Jedro

Prvostopenjsko sodišče je intenzivnost in trajanje tožnikovih bolečin zaradi poškodbe pri delu dne 6.12.1995 ugotovilo le na podlagi vrste poškodbe tožnika, navedene v zdravniških potrdilih, te ugotovitve pa je podprlo še z utemeljitvijo, da gre za splošno znano dejstvo.

Pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja, saj intenzivnost in trajanje telesnih bolečin tožnika zaradi poškodbe, ki jo je ta utrpel dne 6.12.1996, ne more biti splošno znano dejstvo. Višino nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin ni mogoče ugotavljati brez izpovedi tožnika o tem, kakšne bolečine je trpel in koliko časa so trajale oziroma še trajajo. Telesne bolečine so namreč individualnega značaja, enaka poškodba ne povzroči pri vseh ljudeh tudi enakih bolečin.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v znesku 50.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, sedaj po 13,5 % obrestni meri, in od 13.2.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti do plačila dneva izdaje sodbe dne 17.12.2004 dalje do plačila, in odškodnino za materialno škodo v znesku 4.300,00 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 1.300,00 SIT od 28.1.1996 dalje do plačila in od zneska 3.000,00 SIT od 19.2.1997 dalje do plačila, na žiro račun za odškodnine pri Novi Ljubljanski banki d.d., Ljubljana, Podružnica Kranj, v roku 15 dni. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo intenzivnost tožnikovih telesnih bolečin le na podlagi listinskih dokazov - zdravniškega potrdila in spričevala o začasni nezmožnosti tožnika za delo. Ker so telesne bolečine po svojem bistvu znane le oškodovancu, je po mnenju pritožnika za ugotovitev intenzivnosti telesnih bolečin oškodovanega tožnika nujno njegovo zaslišanje in postavitev izvedenca medicinske stroke, sklepanje iz znanih dejstev pa zato ne pride v poštev. Meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno razumelo trditveno in dokazno breme, ko je v izpodbijani sodbi zapisalo, da je "verjelo tožniku, da ga je roka po nezgodi močno bolela". Meni, da lahko sodišče poda dokazno oceno le glede izvedenih dokazov, ne pa glede trditev strank. Pravi, da je sodišče prve stopnje preprosto verjelo tožbenim trditvam o tem, da naj bi tožnik trpel hude bolečine štiri dni ter srednje hude bolečine šest dni. Ker razlogov za takšno ugotovitev prvostopenjsko sodišče ni navedlo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Navedene ugotovitve pa so tudi nerealne, saj glede na življenjske izkušnje ni realno, da bi hude bolečine ob dejstvu, da je bil tožnik le 9 dni v bolniškem stažu, trajale štiri dni, srednje hude pa dodatno šest dni. Pravi, da je neutemeljena tudi odločitev glede premoženjske škode. Ni res, da temu delu zahtevka tožena stranka ni ugovarjala, saj je zahtevku ugovarjala v celoti. Meni, da zdravniški spričevali, kjer naj bi bilo navedeno, kakšni stroški so bili plačani za njuno izdajo, ne dokazujeta ničesar, saj ni jasno, kdo in kdaj je tak pripis napisal, niti ni razvidno, ali in kdaj sta bila napisana zneska plačana. Pritožuje se tudi glede stroškov pravdnega postopka. Pravi, da sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do uspeha tožeče stranke v deležu 55 %. Meni, da je tožena stranka uspela z le 8% zahtevka. Tožena stranka zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da verjame tožniku, da ga je rana takoj po nezgodi močno bolela, saj je splošno znano, da ureznine z žagami bolijo ter da glede na trajanje bolniškega staža, v katerem je bil tožnik od 7.12.1995 do 15.12.1995 in tekom katerega je bil trikrat pri zdravniku, verjame tožniku, da je trpel hude telesne bolečine štiri dni ter nato srednje močne bolečine v trajanju šest dni. Za tako ugotovljene telesne bolečine pa je prvostopenjsko sodišče tožniku dosodilo odškodnino v znesku 50.000,00 SIT. Prvostopenjsko sodišče je tako intenzivnost in trajanje tožnikovih bolečin zaradi poškodbe pri delu dne 6.12.1995 ugotovilo le na podlagi vrste poškodbe tožnika, navedene v zdravniških potrdilih, te ugotovitve pa je podprlo še z utemeljitvijo, da gre za splošno znano dejstvo.

Pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja, saj intenzivnost in trajanje telesnih bolečin tožnika zaradi poškodbe, ki jo je ta utrpel dne 6.12.1996, ne more biti splošno znano dejstvo. Višino nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin ni mogoče ugotavljati brez izpovedi tožnika o tem, kakšne bolečine je trpel in koliko časa so trajale oziroma še trajajo. Telesne bolečine so namreč individualnega značaja, enaka poškodba ne povzroči pri vseh ljudeh tudi enakih bolečin. Višino nastale škode iz naslova telesnih bolečin bi lahko tožnik zato dokazoval le s svojim zaslišanjem, dopolnilno pa tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni bil zaslišan, niti ni bil imenovan izvedenec medicinske stroke, je ostalo dejansko stanje glede intenzivnosti in trajanja tožnikovih telesih bolečin zmotno in nepopolno neugotovljeno.

Prvostopenjsko sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da je tožeča stranka dokaz z izvedencem medicinske stroke na naroku dne 2.11.2004 predlagala prepozno, ker je bil prvi narok opravljen že dne

31.5.2004. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dokaz z izvedencem medicinske stroke predlagala že v prvi pripravljalni vlogi z dne 12.12.2000, takrat pa narok za glavno obravnavo še ni bil razpisan. Tožeča stranka je v tej vlogi sicer navedla, da predlaga postavitev izvedenca medicinske stroke po potrebi, da meni, da je zahteva tožene stranke po takem izvedenskem mnenju neutemeljena, da pa temu ne nasprotuje, če sodišče meni, da je izvedeniško mnenje potrebno. Takšne navedbe je po ugotovitvah pritožbenega sodišča potrebno šteti kot dokazni predlog, kljub temu, da ga tožeča stranka predlaga le za primer, če bi ga sodišče prve stopnje ocenilo kot potrebnega za ugotovitev odločilnih dejstev. Po določbi 2. odst. 213. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004) namreč odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev in o tem, kateri dokazi so potrebni in relevantni, sodišče. Ker sodišče prve stopnje ni presodilo, ali je predlagan dokaz z izvedencem medicinske stroke potreben za ugotovitev tožniku nastale škode, ampak je nepravilno zaključilo, da je predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca medicinske stroke glede na določbo 286. člena ZPP prepozen in zato tega dokaza ni izvedlo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 399. člena ZPP, saj tožeči stranki s takšnim postopanjem ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Pritrditi gre tudi pritožbenim očitkom o tem, da sodišče prve stopnje ne ločuje med trditvenim in dokaznim bremenom iz 212. člena ZPP, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da verjame navedbam tožnika, da so bile njegove telesne bolečine takšne, kot jih je opisal v tožbi. Prvostopenjsko sodišče lahko namreč ocenjuje le verodostojnost izvedenih dokazov, ti pa trditve in ugovore pravdnih strank potrdijo ali ovržejo. Trditvam pravdnih strank pa ne gre kar verjeti, ampak jih je potrebno - vkolikor so prerekane - dokazati.

Prvostopenjsko sodišče je tudi protispisno zaključilo, da tožena stranka zahtevku tožeče stranke iz naslova materialne škode ni ugovarjala, saj iz odgovora na tožbo izhaja, da nasprotuje celotnemu zahtevku. S tem je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Enako kršitev je ugotovilo pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) glede izreka o višini in teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nematerialno škodo, ki je nerazumljiv, v nasprotju z obrazložitvijo in se ga zato ne da preiskusiti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih kršitev na podlagi določb 355. člena in 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v prvi in tretji točki izreka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju navedene kršitve določb pravdnega postopka odpraviti ter pravilno ugotoviti dejansko stanje. Če prvostopenjsko sodišče odločilnih dejstev, predvsem višine tožniku nastale škode iz naslova telesnih bolečin, ne bo moglo ugotoviti, bo moralo o tem dejstvu sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, je odločitev o nadaljnjih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).