Jedro

Ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, še ne pomeni, da je tudi invalidnost nastala zaradi tega vzroka. Pojem začasnosti pomeni, da je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža v času zdravljenja, medtem ko je vprašanje trajnejših sprememb zdravstvenega stanja, ki vplivajo na delazmožnost zavarovanca, predmet invalidskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi (pravilno odpravi) odločba toženca, opr. št. ... z dne 25. 3. 2008 v delu, ki se nanaša na vzrok invalidnosti ter da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic nesreče pri delu. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je že v postopku pod opr. št. Ps 1972/2007, kjer je bila tožena stranka Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, uspel z zahtevkom, na podlagi katerega mu je bila priznana upravičena odsotnost z dela zaradi poškodbe pri delu in ne zaradi bolezni. Ta odločitev je temeljila na mnenju zdravnikov, kar pomeni, da je poškodba pri delu vplivala tudi na njegovo delazmožnost, ki se ugotavlja v predmetnem postopku. Sodišče bi moralo pridobiti izvedeniško mnenje, kjer bi bila upoštevana tudi dejstva, ugotovljena v postopku Ps 1972/2007. Šele po pridobitvi mnenja bi bilo mogoče ugotoviti, ali je tožnikova invalidnost v celoti posledica poškodbe pri delu ali pa je delno posledica poškodbe pri delu, delno pa bolezni. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Toženec je v predsodnem postopku z izpodbijano odločbo tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni potrebna groba moč desnice, brez dvigovanja bremen nad 10 kg, brez dela z vibracijskimi stroji, s polnim delovnim časom od 4. 10. 2007 dalje. V predmetni zadevi je sporno, ali je vzrok invalidnosti bolezen ali poškodba pri delu.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 63. členu določa, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je zavarovanec poškodovan. Za poškodbo pri delu se šteje tudi poškodba, povzročena na že opisan način, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo ter obolenjem, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

Po mnenju tožnika je na njegovo invalidnost vplivala poškodba pri delu, ki jo je utrpel 4. 12. 2006, ko je padel in si poškodoval desno zapestje. V dokumentaciji upravnega spisa se nahaja tudi prijava poškodbe pri delu. Da gre za poškodbo pri delu, očitno med strankama niti ni sporno. Nenazadnje je bil tožnik, kot to tudi sam poudarja v bolniškem staležu, torej začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, kar je razvidno tako iz odločbe ZZZS z dne 31. 5. 2007, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, kakor tudi iz sodbe na podlagi pripoznave, opr. št. Ps 1972/2007 z dne 26. 11. 2008. Vendar pa ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, nikakor še ne pomeni, da je tudi vzrok invalidnosti poškodba pri delu. Že sam pojem začasnosti govori o tem, da je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža v času zdravljenja, medtem ko je vprašanje trajnejših sprememb predmet invalidskega postopka. Iz definicije invalidnosti v 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1 izhaja, da je invalidnost po tem zakonu podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljena skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Skladno z 261. členom ZPIZ-1 v primeru, kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanci in njihovi družinski člani, potrebno izvedensko mnenje, dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter o nezmožnosti za delo oziroma za nezmožnosti za delo vdove ali vdovca oziroma drugih zavarovančevih družinskih članov izvedenski organi zavoda. Skladno s 3. odstavkom istega člena so izvedenski organi zavoda invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda. V sporni zadevi sta mnenje podali tako invalidska komisija I. stopnje dne 4. 10. 2007, kot tudi invalidska komisija II. stopnje dne 18. 3. 2008. Obe komisiji skladno ugotavljata, da je vzrok invalidnosti pri tožniku bolezen. Še posebej iz obrazložitve invalidske komisije II. stopnje izhaja, da je sicer tožnik dne 4. 12. 2006 pri delu utrpel poškodbo desnega zapestja. RTG je pokazal sum na zlom v sklepu, vendar so že stare popoškodbene spremembe prekrivale omenjeno svežo poškodbo. Zato so 12. 2. 2007 tožnika pregledali z MRI, ki pa kaže strukturne spremembe in deformacije, ki so degenerativne, torej posledica patoloških dogajanj že od mnogo prej, kot pa je poškodba z dne 4. 12. 2006. Padec 4. 12. 2006 je bil sicer povod ne pa vzrok za bolečinsko motnjo v desnem zapestju in omejeno gibljivost. Vztrajanje takšnega stanja utemeljuje trajne razbremenitve pri delu. Vzrok za III. kategorijo invalidnosti pa strokovno nikakor ne more biti poškodba z dne 4. 12. 2006. Tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje sta pri podaji mnenja upoštevala predloženo medicinsko dokumentacijo, iz katere prav tako izhajajo ugotovitve, da gre pri tožniku za artrozo oziroma artrotične spremembe radiokarpalnega sklepa in degenerativne spremembe radioularne sindezmoze (kirurški konzilij 5. 3. 2007). Že osebni zdravnik je v predlogu z dne 12. 5. 2007 poročal, da se je tožnik že leta 1979 zdravil zaradi zloma metakarpalne kosti desne roke. Tudi iz izvida specialista kirurga z dne 9. 1. 2007 izhaja, da so bile pri tožniku ugotovljene deformacije distalnega radiusa ter ulne po stari poškodbi z degenerativnimi spremembami v področju zapestja. Tudi iz izvida in mnenja specialista radiologa z dne 12. 2. 2007 izhaja, da gre pri tožniku za radiokarpalno artrozo in degenerativne spremembe radioularne sindezmoze. Enako izhaja tudi iz izvida specialista kirurga z dne 22. 3. 2007. Omenjeno dokumentacijo sta pri podaji mnenja upoštevali obe invalidski komisiji, ki sta bili glede na tožnikove zdravstvene težave tudi ustrezno sestavljeni, saj je v senatu invalidske komisije sodeloval specialist splošne kirurgije in specialist ortoped. Ortoped pa je sodeloval tudi v senatu invalidske komisije II. stopnje. Gre za prepričljiva mnenja, ki niso v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo. Enako kot mnenja sodnih izvedencev pa so tudi mnenja obeh invalidskih komisij prepričljiva v primeru, ko so ustrezno strokovno utemeljena. Tudi pritožbeno sodišče ni našlo pomanjkljivosti, nenazadnje tudi tožnik sam ne opozarja, v čem so ta mnenja pomanjkljiva, temveč kot je bilo že rečeno, se sklicuje zgolj na postopek v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo, ki pa nima neposrednega vpliva na ugotavljanje invalidnosti.

Ker tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da so bile ugotovitve obeh invalidskih komisij pomanjkljive oziroma v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo potrebe, da bi sodišče dejansko stanje dodatno razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je torej prepričljiva ugotovitev obeh invalidskih komisij, da je pri tožniku invalidnost posledica bolezni, ne pa poškodbe pri delu. Sodišče je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.