). Sodišča so ga pravilno zaznala, pritožnik pa ga ni naslovil. Ker iz ustavne pritožbe ne izhaja kaj za pravico od oskrbe s pitno vodo pomeni (ne)ravnanje uporabnika, želim opozoriti, da tudi pravica do pitne vode, kot razlagam, ni absolutna v smislu spregleda dolžnosti, ki jih imajo tako uporabniki kot tudi izvajalci javnih služb.

dr. Rajko Knez

[1]Uradni list RS, št. 88/12 (takrat veljavna).

[2]Primorske novice, št. 20/91.

[3]Vnos te določbe v Ustavo je bil (tudi) odgovor na predlog direktive o koncesijskih pogodbah za gradnje in storitve, ki je oskrbo s pitno vodo predvidevala kot možnost dejavnosti koncesijskih razmerjih. To je v javnosti povzročilo številna vprašanja, povezana z zaskrbljenostjo, da se bo na ravni EU omogočila "privatizacija vode". V teh primerih gre namreč za daljnosežna razmerja med zasebnim kapitalom in javnim dobrim, torej, kjer "trčita" veliki javni interes in zasebni interes, ki strmi k dobičku. Namreč, pitna voda, ki je že "izdelek" narave in je njen pomen v izrazitem javnem interesu, postane tržno blago (commodity). Tudi zaradi velikega upora prve (kadarkoli) evropske civilne pobude Right2Water, (https://epthinktank.eu/2013/09/18/european-citizens-initiative-on-access-to-water-reaches-1-8-million-signatures/) je kasneje sprejeta Direktiva 2014/24/EU to možnost izpustila. Tudi slovenski ustavodajalec se z možnostjo, ki jo je predvidel predlog direktive, ni strinjal.

Glej več R. Knez, Ajar door to private interests in water (drinking water supply) market - rare case of Slovenia, triggered by the EU proposal of the directive on concessions, InterEULawEast : journal for the international and european law, economics and market integrations, let. 4, št. 2 (2017), str. 19–34.

[4]Odločba Ustavnega sodišča z dne 11. 2. 1999, 14.–16. točka obrazložitve.

[5]Sklep Ustavnega sodišča z dne 16. 6. 2022, 22. in 36. točka obrazložitve.

[6]Primerjaj 23. člen Uredbe: "(1) Upravljavec javnega vodovoda lahko uporabniku javne službe prekine oskrbo s pitno vodo, če uporabnik s svojim ravnanjem ogroža nemoteno in varno oskrbo s pitno vodo drugih uporabnikov javne službe. […] (7) Podrobnejši pogoji prekinitve ali omejitve oskrbe s pitno vodo so določeni v predpisu občine, ki ureja oskrbo s pitno vodo."

s členom 30 občinskega odloka: "Upravljalec lahko, na stroške uporabnika, brez odpovedi, vendar ob obvestilu, prekine dobavo vode v naslednjih primerih: […] f) če uporabnik ne plača računa upravljalcu po drugi izstavitvi opomina."

[7]Nobena krivica se ne godi tistemu, ki jo hoče.

[8]Ravnanje v nasprotju s svojimi prejšnjimi dejanji. Načelo estoppel pomeni podobno: "Estoppel means that party is prevented by his own actsfrom claiming a right to detriment of other party who was entitled to rely on such conduct and has acted accordingly." Glej H. Campbell Black, Black's law dictionary, West Publishing Co., St. Paul. Minn. 1990, str. 551.

To vprašanje me je spomnilo na sušo le pred kratkim časom zaključenega poletja 2022 in reko Rižano, kateri izviri služijo za oskrbo s pitno vodo. Uporabniki pitne vode (in morda tudi izvajalci gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo) se namreč lahko tudi skupaj najdejo v okvirjih zgoraj omenjenih načel. Sami lahko namreč pripomorejo (z aktivnim ali pa tudi s pasivnim ravnanjem) k neprimerni rabi pitne vode ali preskromnim zalogam. Dokler prebivalci brez zadržkov nesmotrno uporabljajo pitno vodo tudi, ko je dovolj, in ne razmišljajo, kako bo čez mesec ali dva suše, oziroma ne razmišljamo, kako ohranjati zaloge pitne vode (tudi za prihodnje generacije), potem (in se zavedam obiter razmišljanja), mi je blizu misel sporočila iz načela volenti non fit iniuria. Dokler se bodo množično polnili domači kopalni bazeni s pitno vodo ravno v obdobju velikih potreb po vodi za precej bolj nujne namene ali jo nekritično uporabljali za druge luksuzne ali nenujne namene, za najnujnejše potrebe pa jo bo zmanjkovalo, dokler se (precej bolj) ne trudimo graditi sistemov zbiranja, zadrževanja deževnice (tudi z gradnjo ponikalnic) in drugih površinskih voda, ko je teh dovolj, dokler ponekod kar 36 % vode, odpadne in neprečiščene, spustimo v podtalnice (prim. U. Kužner, A. Šalamun, Količina odpadne vode v Sloveniji se zmanjšuje, Okolje, julij 2022, str. 53 in 54), nikakor nista ribji živež in druga živa narava tista, ki morata plačati ceno za zmanjšane pretoke rek, ker bi to bila posledica oskrbe prebivalstva s pitno vodo. Niti 70.a člen Ustave ni torej podal takšno pravico do pitne vode, ki nima prav nobene dolžnosti ali omejitev. Ni namen te ustavne določbe, da je treba v vsakem primeru, tudi ob neskrbnih ravnanjih, ravno tistim, ki neskrbno ravnajo, omogočiti neomejeno dobavo pitne vode. Kot se rado zgodi, pravica zasenči dolžnosti. Pa ni tako. Takšen nihaj, da torej pravica do pitne vode na drugi strani tehnice nima ustrezne dolžnosti (due diligence) in skrbnih ravnanj, ni ustrezen.