Jedro

Temeljni upnikov zahtevek iz obligacijskega razmerja je izpolnitveni zahtevek, kakršnega je v tožbi postavil tožnik. Načelo pogodbene discipline udeležencem obligacijskega razmerja nalaga dolžnost izpolniti svojo obveznost in odgovornost za njeno izpolnitev. Seveda pa naročnik ni dolžan izpolniti svoje obveznosti, to je plačila, če druga pogodbena stranka ne izpolni v pogodbi dogovorjene obveznosti. Če stranki obveznosti iz podjemne pogodbe ne izvršujeta, to samo po sebi nima za posledico njenega prenehanja. Če ena stranka ne izpolni, kar je dogovorjeno s pogodbo, ugasne obveznost nasprotne stranke, vendar pa le, če krivda za neizpolnitev ni na njeni strani. Če torej v konkretnem primeru tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, tudi tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, razen, če je bil razlog za neizpolnitev tožnikove obveznosti na njeni strani. Na strani tožnika je dokazno breme, da je prenehal z izpolnjevanjem obveznosti, ker naj bi izpolnjevanje te obveznosti preprečila tožena stranka. Do navedenega pravno odločilnega dejstva pa se prvo sodišče izrecno ni opredelilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 15 dneh plača tožeči stranki znesek 7.743,77 EUR in zakonite zamudne obresti od zneska 4.425,01 EUR od 31. 5. 2005 do plačila in od zneska 3.318,76 EUR od 1. 9. 2005 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 48.026,33 EUR je zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka v 15 dneh dolžna toženi stranki povrniti 1.495,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko izreka v uvodu navedene odločbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od pogodbe odstopila dne 27. 8. 2005. Zmotna pa je nadaljnja ugotovitev, da je tožnik z vlogama z dne 13. 6. 2014 in 20. 8. 2014 spremenil podlago tožbenega zahtevka, zaradi česar naj bi šlo za spremembo tožbe. Tožnik je vseskozi zahteval isto stvar, to je plačilo denarnega zneska po pogodbi v sezoni 2005/2006. Ves čas je vztrajal pri vseh pravnih podlagah, pri čemer tretji odstavek 184. člena ZPP določa, da tožba ni spremenjena, če tožnik spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru gre za en življenjski historični dogodek in ne za več različnih življenjskih dogodkov. Pri tem se pritožba sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 698/2008, II Ips 297/2006, II Ips 17/2006 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 396/2012, I Cpg 1146/2011 in I Cpg 1537/2010. V nadaljevanju pritožba povzema komentar člena 184 ZPP ter poudarja, da v konkretni zadevi tožnik vseskozi zahteva eno in isto stvar, zato tožnikovo spreminjanje pravne podlage posledično ne pomeni tudi spremembe tožbe. Ne sprejema tudi ugotovitev prvega sodišča v točki 35 obrazložitve sodbe, kjer je sodišče ugotovilo nesklepčnosti tožbe. Navedbe toženca o igranju tožnika v drugem klubu v sezoni 2005/2006 predstavljajo pobotni ugovor, pri čemer pa je trditveno in dokazno breme glede pobotnega ugovora na strani tiste stranke, ki uveljavlja pobotni ugovor. Oporeka tudi stroškovni odločitvi sodišča. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo, vloženo dne 2. 7. 2009 zahteval od tožene stranke izpolnitev obveznosti po pogodbi in sicer plačilo zneska 55.770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je navedel, da je kot profesionalni igralec s pomočjo svojega agenta A. A. s toženo stranko podpisal pogodbo, s katero se je zavezal za toženo stranko igrati košarko. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka za sezono 2004/2005 plačala tožniku osnovno plačilo v višini 47.060,00 USD ter za sezono 2005/2006 osnovno plačilo v višini 70.590,00 USD. V nadaljevanju je tožnik pojasnil, da je igral samo v prvi sezoni, v drugi sezoni pa ne. Tožena stranka je namreč tožnikovemu agentu v sezoni 2005/2006 sporočila, da ne namerava izvršiti obveznosti iz pogodbe, ki jo je sklenila s tožnikom. Med pravdnima strankama pogodba ni bila sporazumno razvezana.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila med njima dne 3. 8. 2004 sklenjena pogodba o profesionalnem igranju košarke. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili, da bo tožnik kot izkušen košarkar ekskluzivno izvajal storitve igranja za toženo stranko, da bo v klub prihajal fizično dobro pripravljen, sodeloval na klubskih treningih, igral na klubskih ekshibicijskih ter rednih sezonskih tekmah in tekmah končnice po navodilih kluba (1. točka). Tožena stranka je bila na podlagi določbe 4. člena pogodbe za košarkaško sezono 2004/2005 tožniku dolžna plačati osnovno plačo v višini 47.060,00 USD, za sezono 2005/2006 pa osnovno plačo v višini 7.590,00 USD v časovnem zaporedju, navedenem v pogodbi.

7. Pravna podlaga tožbenega zahtevka glede na v tožbi zatrjevano dejansko podlago v obravnavani zadevi je torej pogodba o profesionalnem igranju košarke, na podlagi katere se je tožnik kot profesionalni igralec košarke zavezal za toženo stranko igrati košarko, tožena stranka pa se je kot naročnik obvezala, da mu bo za to plačala.

8. Med pravdnima strankama pritožbeno ni več sporno, da je tožnik v sezoni 2004/2005 opravil svoje obveznosti po 1. členu pogodbe ter za toženo stranko igral na košarkaških tekmah, zaradi česar je upravičen do plačila celotnega zneska, dogovorjenega v pogodbi. Tožbenemu zahtevku, ki uveljavlja izpolnitev takšne obveznosti tudi za sezono 2005/2006 pa se je tožena stranka uprla z navedbo, da tožnik svoje obveznosti igranja v sezoni 2005/2006 ni izpolnil. Tožnik je po zaključku sezone 2004/2005 odpotoval v ..., od koder bi se moral vrniti v juliju 2005, da bi pričel trenirati s soigralci, vendar ga na priprave ni bilo, torej svoje obveznosti v drugi sezoni ni izpolnil. Tožnik slednjega ni zanikal, in je navedel da svoje obveznosti ni izpolnil, ker mu tožena stranka igranja v sezoni 2005/2006 ni omogočila.

9. Temeljni upnikov zahtevek iz obligacijskega razmerja je izpolnitveni zahtevek, kakršnega je v tožbi postavil tožnik. Načelo pogodbene discipline udeležencem obligacijskega razmerja nalaga dolžnost izpolniti svojo obveznost in odgovornost za njeno izpolnitev. Seveda pa naročnik ni dolžan izpolniti svoje obveznosti, to je plačila, če druga pogodbena stranka ne izpolni v pogodbi dogovorjene obveznosti. Če stranki obveznosti iz podjemne pogodbe ne izvršujeta, to samo po sebi nima za posledico njenega prenehanja. Če ena stranka ne izpolni, kar je dogovorjeno s pogodbo, ugasne obveznost nasprotne stranke, vendar pa le, če krivda za neizpolnitev ni na njeni strani. Če torej v konkretnem primeru tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, tudi tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, razen, če je bil razlog za neizpolnitev tožnikove obveznosti na njeni strani. Na strani tožnika je dokazno breme, da je prenehal z izpolnjevanjem obveznosti, ker naj bi izpolnjevanje te obveznosti preprečila tožena stranka. Do navedenega pravno odločilnega dejstva pa se prvo sodišče izrecno ni opredelilo.

10. V zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka na drugi dejanski in pravni podlagi je prvo sodišče v nadaljevanju sicer sprejelo dokazno oceno, da je od pogodbe odstopila tožena stranka, ker v sezoni 2005/2006 ni več želela sodelovanja tožnika, kar bi lahko napeljevalo na zaključek, da je krivda za neizpolnitev obveznosti tožnika na strani tožene stranke. Po obrazložitvi prvega sodišča naj bi navedeno dejstvo izhajalo iz elektronskega sporočila tožene stranke tožniku z dne 27. 8. 2005, kar naj bi smiselno potrdila tudi priča B. B. Ostale priče so takšen zaključek zanikale, vendar jim sodišče prve stopnje ni sledilo, ker niso bile prepričljive. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja takšna argumentacija pomanjkljivo dokazno oceno ter gre za kršitev proste dokazne ocene zaradi neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje ni naredilo vestne in skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter se ni opredelilo do določenih dokazno podprtih zatrjevanj tožene stranke glede celotne pisne korespondence med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje obrazloženo tudi ne pojasni, iz katerega dela sporočila z dne 17. 8. 2005 naj bi jasno izhajalo, da tožena stranka sodelovanja s tožnikom ni več želela in v katerem delu naj bi priča B. B. navedeno dejstvo tudi potrdil. Prav tako sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem izpovedbe ostalih prič niso bile prepričljive ter zakaj. Pri tem se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do zatrjevanj tožene stranke, da tudi če tožnika ni želela v prvi postavi, bi tožnik moral izpolniti svoje obveznosti, saj mu s pogodbo ni bilo zagotovljeno, da bo igral v prvi postavi, ker je v domeni poslovne odločitve tožene stranke, kateri od igralcev bodo igrali več in kateri manj, ter da je tožena stranka izrecno tožnika povabila na priprave in mu želela poslati tudi letalsko karto. Pogajanja tožene stranke glede nadaljnjega sodelovanja s tožnikom pa samo po sebi ne predstavlja onemogočanja igranja tožniku oziroma celo odstopa od pogodbe, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje.

11. Ker je prvo sodišče zahtevek na izpolnitev obveznosti zavrnilo iz razloga, ker tudi tožnik svoje obveznosti do tožene stranke ni izpolnil, brez izrecne opredelitve do pravno pomembnega dejstva na čigavi strani je krivda, da tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti na čigavi strani je krivda, da tožnik svoje obveznosti po pogodbi za sezono 2005/06 ni izpolnjeval ter se pri oceni opredeliti do vseh relevantnih ugovorov pravdnih strank, nato pa izvedene dokaze ponovno oceniti v skladu z določilom 8. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da sodišče ni vezano na materialnopravno podlago, ki jo navaja stranka. Vezano pa je na trditveno podlago pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe zaradi spremenjenega dejanskega substrata in ne zaradi spremenjene pravne podlage, kot to zmotno navaja pritožba. V zvezi z zahtevkom na izpolnitev pogodbe je tožnik navajal, da je bil pripravljen izpolniti svoje obveznosti iz pogodbe, vendar mu je to tožena stranka onemogočila in ker tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila, je njeno izpolnitev zahteval s tožbo. V letu 2014 pa je spremenil trditveno podlago. V pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2014 je pojasnil, da mu tožena stranka ni omogočila igranja, zato je bil primoran najti delo v drugem klubu. V pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2014 je zahteval povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ker je nepravočasno plačala obveznosti in ker mu pravočasno ni izdala izpisnice, na podlagi katere bi tožnik lahko igral v drugem klubu, zato je bil prikrajšan za del sezone 2005/2006, tako s finančnega vidika, kot tudi z vidika njegovega razvoja kot igralca. Tožnik je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, najprej vtoževani znesek terjal na podlagi izpolnitve pogodbeno določene obveznosti, v letu 2014 pa je enak denarni znesek terjal na odškodninski podlagi. Pritožbeno sodišče se strinja s podanim stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da sodišče na podlagi materialno-procesnega vodstva tožnika ni dolžno pozivati, naj dopolni svoje trditve tako, da bo mogoče njegov zahtevek presojati tudi na drugi pravni podlagi, saj bi bilo s tem nedopustno porušeno procesno ravnovesje v postopku. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 698/2008, II Ips 297/2006, II Ips 17/2006 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 396/2012, I Cpg 1146/2011 in I Cpg 1537/2010, v katerih pa ni obravnavan podoben primer, kar je pritožniku že pojasnila tožena stranka v odgovoru na pritožbo in se s temi argumenti pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ker pritožnik s pritožbo ne izpodbija datuma zapadlosti terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je zahtevek na kasnejši uveljavljani dejstveni in pravni podlagi že zastaral. 14. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo vtoževane terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, ni sklepčna. Obogatitveni zahtevek služi pravični uravnoteženosti premoženjskega položaja strank v primerih, ko je prišlo do premika premoženja iz sfere ene stranke v sfero druge brez podlage ali s podlago, ki je kasneje iz kakršnegakoli razloga odpadla, ne glede na krivdo. Stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost ima torej pravico do vrnitve danega po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. V konkretnem primeru pa nobena od strank pogodbenega razmerja obveznosti ni izpolnila. Na nesklepčnost tožbenega zahtevka glede neupravičene pridobitve pa je bila tožena stranka opozorjena že s strani tožene stranke v vlogi z dne 22. 9. 2014. 15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.