Jedro

Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92. ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 11. 4. 2013 v zvezi (pravilno: in) odločbo št. ... z dne 26. 2. 2013 in tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 7. 2. 2013 dalje. Obenem je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju tega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe in da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožnik do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembama, v nadaljevanju ZPIZ-2) ni bil uživalec nadomestila iz invalidskega zavarovanja, bil pa je delovni invalid III. kategorije invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo in s priznano pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu od 12. 10. 1994 dalje. Sodišče bi lahko odločilo, da ne gre za primer iz 389. člena ZPIZ-2 le v primeru, da bi bil tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti brez pravic iz invalidskega zavarovanja, torej da po katerihkoli prej veljavnih predpisih do uveljavitve ZPIZ-2 ne bi pridobil nobene pravice iz invalidskega zavarovanja. Ker je tožnik na podlagi odločbe z dne 2. 10. 1995, ki je postala pravnomočna, kot invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela pridobil pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, bi moralo sodišče o zahtevi za priznanje pravice do nadomestila iz invalidskega zavarovanja upoštevaje prehodne določbe 389. člena ZPIZ-2 in 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) odločiti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), tj. po določbi 124. člena. Da bi tožnik po nastanku invalidnosti delal na drugem delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti, s strani izvedenskih organov toženca, glede na to, da gre za medicinsko strokovno vprašanje, ni bilo ugotovljeno. Ker je sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na določbo 85. člena ZPIZ-2, se z vprašanjem ustreznosti delovnega mesta, na katerem je tožnik delal po nastanku invalidnosti ni ukvarjalo, čeprav bi se moralo in je tako v zvezi s tem dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Meni, da sodišče pri odločanju o pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja ne bi smelo uporabiti določbe 85. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne določbe 397. člena tega zakona.

V odgovoru na pritožbo tožnik vztraja, da so pritožbeni razlogi toženca v celoti neutemeljeni. Opozarja na pritožbeno navedbo toženca v 3. odstavku, kjer navaja, da tožnik do uveljavitve ZPIZ-2 ni bil uživalec nadomestila iz invalidskega zavarovanja, bil pa je invalid III. kategorije invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo, s priznano pravico iz invalidskega zavarovanja in sicer s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. Z navedeno pritožbeno navedbo toženec ugotavlja, da tožnikov zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost temelji na določbi 397. člena ZPIZ-2. Vztraja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve vseh pravno relevantnih dejstev, sprejelo prepričljivo in na zakonu utemeljeno sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 11. 4. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 2. 2013, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 7. 2. 2013 dalje.

Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožnik pri tožencu dne 4. 1. 2013 vložil zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost in navedel, da mu je dne 11. 7. 2011 prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja delodajalca. K takšni zahtevi je tožnik predložil še odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 15. 7. 2011, s katero mu je priznal pravico do nadomestila med brezposelnostjo za čas 19 mesecev od 7. 7. 2011 do 6. 2. 2013. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik po dokončni in pravnomočni odločbi toženca št. ... z dne 2. 10. 1995 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, s priznano pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno fizično lažje delo, brez nevarnih hujših fizičnih obremenitev, pri katerem bremena ne presegajo 10 kg s polnim delovnim časom od 12. 10. 1994 dalje. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 25. 1. 1996 pa je toženec odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 12. 10. 1994 dalje. Tožnik je nato šele 4. 1. 2013 vložil zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil že v času veljavnosti ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92 in določbe 124. člena oz. 123. člena, pri čemer vztraja pritožba. Na podlagi zahteve za priznanje nadomestila za invalidnost vloženi 4. 1. 2013, tj. v času, ko je že veljal ZPIZ-2, ki te pravice ne ureja več, za odločanje o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ni podlage. V nadomestilu za invalidnost, ki ga je tožnik z zahtevo tudi uveljavljal, bi moral odločiti že toženec, ne pa o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne glede na to, da je bil tožnik v III. kategorijo invalidnosti ter s priznano pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo razvrščen že od 12. 10. 1994 dalje, tj. v času veljavnosti ZPIZ/92. Posledično tudi vprašanje, ali mu je prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu in ali mu je bila priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92, ni relevantno.

Smiselno enako stališče, glede odločanja o nadomestilu za invalidnost, čeprav glede uporabe ZPIZ-1, ker je ob vložitvi zahteve veljal ta zakon, je pritožbeno sodišče zavzelo že v večih zadevah, enako pa tudi Vrhovno sodišče RS, ko npr. v zadevi VIII Ips 249/2010 z dne 17. 10. 2011, VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010. Predvsem je šlo za stališče, da že od 1. 1. 2003 ni več podlage za uporabo določb ZPIZ/92 in za odločanje o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in da bi bila takšna podlaga podana edino v primeru ob izpolnjenih pogojih določenih v 390. ali 397. členu prehodnih in končnih določb ZPIZ-1, če bi bil zavarovanec uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali če bi se postopek začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Za odgovor na vprašanje, o kakšnem nadomestilu bi toženec moral odločiti, je pomembno še, da ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne gre za primer, ki ga ureja 389. člen ZPIZ-2, niti za primer, ki ga ureja 390. člen ali 397. člen ZPIZ-2. Pravna podlaga za odločanje o nadomestilu za invalidnost je podana v 85. členu ZPIZ-2. Ob ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Izpolnjevanje pogojev očitno tudi ni sporno, saj toženec v pritožbi ne navaja, da bi bila dejstva glede izpolnjevanja pogojev določenih v 85. členu ZPIZ-2 nepravilno ugotovljena. Obenem je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 kot nezakoniti odpravilo obe odločbi toženca in odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju tega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je priglasil tožnik pa je odločilo, da jih tožnik sam trpi, saj z odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.