Jedro

Za sklep o ponovitveni nevarnosti zadošča, da sodišče ugotovi obstoj najmanj ene od alternativno naštetih okoliščin, povezanih s kaznivim dejanjem, in najmanj eno od tistih, ki zadevajo storilca, ki v medsebojni povezavi utemeljujejo presojo, da je podana realna nevarnost, da bo ta oseba ponovila istovrstno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega K.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 16.11.2001 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega K.N. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep so zagovorniki obtoženega K.N. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava in Ustave Republike Slovenije vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Navajajo, da noben od pogojev za pripor pri obdolženem K.N. ni podan. Poudarjajo tudi, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, glede nekaterih okoliščin, ki jih tudi navajajo, pa so sklepi obeh sodišč neživljenjski in nelogični ter v nasprotju s sodno prakso. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženega K.N. nemudoma odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne držijo očitki v zahtevi, da izpodbijana sklepa nista ustrezno obrazložena. Sodišče je navedlo razloge, iz katerih je razvidno, zakaj je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pa tudi o tem, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Vrhovni državni tožilec izpostavlja, da je zahteva, ko uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja glede utemeljenosti suma, nedopustna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper obdolženega K.N. je bila s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 30.7.2001 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata istega sodišča z dne 21.8.2001 uvedena preiskava zaradi dveh kaznivih dejanj posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena v zvezi z 25. členom KZ. Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve je dne 2.10.2001 zoper obdolženca vložila obtožnico zaradi teh kaznivih dejanj.

Zagovorniki obtoženega K.N. v zahtevi navajajo, da izpovedba priče B.I.: "da je bil v času zaključne akcije v lokalu N. in da sta ta lokal imela v zakupu N. in J.", kar da je tudi sicer popolnoma nesporno, v ničemer ne kaže na utemeljenost suma za očitani kaznivi dejanji. Obrazložitev višjega sodišča je po mnenju vložnikov popolnoma nelogična in celo nerazumljiva. Ti očitki, ki zadevajo razloge, na podlagi katerih je sodišče v pravnomočnem sklepu ugotovilo obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor, po vsebini pomenijo uveljavljanje bistvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovorniki, ki navajajo le eno od okoliščin, na katero se je sodišče sklicevalo pri presoji, da je utemeljen sum podan, na tej podlagi zatrjujejo, da je obrazložitev nerazumljiva. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi določno navaja, da sprejema razloge, ki jih je glede obstoja tega razloga za pripor navedlo sodišče prve stopnje. To pa je utemeljenost suma oprlo na izpovedbo priče S.S., ki je povedala, da je delala v lokalu M. kot plesalka, morala sedati k strankam, se morala z njimi pogovarjati o seksu in imeti spolne odnose, ter na ta način z delom plačati stroške, povezane z njenim prihodom iz tujine v Slovenijo. Poudarilo je tudi, da je iz njene in izpovedbe priče B.I. razvidno, da sta omenjeni lokal vodila I.J. in K.N. in da naj bi bil dogovor tak, da so stranke za spolni odnos z dekleti, ki so plesale v tem lokalu, plačevale delavcem lokala. Dve od teh, A.T. in A.P., sta bili dobljeni skupaj s tajnima policijskima delavcema v hotelu P. Denar, ki naj bi ga ta dva za spolni odnos plačala natakarju, pa naj bi slednji izročil obdolženemu K.N. V sklepu sodišča prve stopnje je zapisano tudi, da so zaslišane tuje državljanke, ki naj bi nastopale v navedenem lokalu ter nudile spolne usluge strankam, povedale, da potnih listin niso imele in da je bilo zato njihovo gibanje omejeno. Pritožbeno sodišče je tem razlogom dodalo, da naj bi se v lokalu, ki sta ga imela v zakupu obdolženega I.J. in K.N., izvajala prostitucija, da sta se v lokalu tedensko izmenjevala in da je bilo na podlagi analize telefonskih pogovorov ugotovljeno, da je bil v tisti teden dežuren obdolženi K.N. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora so navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj ugotovljenega suma, obrazložitev višjega sodišča ni v ničemer nelogična in nerazumljiva in so zato nasprotna zatrjevanja vložnikov neutemeljena.

Prav tako se ni mogoče strinjati z zagovorniki obdolženega K.N., da v sklepih sodišč prve in druge stopnje niso obrazložene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Vložniki poudarjajo, da o teži očitanega kaznivega dejanja nobeden od izpodbijanih sklepov ne pove ničesar, da način in okoliščine prvostopno sodišče zgolj omeni in tudi ne obrazloži, zakaj naj bi te kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti. Izpostavljajo, da sta sodišči napravili neverjetne zaključke, ki so v nasprotju z življenjskim izkustvom in popolnoma nelogični, saj sta obdolženčeve urejene življenjske razmere, redno zaposlitev in družinsko stanje ovrednotili kot okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost pri obdolžencu. Prav tako sodišči nista obrazložili, zakaj štejeta, da zaprtje lokala ne vpliva na obstoj ponovitvene nevarnosti. S temi navedbami vložniki po vsebini prav tako uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti storilca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje, ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Navedene zakonske določbe si ni mogoče razlagati tako, da bi bilo mogoče sprejeti sklep o ponovitveni nevarnosti samo, če bi bilo v konkretnem primeru zadoščeno vsem predpisanim merilom. Zadošča namreč, če sodišče ugotovi obstoj najmanj ene od alternativno naštetih okoliščin, povezanih s kaznivim dejanjem, in najmanj eno od tistih, ki zadevajo storilca, ki v medsebojni povezavi utemeljujejo presojo, da je podana realna nevarnost, da bo ta oseba ponovila istovrstno kaznivo dejanje.

Sklep o ponovitveni nevarnosti pri obdolžencu je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi utemeljilo s sklicevanjem na način storitve kaznivih dejanj, saj naj bi šlo za dobro organizirano in nevarno kriminalno dejavnost povezano s posredovanjem pri prostituciji, v katero naj bi bil kot pomemben dejavnik vključen tudi obdolženi K.N. Ta naj bi nadomeščal obdolženega I.J. in skrbel za organizacijo dogovarjanja glede plačila strankam oziroma prevzem plačila ter prevoz deklet za nudenje spolnih odnosov. Sodišči sta svojo odločitev utemeljili tudi z navedbo, da zoper obdolženega K.N. tečeta še dva kazenska postopka. Obdolženec naj bi storil obravnavani kaznivi dejanji kljub vedenju, da zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ.

Ne drži, da bi pritožbeno sodišče urejene življenjske razmere, zaposlitev in družinsko stanje obdolženemu K.N. štelo kot okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje je namreč razvidno, da je priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP po presoji višjega sodišča podan kljub obdolženčevi nekaznovanosti in urejenim življenjskim razmeram, saj naj bi ga te ne odvrnile od storitve novih istovrstnih kaznivih dejanj.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, pritožbeno sodišče pa takemu stališču pritrdilo, da z zaprtjem lokala M. ni onemogočeno ponavljanje kaznivih dejanj, saj naj bi dekleta imela spolne odnose po različnih hotelih in tudi na domovih strank. Ne drži torej navedba v zahtevi, da ta okoliščina v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sploh ni obrazložena.

Odločitvi in razlogom, s katerimi jo je v pravnomočnem sklepu sodišče utemeljilo, po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče odrekati razumne presoje. Glede na to, da je sodišče v skladu z merili iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP navedlo razloge za svojo odločitev, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Kolikor pa vložniki drugače vrednotijo navedene okoliščine in na podlagi lastne presoje ocenjujejo, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu K.N. ni podan, uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej zakonski podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnikom tudi ni mogoče pritrditi, ko navajajo, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Sodišče druge stopnje je celo izrecno navedlo, da je na podlagi ocene nevarnosti in teži obravnavanih kaznivih dejanj, položaja oškodovank, ki se kaže v veliki odvisnosti od obdolžencev ter omejenih možnosti gibanja, sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi. Obrazložilo je tudi, da je podana sorazmernost med težo obravnavanih kaznivih dejanj in posegom v obdolženčevo pravico do svobode ter da varnosti ljudi z milejšimi ukrepi ne bi bilo mogoče zagotoviti. Zato je izpodbijani pravnomočni sklep tudi s tega vidika zakonit. Zatrjevane kršitve materialnega prava zagovorniki v zahtevi niso obrazložili.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obdolženega K.N. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa so vložili tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.