Jedro

Rok za sodno varstvo, v katerem je tožeča stranka morala izpodbijati odpoved pogodbe o zaposlitvi, je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 pa so glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. ZDR-1 glede računanja rokov za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi nima posebnih določb, zato je glede tega treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, konkretno določbo 62. člena OZ. Tretji odstavek 62. člena OZ določa, da se za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Zato je glede vprašanja, kdaj se po zakonu ne dela, merodajna zakonodaja, ki ureja poslovanje sodišč. ZS v 6. členu določa, da poslovanje sodišč ureja zakon in sodni red. Iz prvega odstavka 50. člena Sodnega reda je razvidno, da je poslovni čas vseh sodišč od ponedeljka do petka, ne pa tudi ob sobotah in nedeljah. Zadnji dan roka, v katerem bi tožeča stranka morala uveljavljati sodno varstvo zoper odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila sobota 13. 7. 2019, zato je bila tožba, vložena v ponedeljek, 15. 7. 2019, pravočasna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2019 in jo razveljavilo (I. točka izreka); razsodilo, da se med pravdnima strankama ponovno vzpostavi delovno razmerje od 21. 6. 2019 do 20. 5. 2020, ter da je tožena stranka dolžna od tega dne tožečo stranko prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev sklenjenega delovnega razmerja za nedoločen čas, pa zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati plače za čas do ponovno vzpostavljenega delovnega razmerja od 21. 6. 2019 do 20. 5. 2020 v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi, višji tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo plače za čas od 21. 5. 2020 dalje in na dolžnost odvoda davkov in prispevkov, pa zavrnilo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrže oziroma podredno, pa pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila v 15-dnevnem prekluzivnem roku. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe pravdnega postopka, ker tožbo ni zavrglo. Zatrjuje, da je tožeča stranka zamudila materialni prekluzivni rok, glede na nesporno dejstvo, da ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 13. 6. 2019, zato se je rok iztekel 13. 7. 2019. Tožbo pa je tožeča stranka vložila šele 15. 7. 2019. Rok se je sicer iztekel na soboto, vendar pa materialnih rokov ni dovoljeno podaljševati. Sklicuje se na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 12. 1996 ter sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 151/2018. Navaja, da je jasno, da je rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 materialni prekluzivni rok, za tek tovrstnih rokov pa okoliščina, ali sodišče določen dan dela ali ne, ni pravo relevantno dejstvo. Po mnenju pritožbe tožeča stranka ni pravočasno uveljavljala sodnega varstva in zahtevala ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem, zato bi sodišče moralo tožbo zavreči. Po mnenju pritožbe so preuranjeni tudi zaključki sodišča, da navedbe tožeče stranke niso v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, saj je iz ocene poskusnega dela razvidno, da so tožničine navedbe v nasprotju z listinami v spisu. Tožeča stranka namreč vse ugotovitve komisije zanika, pri tem pa navaja, da bo glede zamujanja navedbe lahko potrdila tudi članica komisije A.A.. Iz ocene poskusnega dela namreč izhaja, da je imenovana članica komisije vse pomanjkljivosti dela tožeče stranke, ki so bile temelj redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, potrjuje. Navedeno pomeni, da bi bilo obstoj pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP glede na dokazne predloge tožeče stranke dovoljeno presojati zgolj z zaslišanjem stranke in predlagane priče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP oziroma 41. člen ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku in ne razpiše naroka za glavno obravnavo, kot zmotno meni pritožba.

7. Rok za sodno varstvo, v katerem je tožeča stranka morala izpodbijati odpoved pogodbe o zaposlitvi, je določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem. - ZDR-1). V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 pa so glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. ZDR-1 glede računanja rokov za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi nima posebnih določb, zato je glede tega treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, konkretno določbo 62. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ). Tretji odstavek 62. člena OZ določa, da se za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Zato je glede vprašanja, kdaj se po zakonu ne dela, merodajna zakonodaja, ki ureja poslovanje sodišč. Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s sprem. - ZS) v 6. členu določa, da poslovanje sodišč ureja zakon in sodni red. Iz prvega odstavka 50. člena Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 17/95 s sprem.) je razvidno, da je poslovni čas vseh sodišč od ponedeljka do petka, ne pa tudi ob sobotah in nedeljah. Zadnji dan roka, v katerem bi tožeča stranka morala uveljavljati sodno varstvo zoper odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila sobota 13. 7. 2019, zato je bila tožba, vložena v ponedeljek, 15. 7. 2019, pravočasna.

8. Zmotno se pritožba sklicuje na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 12. 1996, ki se nanaša na kazensko pravno zadevo in roke kazenskega prava in ne na civilno pravno zadevo. Poleg tega pa se mnenje nanaša na tek rokov med sodnimi počitnicami. Tudi sodba in sklep opr. št. Pdp 151/2018, na katero se sklicuje pritožba, govori o teku rokov na način, kot je pritožbeno sodišče obrazložilo. Sicer pa pritožba z izpodbijanjem roka, da tožba ni vložena pravočasno, izpodbija procesno dejansko stanje, kar pa v primeru zamudne sodbe ni dovoljeno.

9. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, kar se je zgodilo v konkretnem primeru, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejansko se tožbene navedbe štejejo za resnične in priznane zato, ker jih tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) prerekala. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno, glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP.

10. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je razvidno: - da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2019, ki je bila sklenjena za delovno mesto telefonist receptor IV, zaradi povečanega obsega dela, za določen čas 12 mesecev in s poskusnim delom enega meseca; - da je bila tožeči stranki dne 13. 6. 2019 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela; - da je v obrazložitvi odpovedi zapisano, da se tožeča stranka drži navodil in da opravi vsa dela, ki so ji naložena, vendar komisija ocenjuje, da je odnos tožnice neustrezen; - da so v odpovedi navedene nepravilnosti, ki naj bi jih tožeča stranka zagrešila niso pa bolj konkretno podprte z datumi in obrazložitvami; - da tožeča stranka nasprotuje navedbam tožene stranke iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker meni, da je delo opravljala korektno in se ravnala po navodilih delodajalca. Pogodbo o zaposlitvi je sklenila za delovno mesto telefonist receptor IV v Domu starostnikov, vendar je večino časa delo opravljala kot strežnica v kavarni doma, kamor so hodili tako stanovalci in njihovi gostje, kot zunanji gostje. Večina časa je kuhala kavo in stregla alkoholne in brezalkoholne pijače gostom, v manjšem delu pa opravljala tudi druge naloge. Dnevno je imela prometa od 60,00 do 80,00 EUR v izmeni, kar kaže na to, da je delo opravljala angažirano, saj je glede na cene pijač, to precejšen promet in veliko število izpolnjenih naročil; - nasprotuje navedbi tožene stranke, da bi gostje čakali po 40 minut, saj takšnega prometa potem ne bi dosegla; - nasprotuje navedbi, da bi zamujala na delo. Na delo je prihajala pravočasno, drži pa, da je ena od članic komisije (A.A.) opozorila, da naj bi na delo prihajala 15 do 20 minut prej, da se pripravi na izmeno, kar pa je tožeča stranka tudi upoštevala. Prihod na delo se je elektronsko beležil, zato tožeča stranka predlaga, da tožena stranka priloži evidenco prihodov na delo; - nasprotuje navedbi, da bi zamujala z oddajo denarja iz blagajne, saj je delavec, ki je zjutraj prišel na delo moral odnesti izkupiček iz blagajne od prejšnjega dne v računovodstvo in tožeča stranka je pri vsaki jutranji izmeni to storila ob 7.10 uri, tako kot vsi drugi delavci; - nasprotuje navedbam, da je imela nespoštljiv odnos do zaposlenih in stanovalcev in da je na delovnem mestu brala časopis. Ena izmed njenih nalog je bila, da je časopise zložila in uredila, če so jih stanovalci vrnili zmečkane in neurejene; - da je nekonfliktna, ima 35 let delovne dobe in v njenem interesu je zagotovo bilo, da obdrži zaposlitev, saj je pred tem delala v Domu starostnikov v B., kjer ni imela nikakršnih težav, še več, direktorica je tožečo stranko ustno priporočila za delo pri toženi stranki.

11. Glede na tožbene navedbe je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in uporabilo pravilno pravno podlago (drugi odstavek 83. člena in 84. člena ZDR-1), ker je tožena stranka odgovor vložila prepozno in ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, na podlagi katerega je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo (5. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).