30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 166/2003 z dne 1. 7. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 1156/2002 z dne 23. 1. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 239/2002 z dne 27. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. –KZ). Ob preklicu pogojnega odpusta mu je sodišče izreklo enotno kazen štirih let in šestih mesecev zapora. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila njegova zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nezadovoljstvo z obsodbo ter zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Smiselno pritožnik zatrjuje še kršitvi 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Po oceni pritožnika je sodišče napačno ocenilo vsak dokaz zase in celovitost vseh dokazov skupaj ter ob takšni oceni sprejelo napačno razsodbo. Navaja, da ne obstoji noben materialni dokaz o njegovi krivdi oziroma naj bi bil podan precejšen in očiten dvom v resničnost odločilnih dejstev. Po pritožnikovem mnenju sodišči prve in druge stopnje nista odgovorili na vse njegove navedbe in svoje odločitve nista razumno obrazložili. Ker naj bi bila pritožniku z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do zakonitega, nepristranskega in poštenega sojenja, Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Z večino navedb oporeka ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi prava, kar ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da kazenski postopek, voden zoper njega, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenja je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22., prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

5.Ustavnopravno relevantni bi lahko bili očitki pritožnika, da so izpodbijane sodbe brez razumne pravne obrazložitve ter da se sodišča niso opredelila do vseh pritožnikovih navedb. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča so sodišča svoje odločitve razumno in izčrpno utemeljila ter jih podprla z argumenti, ki temeljijo na načelu proste presoje dokazov in uveljavljenih pravilih interpretacije pravnih norm. Kolikor pa se pritožnik ne strinja z odločitvijo in s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pretehtali pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložili presojo izvedenih dokazov (tudi zakaj pričo S. L. štejeta za neverodostojno ter tezo v zvezi z registriranim klicem na bazični postaji za mobilno telefonijo na območju Ruš). V zvezi z očitkom pritožnika, ki se nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Zgolj to, da je bil izid kazenskega postopka zanj neugoden in da mu je bila izrečena obsodilna sodba, še ne pomeni, da so sodišča odločala pristransko, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. oziroma prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer