Jedro

Če je zavarovancu s pravnomočno odločbo priznana pravica do dela na drugem ustrezno lažjem delu, ki ga opravlja v polnem delovnem času, se v primeru zdravstvenih težav začasna nezmožnost za delo ugotavlja ob upoštevanju omejitev pri delu, določenih z odločbo o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep o stroških postopka (2. točka izreka sklepa) spremenita tako, da glasita: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 19. 8. 2009 in odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 23. 6. 2009 ter da se tožniku zaradi posledic poškodbe izven dela prizna začasna zadržanost od dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno v času od 29. 8. 2009 do 31. 12. 2009, se zavrne.

Tožnik sam nosi svoje stroške postopka.“ Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 8. 2009 glede datuma zaključka začasne zadržanosti od dela in ugotovilo, da je bil tožnik začasno zmožen za delo zaradi poškodbe izven dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno od 29. 8. 2009 do 31. 12. 2009. V ostalem je dokončno odločbo potrdilo ter s sklepom ustavilo postopek glede zahtevka, da je bil tožnik začasno zmožen za delo zaradi poškodbe izven dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno od 1. 1. 2010 do 24. 8. 2010, ker je tožnik tožbo v tem delu umaknil. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v 15. dneh povrne stroške postopka v znesku 473,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo in sklep o povračilu stroškov se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da ju sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka je tožena stranka predlagala tudi zavrnitev zahteve za povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na mnenje izvedenca, specialista medicine dela, prometa in športa, ki pa je glede tožnikove zmožnosti za delo v obdobju od 29. 8 2009 do 31. 12. 2009 izhajal iz zmotne predpostavke, da je potrebno ocenjevati dejansko tožnikovo delo, ne pa dela, ki bi mu ga moral delodajalec zagotoviti v skladu z dokončno in pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 4. 11. 2008. Čeprav je bila direktorica delodajalca v postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja mnenja, da tožniku dela z omejitvami ne morejo zagotoviti, je delodajalec pripravil nov opis delovnega mesta skladiščnik – viličarist z omejitvami, v katerem je upošteval, da tožnik zaradi invalidnosti III. kategorije ni več zmožen opravljati dela skladiščnika, na katerega je bil razporejen. Tožena stranka nasprotuje oceni sodišča, da je tožnikov delodajalec uresničil odločbo ZPIZ z dne 4. 11. 2008. Posledic neustrezne razporeditve delavca in neupoštevanja omejitev, določenih s pravnomočno odločbo o invalidnosti, ne more nositi tožena stranka. Začasna zadržanost od dela se pri zavarovancih s priznano kategorijo invalidnosti ugotavlja glede na opis in z upoštevanjem omejitev, ki so jim bile priznane v invalidskem postopku. Izvedensko mnenje in izpoved izvedenca sta zadosten dokaz, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo z omejitvami v polnem delovnem času.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče mora po 285. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), ki se v postopku v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) na primeren način poskrbeti, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Po 2. odst. 298. čl. ZPP je dolžnost predsednika senata, da poskrbi, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo, v posledici je zmotno uporabilo materialno pravo.

Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je bilo potrebno ponoviti dokaz z zaslišanjem izvedenca, specialista medicine dela, prometa in športa, zato je sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 347. čl. ZPP razpisalo obravnavo in ponovno zaslišalo izvedenca. Med ugotovitvami v pisnem izvedenskem mnenju (list št. 23-25 sodnega spisa) in izpovedjo izvedenca na naroku dne 24. 8. 2010 so bila nasprotja, ki jih sodišče prve stopnje ni odpravilo. Tožnik je bil z dokončno in pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Območna enota ..., št. ... z dne 4. 11. 2008 zaradi posledic poškodbe izven dela razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da ne dviga bremen nad 5 kg, zlasti od tal, brez pogostega počepanja, poklekanja in hoje po stopnicah, s polnim delovnim časom od 3. 7. 2007 dalje. Tožnikovemu delodajalcu D. d.o.o. ... je bilo naloženo, da zavarovancu zagotovi pravico do premestitve, takšna obveznost temelji na določbi 2. odst. 91. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter na obveznosti delodajalca, da delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotovi opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, kot določa 1. alineja 200. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Iz prilagojenega opisa delovnega mesta skladiščnik – viličarist z omejitvami z dne 1. 1. 2009, priloženega v upravnem spisu, se vidi, da je delodajalec omejitve iz dokončne odločbe o invalidnosti upošteval. Odločba o preostali delovni zmožnosti je bila izdana na podlagi mnenja invalidske komisije, ki je izvedenski organ Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in mora biti, kot določa 4. odst. 261. čl. ZPIZ-1, sestavljen iz dveh članov zdravnikov ter enega člana – strokovnjaka s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varstva pri delu, organizacije dela, industrijske psihologije ali tehnologije oz. drugega ustreznega področja.

O začasni zadržanosti od dela za delo nad 30 dni po 1. alineji 2. odst. 81. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) odloča imenovani zdravnik, o pritožbah zoper odločitev imenovanega zdravnika pa na podlagi 82. čl. ZZVZZ zdravstvena komisija, kot organa tožene stranke. V obravnavanem primeru je zdravstvena komisija tožnika osebno pregledala in ob upoštevanju medicinske dokumentacije odločila, da je tožnik, ki je bil, kot izhaja iz predloga imenovanemu zdravniku, začasno zadržan od dela od 16. 2. 2009 dalje, od 29. 8. 2009 dalje zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ v polnem delovnem času. Ker so med mnenji specialistov ortopedov, ki so tožnika zdravili, in dokončno odločitvijo tožene stranke neskladja, je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenskega mnenja specialista medicine dela, prometa in športa. Naloga izvedenca je bila, da na podlagi medicinske dokumentacije ugotovi tožnikovo zmožnost za delo v skladu z omejitvami po omenjeni odločbi ZPIZ od 29. 8. 2009 dalje. Med pisnim mnenjem in izpovedjo izvedenca na naroku 24. 8. 2010 so bila nasprotja, saj je izvedenec v pisnem mnenju navedel, da se je zdravstveno stanje tožnika po štirih letih izboljšalo, za delo skladiščnika ni več zmožen, ker pri delodajalcu ni dela, ki bi se lahko opravljalo z omejitvami. Zaslišan na naroku pri sodišču prve stopnje ter tudi na pritožbeni obravnavi, pa je izvedenec potrdil, da bi tožnik, če bi se pri organizaciji dela upoštevale omejitve oz. razbremenitve, kot jih je določil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko opravljal delo v polnem delovnem času v celotnem obdobju od 29. 8. do 31. 12. 2009. Tožnik je sam na pritožbeni obravnavi povedal, da si je delo lahko sam izbral in tudi organiziral. Dejstvo, da mu delodajalec ni mogel oz. mu dejansko ni organiziral dela tako, da bi bilo zadoščeno zahtevam glede omejitev pri delu, ne pomeni, da je tožnik upravičeno zadržan od dela zaradi bolezni in tudi ne pomeni, da je tožena stranka dolžna nositi stroške nadomestila plače, kar je sicer njena obveznost po 33. čl. ZZVZZ. Glede na tožnikovo možnost, da si tudi sam organizira delo, ni mogoče upoštevati, da bi delo z viličarjem pomenilo posebno obremenitev, ki bi bila v nasprotju z omejitvijo, da ne hodi po stopnicah, kot je določena v odločbi ZPIZ. Delo pod pogoji iz dokončne odločbe ZPIZ bi v spornem obdobju lahko opravljal in takšno delo ni pomenilo ogrožanja zdravja ali nevarnosti za poslabšanje invalidnosti. Delo v polnem delovnem času tudi ne bi škodovalo ali zavleklo ter zmanjšalo učinkovitosti postopka zdravljenja. Izvedenec se je opredelil do mnenja ortopeda, ki je 10. 8. 2009 predlagal še dva meseca dela v polovičnem delovnem času, ter pojasnil, da gre za mnenje strokovnjaka na drugem področju, sam kot specialist medicine dela pa lahko širše ocenjuje delovno zmožnost z upoštevanjem pogojev na delovnem mestu ter načina dela. Zanikal je neposredno povezavo med delovnimi obremenitvami ter drugimi težavami, ki se pojavljajo pri tožniku, kot na primer otekanje spodnjih okončin z bolečinami. Vzrok tem težavam bi lahko bile tudi druge zdravstvene težave, kar pa ne pomeni, da je to vplivalo na delovno zmožnost. Glede na dodatna izvedenčeva pojasnila je bilo potrebno pritožbi ugoditi, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da bi tožnik delo z omejitvami po 29. 8. 2009 lahko opravljal v polnem delovnem času. Na podlagi 355. čl. ter prve alineje 358. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke in tožniku zaradi poškodbe izven dela prizna nezmožnost za delo za polovični delovni čas od 29. 8. 2009 do 31. 12. 2009, zavrnilo.

Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, mu tožena stranka po 154. čl. ZPP ni dolžna povrniti stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP razsodilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, tako na prvi stopnji kot v zvezi s pritožbenim postopkom.