Jedro

Prvostopenjski organ glede stroškov ne pojasni ničesar, prvič o njih pojasni šele tožena stranka, vendar po mnenju sodišča napačno. V obrazložitvi namreč napačno zaključi, da je odločanje o teh stroških predmet drugih postopkov (in sicer tistih, kjer se bo odločalo o tožnikovih ugovorih zoper sklepe o izvršbi), pri tem pa spregleda, da je navedeno predmet prav tega postopka oz. sklepa o ustavitvi davčne izvršbe, o čemer prvostopenjski organ ni odločal.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance št. DT-498-2-5/2009 z dne 30. 11. 2010 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Carinski urad Ljubljana je s sklepom št. DT 493-30/2008-9/1100-061 z dne 1. 7. 2009 ustavil davčne izvršbe zoper tožnika, začete s sklepi o izvršbi, kot so navedene, potem ko je združil zadeve. Navaja, da je CU Ljubljana izdal sklepe o izvršbi na dolžnikova (tožnikova) denarna sredstva, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu, v skladu s 150. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ter da je bilo med postopkom ugotovljeno, da je pravica do davčne izvršbe zastarala. Zato se izvršbe, ki so začete z navedenimi sklepi, v celoti ustavijo na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2. Navedeni sklep je bil izdan po uradni dolžnosti.

2. Pritožbeni organ je zavrnil pritožbo tožnika, v kateri tožnik navaja, da carinski urad zavestno ni odločil o priglašenih stroških v vlogah tožnika oz. ugovorih zoper sklepe o izvršbi na podlagi 5. točke 126. člena ZDavP-2, ki jih je priglasil v skladu s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pritožbeni organ se sklicuje na četrti odstavek 135. člena ZUP. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga lahko organ ustavi. Carinski organ je ugotovil, da pogoji za nadaljevanje postopka izvršbe niso več podani. Ker davčne obveznosti z nastopom zastaranja pravice do izterjave prenehajo, mora davčni organ po uradni dolžnosti paziti na zastaranje ves čas postopka ne glede na to, da se je tožnik v ugovorih zoper sklepe o izvršbi skliceval na zastaranje pravice do davčne izvršbe. To ne pomeni da je odločitev carinskega organa o izdaji sklepa o ustavitvi davčne izvršbe po uradni dolžnosti nepravilna, zato so predmet presoje v tem postopku lahko zgolj stroški, ki se tičejo izdaje v tem postopku izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčne izvršbe. V nadaljevanju se sklicuje na peti odstavek 213. člena ZUP in tretji odstavek 79. člena člena ZDavP-2. Ker se je v danem primeru postopek s pravnim sredstvom za tožnika končal neugodno, nosi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je vložil tožbo. Očita kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. in 25. člena Ustave RS, ter kršitev materialnega prava, pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev predpisa, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, kot tudi kršitev Ustave RS in EKČP. Carinski urad Ljubljana ni odločal o zahtevku za povračilo stroškov tožnika pri izdaji sklepa z dne 1. 7. 2009. Tožnik je vložil ugovore zoper sklep o izvršbi in priglasil stroške v skladu s 113. členom ZUP, pri katerih vztraja, saj jih tožena stranka ni upoštevala pri svojih odločitvah. Sklicuje se na ugovore zoper sklepe o izvršbi, kot jih navaja in priglašene stroške v višini 1.549,05 EUR. Prvostopenjskemu organu očita, da se na predlog in zahtevo tožnika ni odzval, kar predstavlja molk organa, razen s fiktivno izdajo po uradni dolžnosti omenjenega upravnega akta z dne 1. 7. 2009 in tudi ni odločil o stroških postopka po 113. členu ZUP. Prvostopenjski organ jih pri izdaji svojega upravnega akta ni obravnaval, niti ni o njih odločal. Sklicuje se na drugi odstavek 113. člena ZUP ter navaja, da se je v obravnavnem primeru postopek, ki se je sicer začel po uradni dolžnosti, kasneje na predlog tožnika končal za stranko ugodno. Sklicuje se na določilo prvega odstavka 15. člena Ustave RS in 120. člen Ustave RS, sodišču pa tudi predlaga in zahteva, da izkoristi možnost posrednega dostopa do SEU za sprejem predhodne odločbe po 234. členu PES, ter poda predlog za ničnostno tožbo. Sodišču predlaga, da odloči o sporu polne jurisdikcije, izvede predlagane dokaze in spremeni upravni akt CU Ljubljana v povezavi z odločbo tožene stranke oz. da razveljavi akt in ugodi predlogu tožnika in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je bila po uradni dolžnosti ustavljena davčna izvršba zoper tožnika, ki je bila začeta s sklepi o izvršbi, ki jih je tožnik izpodbijal z ugovori. Postopek izvršbe je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen, potem ko so bile zadeve združene v skupno obravnavanje, ker je pravica do davčne izvršbe zastarala (6. točka 155. člena ZDavP-2). Po prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo. Z izpodbijanim sklepom prvostopenjski organ ni odločil o stroških postopka, ki jih je tožnik priglasil v skladu s 113. členom ZUP, Iz upravnih spisov je razvidna priglasitev stroškov nedvomno le v zvezi s sklepom o izvršbi v zadevi št. DT 493-30/2008-2/1300-120 z dne 4. 4. 2008, ki je ena od združenih zadev, medtem ko ostali trije sklepi o izvršbi niso priloženi niti tožena stranka niti organ prve stopnje v tej zvezi nimajo razlogov. Iz navedenega je razvidno, da je tožnik nedvomno vložil (vsaj) zoper navedeni sklep skupaj z ugovorom tudi zahtevo za vračilo stroškov, kar že samo zase, neodvisno od povezave z drugimi sklepi o izvršbi, kaže, da dejansko stanje glede stroškov postopka ni pravilno ugotovljeno in posledično pomeni, da ni odločeno o zahtevi tožnika v zvezi s stroški postopka. Po 79. členu ZDavP-2 stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače, gredo v breme davčnega organa, če se postopek konča ugodno za zavezanca za davek oz. v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Po mnenju sodišča ustavitev postopka pomeni, da se je zadeva za tožnika končala ugodno. Prvostopenjski organ glede stroškov ne pojasni ničesar, prvič o njih pojasni šele tožena stranka, po mnenju sodišča napačno. V obrazložitvi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da je odločanje o teh stroških predmet drugih postopkov (in sicer tistih, kjer se bo odločalo o tožnikovih ugovorih zoper sklepe o izvršbi), pri tem pa spregleda, da je navedeno predmet prav tega postopka oz. sklepa o ustavitvi davčne izvršbe, o čemer prvostopenjski organ ni odločal. 7. Ker razlogi za tako odločitev izhajajo šele iz obrazložitve drugostopenjskega organa, je sodišče odpravilo odločbo drugostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je namreč le ustavil postopke zaradi zastaranja, kar pa ni predmet izpodbijanja, saj tožnik po vsebini izpodbija sklep o ustavitvi iz razloga, ker ni prvostopenjski organ odločil tudi o stroških postopka. Navedeno pomeni, da je šele drugostopenjski organ prvič presojal (v zvezi s pritožbo tožnika) ali je tožeča stranka upravičena do stroškov. Drugostopenjski organ bo zato v ponovljenem postopku odločal o pritožbi tožeče stranke glede stroškov v skladu s stališčem iz te sodbe.

8. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in drugostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 1. in 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče ni ugotovilo kršitev Ustave RS in ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji niti ne gre za situacijo, kot navaja tožnik, ko predlaga postavitev predhodnega vprašanja na SEU.

9. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.