Jedro

Osnovno vodilo sodišču pri odločitvi o varstvu in vzgoji oziroma v konkretnem primeru pri odločitvi o spremembi dosedanje odločitve o varstvu in vzgoji, sprejete ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank, so otrokove koristi. Gre za pravni standard, katerega vsebina je začrtana že z določbami ZZZDR (zlasti 4. in 6. členom ter tretjim delom zakona, ki opredeljuje razmerja med starši in otroci). Pri tem so pomembne tako okoliščine, ki se tičejo materialnih razmer, v katerih bo otrok živel, kot osebnostna primernost staršev oziroma njuna sposobnost, da otroku nudita normalne oziroma čim boljše pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člena ZZZDR) in nenazadnje želja otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se mladoletna hčerka pravdnih strank P.K. predodeli v varstvo in vzgojo očetu - tožniku in materi - toženki naloži plačevanje mesečne preživnine zanjo v znesku 45.000,00 SIT od 1.2.2002 dalje.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni določilo izvedenca, ki bi edini v pravi meri lahko razjasnil sporna odločilna dejstva. Zadovoljilo se je s tem, da je izven naroka opravilo razgovor z mladoletno hčerko pravdnih strank, pri čemer ni jasno, kaj je s tem ugotovilo ali vsaj poizkušalo ugotoviti. Storilo je tudi več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obstoji namreč bistveno nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in izpovedb ter med samimi temi listinami oziroma izpovedbami. Sodišče namreč trdi, da hoče hči živeti pri očetu, kjer dejansko živi, po drugi strani pa, da hčeri to dolgoročno škodi. Opira se na mnenje CSD T., po drugi strani pa samo navaja, da toženkina narava dela terja njeno pogosto odsotnost, v takem primeru pa za hči skrbijo njeni starši, kot da bi bila to zakonska pravica in dolžnost staršev toženke in kot da so njeni starši pravdne stranke. Nevzdržno je, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ne da bi odredilo izvedenstvo Centra za otroke in mladostnike, kar je sicer v začetku nameravalo storiti. Plačilo predujma je v celoti naložilo le tožniku, čeprav je ta v skladu z odločbo o brezplačni pravni pomoči oproščen plačila stroškov in sodnih taks. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje tudi kršilo materialno pravo. Napačna je tudi odločitev o stroških, ki jih je sodišče prve stopnje kljub nudeni brezplačni pravni pomoči naložilo v plačilo tožeči stranki. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Tožnik ga sicer vidi v obstoju kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vsebino listin, zlasti mnenja Centra za socialno delo T., in vsebino izpovedb v postopku. Med ugotovitvami, da želi hči živeti pri očetu in da ji to po mnenju centra za socialno delo dolgoročno škodi, pa ni nobenega nasprotja, to pa tudi ne nasprotuje nadaljnji ugotovitvi, da toženkina narava dela terja njeno pogostejšo odsotnost. Dejstvo, da ji v tej situaciji nudijo pomoč starši, prav tako izhaja iz listin in izpovedb v postopku, zgolj to pa ne spreminja niti njihove procesne niti materialnopravne vloge - starši toženke torej ne nastopajo kot stranka postopka niti ugotovljeno dejstvo ne pomeni, da so k temu zavezani oziroma da je to njihova zakonska dolžnost, pač pa to predstavlja le eno od okoliščin, nastalih v celotnem sklopu konkretnih življenjskih okoliščin, v katerih so se znašli otrok in njegovi starši po razpadu družine, in ki v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami predstavlja dejansko podlago odločitve. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana, prav tako pa tudi ne tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavka 350. člena ZPP). Sodišče je tudi opravilo neformalen razgovor z mladoletno hčerko, v katerem je pridobilo njeno izjavo o tem, pri katerem od staršev želi živeti. S tem je hčerki pravdnih strank dalo možnost, da izrazi svoje mnenje v smislu 410. člena ZPP (enako določata tudi 2. odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR in 12. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah) in je pritožbeno spraševanje, kaj je sodišče s tem pravzaprav skušalo doseči, zato povsem odveč.

S trditvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem in da je tožniku napačno naložilo založitev predujma za stroške, ki bodo nastali z izvedbo tega dokaza, pa pritožba istočasno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka relativnega značaja (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 243. in 153. členom ZPP) ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s prvo je treba tožniku pojasniti, da mu je bila z odločbo dne 6.12.2001 v tej pravdni zadevi odobrena brezplačna pravna pomoč za svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi in drugi stopnji, obenem pa je bil oproščen plačila sodnih taks, torej mu je bila odobrena v obsegu, kot ga opredeljujeta 4. alinea 1. odstavka 26. člena in 1. točka 5. odstavka 26. člena (v zvezi z 9. alineo 1. odstavka 26. člena) Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). To pa pomeni, da ni bil oproščen stroškov za izvedence in predujmov (2. in 3. točka 5. odstavka 26. člena ZBPP). Zaradi varstva otrok lahko senat v sporih iz razmerij med starši in otroki ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev (408. člen ZPP). Glede na to se je sodišče tudi odločilo za postavitev izvedenca, pri čemer pa je znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo tega dokaza, glede na dokazno breme in podano mnenje centra za socialno delo pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki. Ker tožeča stranka zneska ni založila, je sodišče v skladu s predlogom strank, danem na naroku dne 29.5.2002, in 3. odstavkom 153. člena ZPP opustilo izvedbo tega dokaza in odločilo na podlagi izvedenih dokazov v postopku. Navedeno torej kaže, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno in torej ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti se ne more tožnik uspešno sklicevati na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi takšne opustitve izvedbe dokaza. Kar pa se tiče ostalih izvedenih dokazov in dokaznega postopka nasploh, je to sodišče prve stopnje ocenilo tako, kot mu narekuje določilo 8. člena ZPP in ugotovitev v zvezi s tem tožnik niti ne graja.

Osnovno vodilo sodišču pri odločitvi o varstvu in vzgoji oziroma v konkretnem primeru pri odločitvi o spremembi dosedanje odločitve o varstvu in vzgoji, sprejete ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank, so otrokove koristi. Gre za pravni standard, katerega vsebina je začrtana že z določbami ZZZDR (zlasti 4. in 6. členom ter tretjim delom zakona, ki opredeljuje razmerja med starši in otroci). Pri tem so pomembne tako okoliščine, ki se tičejo materialnih razmer, v katerih bo otrok živel, kot osebnostna primernost staršev oziroma njuna sposobnost, da otroku nudita normalne oziroma čim boljše pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člena ZZZDR) in nenazadnje želja otroka. V pritožbenem postopku neizpodbijana ostajajo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva v zvezi z materialnimi zmožnostmi obeh staršev: mati ima urejene stanovanjske razmere in redne mesečne dohodke, medtem ko je oče že dalj časa brezposelen, obstaja pa tudi izvršilni naslov za njegovo izselitev iz stanovanja, v katerem živi. Nadaljnje objektivno dejstvo je, da ima mati neredni delovni urnik (čeprav, kot izhaja iz mnenja centra za socialno delo, je delno prilagodila urnik dela svoji hčerki tako, da je bila lahko več z njo), vendar pa ji pomoč pri varstvu otroka nudijo njeni starši, ki živijo v neposredni bližini, medtem ko ima oče glede na svojo nezaposlenost neomejeno količino časa za hčerko. Kar se tiče primernosti staršev, da otroku nudita pogoje za zdrav nadaljnji razvoj, pa si po mnenju centra za socialno delo, ki ga sprejema tudi sodišče prve stopnje, starša v vzgojnih prijemih do hčerke bistveno razlikujeta, saj mati zahteva od hčerke odgovoren odnos do prevzetih obveznosti in prednjo postavlja določene zahteve glede šolskega uspeha, izrabe prostega časa kot tudi domačih delovnih obveznosti, medtem ko je očetov vzgojni pristop liberalnejši in brez večjih omejevanj. V tej luči gre presojati (in sodišče prve stopnje jo je tako tudi presojalo) zadnjo odločilno okoliščino, namreč željo mladoletne hčerke. Ta je jasna: želi ostati pri očetu. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja, da je treba to njeno željo presojati na eni strani upoštevajoč specifično obdobje pubertete, v katerem je sedaj trinajstletna hčerka P., in na drugi strani, da koristi otroka niso samo subjektivna kategorija (želja), temveč tudi objektivna (tako z materialnega kot čustvenega in vzgojnega vidika staršev). Želje otroka zato ni mogoče obravnavati neodvisno od razmer, ki mu jih (lahko) starša nudita. V tem pa je mati (ne samo glede na mnenje centra za socialno delo o dolgoročnih koristih hčerke) v precejšnji prednosti, saj hči pri očetu nima zagotovljenih niti bivalnih niti drugih osnovnih materialnih pogojev. Tožnikov zahtevek po predodelitvi hčerke v njegovo varstvo in oskrbo torej ni utemeljen. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je tudi tovrstna pritožbena graja neutemeljena.

Končno pa je neutemeljena tudi tožnikova pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je bil res v določenem, že prej prikazanem obsegu upravičen do brezplačne pravne pomoči. To pa ne pomeni, da uspeh v pravdi ni pomemben. Po 9. člena ZBPP odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Ker tožnik v pravdi ni uspel, je torej glede na določilo 1. odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodošča prve stopnje (353. člena ZPP).

Toženka je sicer na pritožbo odgovorila, vendar njen odgovor po presoji pritožbenega sodišča ni doprinesel k rešitvi pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka nosi sama.