Jedro

Sodišče druge stopnje ni vezano na stroškovno odločbo v sodbi sodišča prve stopnje. Če ob zavrnitvi obdolženčeve pritožbe ugotovi, da je zmožen plačila povprečnine kot stroška pritožbenega postopka, jo odmeri ne glede na oprostilno stroškovno odločbo v sodbi sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba obdolženega B. R. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi B. R. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Sicer je bil obdolženi oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Z. T. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1,183.752,00 SIT in v znesku 57.657,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotena na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi z laično pritožbo smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno je predlagal razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Obtožba ni očitala obdolžencu, da je podpisal S. P. v zahtevku za odobritev posojila, čeprav je ta priča zanikal, da bi ta zahtevek podpisal. Bistvo obtožbe, ki jo je sodišče prve stopnje upravičeno štelo za dokazano, je, da je obdolženi s tem zahtevkom in prilogo spravil v zmoto predstavnika oškodovane banke, da mu je ta odobrila posojilo, ki ga v dogovorjenem roku ni niti začel odplačevati. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, zakaj je štelo obtožbo za dokazano. Sicer pa že omenjeni S. P. v času najemanja tega posojila z družbo Š., d.o.o., tako ni več posloval, saj jo je že pred tem prepustil obdolženemu. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja nima pritožbena trditev, da je bila odgovorna oseba te gospodarske družbe tudi obdolženčeva žena E. R., prav nobenega vpliva. Sicer pa je iz pribavljenega registrskega lista razvidno, da je E. R. vstopila v to gospodarsko družbo dne 16. 2. 1995 kot soustanoviteljica in ni bila nikoli zastopnica, kar pa je bilo vpisano v sodni register šele dne 6. 5. 1996, torej že po najetju tega posojila. Delno plačilo dolga Z. T., na katero je prešel obdolženčev dolg zaradi zavarovalne pogodbe z oškodovano banko, pa je ugotovilo in upoštevalo že sodišče prve stopnje. Tudi sklicevanje na pričakovani dogovor s to zavarovalnico v letu 1997 nima na ugotovljeno dejansko stanje nobenega vpliva. Obdolženi bi moral vprašanje vračanje posojila urediti predvsem z banko v času, ko bi posojilo moral že vračati, pa ni plačal nobenega obroka. Sicer pa je zavarovalnici plačal in še plačuje to, kar je dolžan. Sodišče druge stopnje je glede na uveljavljeni pritožbeni razlog ocenilo še izrečeno kazensko sankcijo. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Glede na obrazloženo pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženi plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Drugače kot sodišče prve stopnje meni sodišče druge stopnje, da bo obdolženi odmerjeni znesek zmogel plačati, saj je po pritožbeni trditvi sposoben plačevati dolg zavarovalnici. Povprečnina je odmerjena glede na enostavnost zadeve in kratkotrajnost pritožbenega postopka.