Jedro

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo pritožnikovo šibko premoženjsko stanje, pa pritožbeno sodišče pripominja, da ZKP za oškodovanca kot tožilca ne predvideva možnosti oprostitve ali obročnega odplačila stroškov kazenskega postopka. Pravna dobrota oprostitve oziroma obročnega plačila stroškov kazenskega postopka, ki je opredeljena v 4. odstavku 95. člena ZKP, namreč velja le za obdolžence.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca A. S. se zavrne kot neutemeljena.

Oškodovanec kot tožilec A. S. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 400,00 EUR v roku 15 dni od prejema te odločbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom na podlagi določil 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 429. členom ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega Z. K. v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Na podlagi 3. odstavka 96. člena ZKP pa je odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec plačati povprečnino, odmerjeno na 600,00 EUR.

Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec brez navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in ga oprosti plačila povprečnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb oškodovanca kot tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (ker se je kazenski postopek zoper obdolženca ustavil zaradi umika predloga za pregon) skladno z določbo 3. odstavka 96. člena ZKP, pravilno oškodovancu kot tožilcu v plačilo naložilo povprečnino kot strošek kazenskega postopka iz 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Določilo 3. odstavka 96. člena ZKP namreč določa, da zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec morata povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, če se postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali s sodbo, s katero se obtožba zavrne, ali s sklepom, s katerim se postopek ustavi, ali obtožnica zavrže, razen če se postopek ustavi oziroma če se obtožba s sodbo zavrne zaradi obdolženčeve smrti, ali pa zaradi tega, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoča pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu ali oškodovancu kot tožilcu, kot tudi v primeru iz 2. odstavka 63. člena ZKP. V slednjem primeru obremenjujejo stroški zasebnega tožilca, oškodovanca kot tožilca in njunih pooblaščencev proračun. Ker pa v obravnavani zadevi ni prišlo do ustavitve kazenskega postopka zaradi slednjega primera, temveč zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon, je torej pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov kazenskega postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo pritožnikovo šibko premoženjsko stanje, pa pritožbeno sodišče pripominja, da Zakon o kazenskem postopku za oškodovanca kot tožilca ne predvideva možnosti oprostitve ali obročnega odplačila stroškov kazenskega postopka. Pravna dobrota oprostitve oziroma obročnega plačila stroškov kazenskega postopka, ki je opredeljena v 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku, namreč velja le za obdolžence. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (3. odstavek 402. člena ZKP).

Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, bo moral na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, ki so nastali le v obliki povprečnine in jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na trajanje in zamotanost postopka. Pripomniti pa je, da v kolikor pritožnik povprečnine ne bo plačal v 15 dneh od prejema te odločbe, bodo po preteku tega roka začele teči zakonite zamudne obresti.