Jedro

Teh terjatev tožeči stranki niti ni bilo treba posebej dokazovati, saj je tožena stranka v zvezi z njimi uveljavljala izključno samo ugovor pobota, kar pomeni, da jih je tako po temelju kot po višini priznavala.

S strani tožeče stranke predložena dokazila dokazujejo le, da je tožeča stranka plačala račune za storitve tretjih, ki so bili naslovljeni nanjo, kar pomeni, da je poravnala svoje lastne obveznosti do ponudnikov teh storitev. O tem, zakaj in na kakšni podlagi je stroške teh storitev prefakturirala toženi stranki, tožeča stranka ni navedla nobenih dejstev.

Pobot ni dvostranski pravni posel, ki bi terjal soglasje volj pogodbenih strank, udeleženih v pobotu. Na samo veljavnost pobota zato nima nobenega učinka okoliščina, ali je upravitelj (na strani naslovnika izjave) soglašal s pobotom in je zato zmoten materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ne more (ni mogla) uveljavljati v pobot terjatve, ki jih je podala z enostranskima izjavama, za katero ni bilo dano soglasje upravitelja prisilne poravnave.

Če upravitelj stečajnega dolžnika pobotane (upnikove) terjatve ne prizna, je ne more prerekati (ker se ne prijavlja), pač pa mora vložiti tožbo za izterjavo svoje terjatve, natanko to pa je v konkretnem primeru tudi storil. Vprašanje obstoja pobotne terjatve se torej ne obravnava v okviru stečajnega postopka, pač pa zgolj v pravdi, v kateri se upnik pobotne terjatve brani plačilu terjatve, ki jo od nje zahteva stečajni dolžnik, to pa je predmetni postopek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 32925/2015 z dne 25. 3. 2015 v 1. točki izreka razveljavi za znesek 9.331,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 850,45 EUR od 26.01.2013 do plačila, od 3.871,57 EUR od 31. 1. 2013 do plačila, od 1.435,87 EUR od 5. 2. 2013 do plačila, od 715,99 EUR od 10. 2. 2013 do plačila, od 2.129,73 EUR od 16. 2. 2013 do plačila, od 4,33 EUR od 3. 3. 2013 do plačila in od 323,76 EUR od 16. 2. 2013 do plačila, in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

- v II. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.271,82 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega plačilnega roka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (v 1. točki citiranega sklepa o izvršbi za znesek 27.772,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 2.710,91 EUR od 26. 12. 2012 do plačila, od 4.446,63 EUR od 5. 1. 2013 do plačila, od 3.942,55 EUR od 21. 1. 2013 do plačila, od 3.299,86 EUR od 26. 1. 2013 do plačila, od 339,69 EUR od 15. 2. 2013 do plačila, od zneska 3.758,72 EUR od 5. 2. 2013 do plačila, od 595,10 EUR od 3. 3. 2013 do plačila, od 3.463,87 EUR od 16. 2. 2013 do plačila, od 568,21 EUR od 3. 3. 2013 do plačila, od zneska 3.867,46 EUR od 26. 2. 2013 do plačila, od 176,66 EUR od 8. 3. 2013 do plačila in od 740,74 EUR od 10. 4. 2013 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške74,00 EUR).

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 163,50 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 32925/2015 z dne 25. 3. 2015 v 1. in 3. točki izreka (I.). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 3.062,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II.).

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 150 računov, ki jih je izstavila toženi stranki za dobavljene pekovske izdelke in za stroške storitev (T., E. in K.), ki jih je plačala za toženo stranko in prefakturirala toženi stranki. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke o nesklepčnosti in nepopolnosti tožbe, ker da tožeča stranka ni navedla nobenih pravno relevantnih dejstev o terjatvah, ki jih uveljavljala v tem postopku, in tudi ne do ugovorov zoper temelj in višino vtoževanih terjatev.

6. Navedeni očitek je deloma utemeljen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s terjatvami tožeče stranke zavzelo zaključek (7. točka obrazložitve), da so vse terjatve tožeče stranke dokazane, ker je tožeča stranka predložila vsa potrebna dokazila (račune, dobavnice. dokazila o plačilu storitev). Temu zaključku je mogoče pritrditi, v kolikor se nanaša na terjatve tožeče stranke iz naslova dobave pekovskih izdelkov. Teh terjatev tožeči stranki niti ni bilo treba posebej dokazovati, saj je tožena stranka v zvezi z njimi uveljavljala izključno samo ugovor pobota, kar pomeni, da jih je tako po temelju kot po višini priznavala. Po prejemu dopolnitve tožbe in dokazov (računi, dobavnice ipd.) je bilo toženi stranki tudi povsem jasno, na katere konkretne dobave se nanašajo izdani računi in je izrecno pritrdila tožeči stranki, da gre "pri navedenih računih in terjatvah tožeče stranke za dobavo različnih pekovskih izdelkov". Pritožbeni očitek o nesklepčnosti tega dela zahtevka zato predstavlja presenečenje tako za nasprotno stranko kot za sodišče, predvsem pa nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj tožena stranka tega, da tožeča stranka v zvezi s temeljem in višino terjatve iz naslova dobave pekovskih izdelkov ni navedla pravnorelevantnih dejstev in da se zato tožena stranka ni mogla opredeliti do tožbenega zahtevka, v postopku na prvi stopnji ni trdila. Pa tudi ne drži, da se do tega dela zahtevka ni opredelila. Nasprotno, tem terjatvam ni ugovarjala niti po temelju niti po višini, pač pa le, da so bile pobotane z njenimi nasprotnimi terjatvami. Z ugovorom pobota pa se, kot pravilno opozarja tožeča stranka, smiselno priznava obstoj nasprotnih terjatev.

7. Tožena stranka pa je povsem določno in jasno ugovarjala obstoju terjatev tožeče stranke po računih, s katerimi ji je tožeča stranka prefakturirala storitve tretjih (T., E., K. itd). V 3. točki pripravljalne vloge z dne 14. 8. 2015 je izrecno naštela vse račune tožeče stranke, ki jim nasprotuje po temelju. Trdila je, da podlage za izstavljanje teh računov toženi stranki ni bilo in da je v tem delu tožba nesklepčna. Tudi, če bi zavzeli stališče, da so dejstva, ki izhajajo iz dokaznih listin, že del trditvene podlage (ki je precej pogosto v primerih izdaje velikega števila računov in dobavnic, saj ni nikakršne potrebe po prepisovanju njihove vsebine v vloge), pa tožeča stranka nesklepčnosti tega dela zahtevka tudi s predložitvijo dokazov ni odpravila. S strani tožeče stranke predložena dokazila dokazujejo le, da je tožeča stranka plačala račune za storitve tretjih, ki so bili naslovljeni nanjo, kar pomeni, da je poravnala svoje lastne obveznosti do ponudnikov teh storitev. O tem, zakaj in na kakšni podlagi je stroške teh storitev prefakturirala toženi stranki, tožeča stranka ni navedla nobenih dejstev. Trdila je, da nameni (podlage) izdanih računov niso bistveni, ker da je tožena stranka s pobotnim ugovorom priznala tudi obstoj navedenih terjatev. To pa ne drži, saj se je tožena stranka z ugovorom, da so terjatve tožeče stranke prenehale zaradi pobota, branila le zoper terjatve tožeče stranke po računih za dobavo pekovskih izdelkov in ne tudi zoper terjatve tožeče stranke v zvezi s prefakturiranjem stroškov za storitve tretjih. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je bil zahtevek tožeče stranke v tem delu nesklepčen in da je bila zato nepravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je trditvam tožeče stranke o prefakturiranju stroškov za storitve, ki naj bi jih plačala tožeča stranka za toženo stranko, sledilo brez navedbe razlogov, kljub jasnemu ugovoru tožene stranke, da podlage za prefakturiranje ni bilo.

8. Tožena stranka je zatrjevala, da so terjatve tožeče stranke iz naslova dobave pekovskih izdelkov prenehale s pobotom: a) na podlagi pobotne izjave- predloga za kompenzacijo, ki jo je podala tožeči stranki zunaj pravde, b) v posledici ex lege pobota kot pravne posledice začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko v skladu z določili 164. in 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ni namreč sporno, da se je nad tožečo stranko dne 20. 12. 2012 začel postopek prisilne poravnave, dne 11. 2. 2013 pa stečajni postopek. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni odločilo o procesnem ugovoru pobota, saj procesnega ugovora pobota, ki bi se moral izraziti v tročlenem sodbenem izreku, tožena stranka v tem postopku ni uveljavljala (sicer pa je uveljavljanje procesnega pobota za terjatve, ki veljajo za pobotane zaradi začetka postopka zaradi insolventnosti, povsem brezpredmetno in bi ga sodišče prve stopnje itak moralo zavreči).

9. Pritožba ima prav, da obligacijskopravni pobot (a), če so zanj izpolnjeni pogoji iz 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ), nastane z izjavo o pobotu, ki jo ena stranka izjavi drugi stranki (312. člen OZ). Za izjavo o pobotu ni predpisana nikakršna oblika; velja, če je iz nje jasno razvidna volja stranke, ki pobotava. Tudi predlog za kompenzacijo, še zlasti, če ga podpiše zakoniti zastopnik stranke, predstavlja veljavno izjavo o pobotu. Pobot ni dvostranski pravni posel, ki bi terjal soglasje volj pogodbenih strank, udeleženih v pobotu. Na samo veljavnost pobota zato nima nobenega učinka okoliščina, ali je upravitelj (na strani naslovnika izjave) soglašal s pobotom in je zato zmoten materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ne more (ni mogla) uveljavljati v pobot terjatve, ki jih je podala z enostranskima izjavama (priloga B1 in B10), za katero ni bilo dano soglasje upravitelja prisilne poravnave (tožeče stranke). Prav tako napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka svoje nasprotne terjatve prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Pritožba utemeljeno opozarja, da četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP jasno določa, da upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota, ne prijavi v stečajnem postopku. Mora sicer o pobotu obvestiti upravitelja, vendar pa je edina sankcija, če tega ne stori, da je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in drugo škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve. V primeru zakonskega pobota terjatev zaradi začetka postopka zaradi insolventnosti veljajo namreč terjatve upnika do dolžnika in nasprotne terjatve dolžnika do upnika z dnem začetka postopka zaradi insolventnosti za pobotane, za ugasle, in je že iz tega razloga zahteva, da bi jih moral upnik prijavljati v stečajem postopku, nesmiselna. Če upravitelj stečajnega dolžnika pobotane (upnikove) terjatve ne prizna, je ne more prerekati (ker se ne prijavlja), pač pa mora vložiti tožbo za izterjavo svoje terjatve, natanko to pa je v konkretnem primeru tudi storil. Vprašanje obstoja pobotne terjatve se torej ne obravnava v okviru stečajnega postopka, pač pa zgolj v pravdi, v kateri se upnik pobotne terjatve brani plačilu terjatve, ki jo od nje zahteva stečajni dolžnik, to pa je predmetni postopek.

10. Vendar pa je bila po mnenju pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča (o tem delu zahtevka) pravilna iz drugih razlogov. Z vprašanjem obstoja nasprotnih terjatev tožene stranke do tožeče stranke se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati zaradi nesklepčnih in pomanjkljivih trditev tožene stranke o njihovem obstoju in prepoznih dokazov. Upoštevati je najprej, da je tožeča stranka ves čas postopka ugovarjala nasprotnim terjatvam tožene stranke, (kar sicer ne predstavlja ovire za pobot, saj se tudi sporne terjatve lahko pobotajo, če se ugotovijo), se je pa tožena stranka ves čas zavedala, da je trditveno in dokazno breme za njihov obstoj na njeni strani. Glede terjatev po rn.št. 45 (B5), ki se nanaša na obračun najemne pogodbe, rn. št. 39 (B6), rn. št 38 (B7), ki se nanašata na prefakturiranje dela v slaščičarni, rn. št 36 (B8), ki se nanaša na storitve vzdrževanja in rn. št. 51 (B4), ki se nanaša na prefakturiranje različnih notarskih storitev za tožečo stranko, je bila trditvena podlaga tožene stranke bistveno preskromna, da bi omogočila sodišču njihov preizkus. Tožena stranka je (enako kot tožeča stranka za prefakturirane stroške) zgolj zatrjevala, da je določene storitve plačevala za tožečo stranko ne da bi izkazala pravno in dejansko podlago za prefakturiranje in ne da bi predložila dokaze o izvršenih plačilih. Glede ostalih računov, s katerimi je uveljavljala terjatev iz naslova dobave blaga, je dokaze (dobavnice) predložila z zadnjo pripravljalno vlogo, po drugem naroku za glavno obravnavo, kar je v nasprotju s 1. odst. 286. člena ZPP, pri čemer ni izkazala, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti prej. Ni treba posebej poudarjati, da bi morale biti trditve o temelju in višini nastalih terjatev v primeru, ko gre za stranki, ki sta bili med seboj kadrovsko in poslovno tesno povezani, še toliko bolj natančne in specificirane, saj je razlikovanje med posli ene in posli druge zaradi njune siceršnje prepletenosti bistveno oteženo. Tudi dokazni standardi so v takšnih primerih občutno višji (če sta si npr. stranki med seboj posojali delavce, je okoliščina, pri kateri stranki je bil zaposlen delavec, ki je prevzemal blago, brez običajne dokazne vrednosti).

11. Tožena stranka se je sicer v dokaz svojih terjatev sklicevala predvsem na dejstvo, da je z njene strani podana predloga za kompenzacijo s podpisom potrdila tudi tožeča stranka (s čimer naj bi tožeča stranka priznala terjatve tožene stranke). Vendar pa sodišče druge stopnje s strani tožeče stranke podpisanim kompenzacijam ne pripisuje zadostne dokazne moči v smeri, da bi dokazovale priznanje terjatev tožene stranke s strani tožeče stranke. Iz istih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje odreklo veljavnost pobotni izjavi. Predlog tožene stranke za kompenzacijo je bil namreč s strani tožeče stranke podpisan v času, ko je bil njen direktor tudi direktor tožene stranke, (poleg tega je med prejemom predloga, ko je bil direktor tožeče stranke nekdo drug, in njegovo potrditvijo preteklo več kot dva meseca, kar pritožbeno sodišče ocenjuje kot neobičajno dolg čas za opredelitev do predloga za kompenzacijo). Direktor tožeče stranke o potrditvi kompenzacije ni niti obvestil upravitelja prisilne poravnave, čeprav bi v notranjem razmerju med direktorjem in upraviteljem moral pridobiti soglasje za takšno potrditev. Poleg tega tudi ni poskrbel za ustrezne vknjižbe, ki bi praviloma morale slediti potrditvi predloga za kompenzacijo, saj se le-ta mora računovodsko izvršiti. Ne nazadnje pa so številne terjatve tožeče stranke nastale in zapadle po izdaji predloga za kompenzacijo, kar vzbuja še dodaten dvom v verodostojnost predlogov za kompenzacijo.

12. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se ex lege pobotajo samo vzajemne terjatve dolžnika in upnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (261. člena ZFPPIPP). Ta se je nad tožečo stranko začel dne 11.02.2013. Določene terjatve tožeče stranke, ki so predmet tožbenega zahtevka, so nastale po začetku stečajnega postopka in se v nobenem primeru ne bi mogle pobotati z nasprotnimi terjatvami tožene stranke, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za vse terjatve tožeče stranke po računih, ki se nanašajo na storitve tretjih. Gre za račune od št. 31 - 1300291 z dne 10. 1. 2013 do vključno št. 31 - 1300296 z dne 10. 1. 2013, po računih od številke 31 - 13000335 z dne 15. 1. 2013 do vključno št. 31 - 1300363 z dne 15. 1. 2013, po računih od št. 31 - 1300849 z dne 20. 1. 2013 do vključno št. 31 - 1300918 z dne 20. 1. 2013, po računih od št. 31 - 1300857 z dne 25. 1. 2013 do vključno št. 31 - 1300827 z dne 31. 1. 2013, po računih od št. 31 - 13001924 z dne 31. 1. 2013 do vključno št. 31 - 13001945 z dne 31. 3. 2013 in po računih št. 31 - 13002675 z dne 31. 1. 2013 in računu št. 31 - 13002657 z dne 31. 1. 2013, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem (za terjatve po računih za dobavo pekovskih izdelkov) pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Potrebne stroške tožene stranke je odmerilo v višini 3.010,15 EUR (za ugovor 900 OT, za 1. vlogo 900 OT, za 2. vlogo 675 OT, za 3.in 4. vlogo 2x450 OT, za 1. narok 900 OT za 2.in 3. narok 2x450 OT, 2% materialni stroški, 22% DDV, taksa za ugovor). Stroške tožeče stranke je odmerilo že sodišče prve stopnje v višini 3.062,90 EUR. Ker pooblaščenec tožeče stranke niti v postopku na prvi stopnji niti v odgovoru na pritožbo ni predložil nobene listine, da je zavezanec za DDV, niti ni predlagal vpogleda v javno evidenco FURS o zavezancih za plačilo DDV (prim. sklep II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009), je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke tudi v delu, ki sodišču prve stopnje očita, da mu je napačno priznalo 22% DDV, zato je odštelo znesek priznanega 22 % DDV (363,52 EUR, odmera sodišča razvidna na list 99). Stroški tožeče stranke tako znašajo 2.699,38 EUR. Ob upoštevanju, da je tožeča stranka uspela s 75 % tožbenega zahtevka, je upravičena do 75 % svojih stroškov (2.024,53 EUR), od katerih je potrebno odšteti 25 % stroškov tožene stranke (752,71 EUR). Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve 1.271,82 EUR pravdnih stroškov.

14. Zaradi uspeha s pritožbo je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo tudi 25 % njenih pritožbenih stroškov, ki jih je odmerilo v višini priglašenih 1125 OT za sestavo pritožbe, 20 OT dopis, materialni stroški 2 %, 22 % DDV (skupaj 654,00 EUR).