Jedro

Četudi pravno sklepanje o obliki obsojenčeve krivde ni izrecno navedeno v razlogih sodbe, to ne pomeni absolutne bistvene kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če je sodišče v razlogih sodbe navedlo odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoče napraviti nedvoumen zaključek o krivdni obliki, s katero je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 170/09 z dne 28. 1. 2010 obsojenega M. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 129/2010 z dne 19. 5. 2011 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je napačna materialnopravna presoja sodišča, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da sodba nima razlogov o obliki obsojenčeve krivde ter da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ker v izreku manjka odločba o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojenca oprosti očitka obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da sodišče z določenimi navedbami v razlogih sodbe opisuje direktni naklep ter da kršitev določbe 364. člena ZKP, ki jo je zagrešilo sodišče, ki v izreku pisnega odpravka sodbe ni navedlo, da se oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi sicer navaja, da je napačna materialnopravna presoja sodišča, na podlagi katere je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, pri tem pa konkretno ne navede nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi prekršili. Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornik zatrjevane kršitve kazenskega zakona v zahtevi ni konkretiziral, zato sodišče posplošenih navedb o kršitvi zakona ni preizkušalo.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o obliki krivde obsojenca za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ. Navaja, da je sodišče v prvostopenjski sodbi zelo podrobno obrazložilo objektivne elemente obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ni pa obrazložilo oblike njegove krivde, temveč je navedlo zgolj, da je imel obsojenec motiv za storitev kaznivega dejanja. Zato obsojenčev zagovornik meni, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. V obravnavanem primeru je kazenskopravni očitek obsojencu, da je s pestjo udaril oškodovanca v obraz in mu povzročil dvojni zlom spodnje čeljusti, zaradi česar je bila njegova ustna votlina znatno oslabljena dva meseca, ker v tem času ni mogel žvečiti normalne hrane, imel je tudi izpad obraznega živca ter je bil skažen približno mesec dni, s čemer je obsojenec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ.

8. Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe je mogoče storiti s krivdno obliko eventualnega ali direktnega naklepa.

9. Vsebino obrazložitve prvostopenjske sodbe med drugimi predpisuje določba sedmega odstavka 364. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 27115/2010 z dne 24. 11. 2011 presodilo, da sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim navede tudi, kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, zato mora sodišče v obrazložitvi sodbe predstaviti tudi subjektivno stran kaznivega dejanja in s tem v zvezi navesti pravne zaključke. Odsotnost pravne opredelitve krivde ne pomeni postopkovne kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Povedano drugače; četudi pravno sklepanje o obliki obsojenčeve krivde ni izrecno navedeno v razlogih sodbe, to ne pomeni absolutne bistvene kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če je sodišče v razlogih sodbe navedlo odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoče napraviti nedvoumen zaključek o krivdni obliki, s katero je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje.

10. V obravnavanem primeru sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek na tretji strani sodbe) ugotavlja, da je obsojenec imel motiv za svoje ravnanje, saj ga je pred tem oškodovanec brez vidnega razloga udaril z dlanjo po obrazu in s tem prizadel njegov ugled in čast, ne navede pa nobenih dejstev (zavedanje, volja – hotenje), na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti pravni sklep o obliki obsojenčeve krivde. Tako ostajajo odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati ali je obsojenec oškodovanca udaril v brado z direktnim ali eventualnim naklepom v sodbi sodišča prve stopnje, kakor tudi višjega sodišča, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, popolnoma neobrazložena. Izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, ki so podlaga za presojo o obliki obsojenčeve krivde, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj dejstev, odločilnih za presojo oblike obsojenčeve krivde ter na njihovi podlagi napraviti pravno presojo, ali je obsojenec kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ storil z eventualnim ali direktnim naklepom.

C.

12. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi, zaradi neobstoja razlogov o odločilnih dejstvih, podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz tega razloga izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo, navedb zahteve v zvezi z zatrjevanim nasprotjem med izrekom in razlogi sodbe, ki se nanašajo na uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka, ni presojalo.