Jedro

Dogovor, sklenjen med pravdnima strankama, o načinu obračunavanja plače, ki je določal, da je osnova za obračun bruto promet meseca pomnožen s 14 %, v katerem je zajeta delavčeva bruto plača v znesku 692,70 EUR, prevoz na delo, prehrana med delom ter domače in tuje dnevnice, glede na to, kje je bil prevoz opravljen, ni ničen. Tak dogovor sam po sebi ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Je pa kljub takemu dogovoru delavec upravičen prejeti minimum pravic, ki so določene v delovno pravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 14.254,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 18. 12. 2009 dalje do plačila, pri čemer je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo za znesek 1.260,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške postopka v višini 1.448,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in tožena stranka in vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je v tožbi zahteval zoper toženca denarne prejemke iz naslova opravljenih nadur in pripadajočega dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe. Zaradi sklepčnosti tožbe je dal izdelati izračun mesečnih prikrajšanj iz navedenih naslovov, ki ga je izdelal izvedenec finančne stroke A.B. na podlagi podatkov o vodenih evidencah dejansko opravljenega dela v spornem času ter izpiskov iz tahografov. Tožena stranka je takšno mnenje zavrnila oziroma je zgolj pavšalno ugovarjala izračunom, ki so bili izdelani na podlagi tožnikovih podatkov. Sodišče je v postopku določilo izvedenko finančne stroške A.C., ki je izdelala mnenje na podlagi iste dokumentacije, kot jo je pri izdelavi izračunov uporabil izvedenec A.B.. Res pa je izvedenka A.C. šele po podanih pripombah navedla, da ni kompetentna za odčitavanje ur iz tahografov. Obširne pripombe na izvedenkino mnenje je podal v pripravljalni vlogi dne 9. 7. 2011. Sodišče ne bi smelo priznati izvedenki nagrade za mnenje, ker ga je izdelala nestrokovno. Iz predujma je ostalo dovolj sredstev, da bi napravila še dopolnilno mnenje. Šele po seznanitvi z dopolnilnim mnenjem bi se lahko tožnik odločil za neposredno zaslišanje izvedenke. Zato v tej fazi postopka ni bil pripravljen plačati dodatnega predujma za izdelavo novega izvedenskega mnenja. Tudi sicer je izvedenka v mnenju zmotno razlagala zakonske določbe ter napačno interpretirala delovni čas, zaradi česar sumi na korupcijo. Ne glede na to bi sodišče lahko postopalo v skladu z določbo 34. člena ZDSS-1 ter po uradni dolžnosti odredilo izvedbo dodatnega dokaza z izvedencem. Če sodišče sprejema tožbene trditve v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o številu opravljenih nadur, bi lahko vrednost nadur povzelo po izračunu izvedenca A.B.. Pri toženi stranki je opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovni čas 40 ur tedensko. Kar ga je opravil preko dogovorjenega časa, predstavljajo ostanek nadure, ki bi jih moral dobiti plačane. Namesto tega pa mu je sodišče namesto prikrajšanja iz naslova nadur in dodatka za delovno dobo ugotovilo prikrajšanja iz naslova stroškov prevoza, ki jih v tožbi sploh ni uveljavljal. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da v mednarodnem prometu ni nadur, s čimer je potrdila, da jih v spornem času nikoli ni izplačevala. Že v tožbi se je v celoti skliceval na to, koliko bi mu pripadalo mesečno iz naslova dodatka za delovno dobo, ki ga je opredelil v konkretnih odstotkih. Poleg tega tudi pregled plačilnih listin izkazuje, da mu tožena stranka takšnega dodatka nikoli ni plačevala. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov in glede odločitve o stroških postopka. Navaja, da število nadur ni izkazano v nobeni dokumentaciji. Tožnik je v tožbi priložil pred pravdo pridobljeno mnenje izvedenca A.B., ki je izdelal izračun domnevnega prikrajšanja pri izplačilih zgolj na podlagi tožnikovih podatkov. Izvedenka A.C. pa je v svojem mnenju ugotovila, da izračun, ki je bil napravljen zgolj na podlagi tožnikovih zatrjevanj, ni pravilen. Vendar je sodišče povsem ignoriralo izračune in sklepne ugotovitve izvedenke A.C.. Z napačnim povzemanjem njenega mnenja je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V tožnikovem primeru ni mogoče enačiti časa med začetkom in koncem posamezne vožnje. Po določbi 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD – Ur. l. RS, št. 76/2005 in spremembe) se v delovni čas mobilnih delavcev ne vštevajo odmori iz 5. člena zakona. Izvedenka je vse takšne omejitve upoštevala v svojem mnenju. Sodišče je zaradi napačne ugotovitve števila nadur v spornem času zmotno razlogovalo, da je tožnik upravičen do dolgovanega zneska iz tega naslova. Tožnik je s tožbo zahteval tako plačilo nadur kot plačilo dodatka na delovno dobo v višini 15.515,09 EUR. Vendar je sodišče kljub nasprotnim ugotovitvam izvedenke A.C. in celo brez postavljenega tožbenega zahtevka iz naslova stroškov prevoza ter prehrane prisodilo tožniku takšne stroške v znesku 14.254,37 EUR, s čimer je prekoračilo tožbeni zahtevek. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je sodišče prišlo do takšnega zneska tako, da je od zneska 38.742,60 EUR enostavno odštelo 24.488,23 EUR, kar je v nasprotju z ugotovitvami iz izvedenkinega mnenja. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnik ni dokazal zahtevanega števila nadur, ki jih je uveljavljal v tožbi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da vsebuje pomanjkljivosti, zaradi česar se je ne more preizkusiti. Poleg tega odločitev v izreku sodbe nasprotuje razlogom v obrazložitvi, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Iz razlogov v izpodbijani sodbi (9. točka obrazložitve) izhaja, da je tožnik v spornem obdobju v skladu z ugotovitvami izvedenke A.C. ter ob upoštevanju plačilnih list prejel od tožene stranke v gotovini ... EUR, pri čemer je tožena stranka na njegov transakcijski račun nakazala ... EUR, kar pomeni, da je prejel od tožene stranke za opravljeno delo voznika skupaj ... EUR. Sodišče prve stopnje je od navedenega zneska (27. točka obrazložitve) odštelo ... EUR, ki po ugotovitvi izvedenke predstavlja neto plačo, do katere je bil tožnik upravičen, upoštevajoč nadurno delo in dodatek za delovno dobo, in prišlo do razlike 24.488,23 EUR, ki predstavlja neizpolnjen del obveznosti tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov prevoza ter prehrane. Takšni stroški skupaj znašajo 38.742,60 EUR, do katerih plačila bi bil tožnik v spornem času upravičen. Sodišče prve stopnje je od tega zneska odštelo 24.488,23 EUR (28. točka obrazložitve) in zaključilo, da tožena stranka iz naslova stroškov prevoza in stroškov prehrane dolguje tožniku še razliko 14.254,37 EUR, kot je to razvidno iz I. točke izreka izpodbijane sodbe.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožbi utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje, ko je tožniku prisodilo razliko stroškov v navedeni višini, razsodilo mimo zahtevka iz tožbe (tožnik je uveljavljal zgolj plačilo nadur in dodatek za delovno dobo), kar pomeni, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje pazi na takšno prekoračitev samo na zahtevo stranke (3. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano odločitvijo storilo bistveno kršitev določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zaradi česar je bilo potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo že iz navedenega procesnega razloga (357. člen ZPP).

Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na veljavnost dogovora med strankama z dne 18. 2. 2006 o načinu obračunavanja plače. Z navedenim dogovorom sta se stranki sporazumeli, da je osnova za obračun plač bruto promet meseca, pomnožen s 14 %, v katerem je zajeta tožnikova bruto plača v znesku ... SIT (sedaj ... EUR), prevoz na delo, prehrana med delom ter domače in tuje dnevnice. Takšen dogovor sam po sebi ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Vendar pa je potrebno v sporu popolno ugotoviti, če je bil tožniku v spornem obdobju zagotovljen minimum pravic, ki so predpisane v kolektivnih pogodbah in 30. členu ZDR, po katerem se v primeru, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno opredeljena vsebina pogodb o zaposlitvi kot sestavni del pogodbe.

Zato bo moralo sodišče presojati sporno zadevo tudi na podlagi določb 3., 5. in 6. člena ZDCOPMD, kot specialnega predpisa, ki med ostalim ureja delovni čas in obvezne počitke mobilnih delavcev v cestnih prevozih. Tožnik je v tožbi predložil svojo evidenco opravljenih delovnih urah, vendar je na drugi strani tudi tožena stranka predložila listinske dokaze, ki se nanašajo na delo tožnika kot voznika, vključno s tahografi in potnimi nalogi, kar v sporu še ni bilo predmet vsebinskega preizkusa. Glede tega je pomembno, da se v delovni čas šteje samo čas, ko delavec opravlja delo oziroma je na razpolago delodajalcu, ne pa tudi čas prihoda in odhoda z dela. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, koliko nadur je takrat dejansko opravil tožnik, prav tako niso ugotovljeni razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku štelo za dokazano trditev o številu opravljenih nadurah v spornem obdobju.

Tožnik je v sporu poleg plačila nadur uveljavil tudi plačilo dodatka za delovno dobo. V tej zvezi iz plačilnih list ni razvidno, da bi mu ga tožena stranka obračunavala. Po določbi 129. člena ZDR pripada delavcu takšen dodatek, katera višina se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, v kakšni višini je tožnik upravičen do zahtevanega dodatka. Iz mnenja izvedenke A.C. je razvidno zgolj to, da je bil tožnik v spornem času upravičen do neto plače ... EUR, pri čemer ni ugotovljeno, koliko od tega zneska odpade na dodatek za delovno dobo. Tožnik je v tožbi opredelil takšen dodatek za vsako leto dela v konkretnem odstotku, kar v postopku še ni bilo preizkušeno, zaradi česar o tem dejansko stanje ni popolno ugotovljeno.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo obema pritožbama in razveljavilo izpodbijano sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku v celoti odločiti o zahtevkih za plačilo nadur in dodatka za minulo delo ter v tej zvezi sporna dejstva preizkusiti s podatki iz predloženih listih. Pritožbeno sodišče se strinja, da izračuni in mnenje, ki jih je pridobil tožnik s strani svojega izvedenca pred vložitvijo tožbe, nimajo dokazne vrednosti v tem sporu (razen če bi bili sprejemljivi tudi za toženo stranko, vendar se ta temu protivi). Tako pridobljeno mnenje se lahko upošteva zgolj kot sestavni del tožbenih navedb. Zato ni podanih pravnih razlogih, za kar se zavzema tožnik, da bi se njegovega izvedenca zaslišalo v dokaznem postopku in soočilo z izvedenko, ki je bila določena s strani sodišča. Vendar bo moralo sodišče glede na podane tožnikove pripombe (list. št. 125 – 127) pozvati izvedenko, da dopolni pisno mnenje, o čemer je že soglašala, glede tega pa so sredstva za izdelavo dopolnilnega mnenja še na razpolago (list. št. 136). V tej smeri bo morala izvedenka razčistiti nasprotujoče ugotovitve, razvidne na 30. in 47. strani pisnega mnenja, ter se določno opredeliti do višine zahtevanih nadur in dodatka za delovno dobo. Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v sporu o zahtevkih ponovno razsodilo, kot tudi o pritožbenih stroških, glede katerih je odločitev pridržala za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).