Jedro

Najemniki stanovanjske hiše, ki je bila zaplenjena in v denacionalizacijskem postopku vrnjena v last upravičencu, niso stranka v postopku, zato tudi niso upravičeni predlagatelji obnove postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob reševanju pritožbe tožnikov z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 6.8.1993, s katero je bil zavrnjen predlog tožnikov za obnovo postopka zoper dokončno denacionalizacijsko odločbo z dne 16.12.1992 ter predlog tožnikov za obnovo postopka zavrgla. V obrazložitvi navaja, da so tožniki vložili predlog za obnovo postopka, upravni organ prve stopnje pa je njihov predlog zavrnil z utemeljitvijo, da jih v konkretnem primeru ni šteti za stranke v postopku. V postopku denacionalizacije so stranke upravičenec, njegovi pravni nasledniki ter zavezanec oziroma druga fizična in pravna oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Upravni organ prve stopnje bi zato moral predlog s sklepom zavreči. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bi upravni organ tožnikom moral priznati položaj stranke, kršene pa so bile tudi določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj tožniki niso imeli možnosti vplivati na izid postopka. Niso bila upoštevana vlaganja tožnikov kot najemnikov v stanovanjsko hišo. Podan je utemeljen sum storitve več kaznivih dejanj odgovornih oseb. Dr. J.A. ne more biti upravičenec do denacionalizacije. Izvršitev denacionalizacijske odločbe bi lahko povzročila kaznivo dejanje. Sodišče naj razpiše obravnavo, izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je denacionalizacijska odločba upravnega organa nična.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za obnovo denacionalizacijskega postopka, v katerem je bila stanovanjska hiša, ki je bila zaplenjena upravičencu dr. J.A., na kateri ima pravico uporabe občina, ki je tožnikom oddala stanovanja v najem, vrnjena upravičencu. Navedene dejanske okoliščine niso sporne, sporno je le to, ali imajo tožniki kot najemniki položaj stranke v tem postopku. Točno je sicer, da Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN), v 60. členu določa, da ima v denacionalizacijskem postopku položaj stranke tudi pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožniki svojo pravno korist utemeljujejo z dolgoletnimi vlaganji v stanovanjsko hišo in poudarjajo, da bodo oškodovani, če bo lastnik hiše postal tudi lastnik njihovih vlaganj. Toda tak ugovor lahko uspešno uveljavlja le denacionalizacijski zavezanec, ne pa tudi najemnik, kateremu gredo le pravice in obveznosti iz najemnega razmerja. Vrnitev podržavljenih nepremičnin namreč ne vpliva na obstoječa najemna razmerja (24. člen). Stanovanjske hiše oziroma stanovanja, glede katerih obstoji najemno razmerje, se po določbi 2. odstavka 29. člena ZDEN vračajo z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičninah in se ne vračajo tudi v posest. Ker najemnik ni stranka v denacionalizacijskem postopku, saj se z vrnitvijo nacionalizirane nepremičnine samo v last ne posega v obstoječe najemno razmerje, tudi ni upravičeni predlagatelj obnove postopka v smislu 1. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi v obravnavani zadevi je bila stanovanjska hiša bivšemu lastniku vrnjena samo v last in se tako v denacionalizacijskem postopku ni odločalo o nobeni pravici ali pravni koristi tožečih strank, zato tožečim strankam ne gre položaj stranke kot upravičene predlagateljice obnove. Zato je tožena stranka ravnala prav, ko je v smislu 1. odstavka 242. člena ZUP stvar rešila drugače in v smislu 2. odstavka 256. člena istega zakona predlog tožnikov za obnovo postopka zavrgla.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih. Določbe ZUP in ZUS je sodišče, skladno z določbo 1. odstavka 24. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporabilo kot republiške predpise.