Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti vidi bistveno kršitev določb postopka prvega odstavka 339. člena ZPP v tem, ker je pritožbeno sodišče namesto, da bi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo ali razveljavilo, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ta očitek je nesmiseln, saj ga zahteva utemeljuje s stališčem o zmotni uporabi materialnega prava. Logično je namreč, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, če spozna, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka glasi: "Zapuščina pokojnega V. G. se izroči Mestni občini Celje."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se vsi dediči po pokojnem V. G. (zaradi zapustnikove prezadolženosti) odpovedali dedovanju. Zato je na podlagi 219. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD) zapuščino izročilo Republiki Sloveniji.

Zoper ta sklep je Republika Slovenija vložila pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da so se vsi dediči odpovedali dedovanju ter da je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zapuščino izročilo Republiki Sloveniji. Taka odločitev je zato v njeno korist, omejitve dedovanja po 128. členu ZD pa Republika Slovenija ne more uveljavljati v korist Mestne občine Celje (ki bi se edina lahko pritožila v tej smeri).

Zoper sklep pritožbenega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava (219. člena ZD) ter bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ZPP) v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP. Meni, da določbe 9. člena ZD sicer ni več mogoče uporabiti (pravni red Republike Slovenije ne pozna več družbene lastnine), uporabna pa je določba 219. člena ZD. To izhaja že iz sklepov Vrhovnega sodišča RS z dne 17.2.2000 (II Ips 416/99) in z dne 10.5.2001 (II Ips 504/2000). V teh sklepih se je vrhovno sodišče opredelilo, da imajo občine kot osebe javnega prava pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja. Zato so po 219. členu ZD edine upravičenke za prevzem zapuščine brez dedičev. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev o izročitvi zapuščine sicer pravilno oprli na določbo 219. člena ZD, vendar sta s tem, ko sta zapuščino izročili Republiki Sloveniji, to določbo nepravilno uporabili.

Zahteva vidi bistveno kršitev določb postopka v tem, ker je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP potrdilo materialnopravno zmotno odločitev sodišča prve stopnje, namesto da bi jo po določbi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo (ali razveljavilo in vrnilo v nov postopek). Zahteva predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v nov postopek.

Zahteva je bila vročena Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije in odvetniku R. M., pooblaščencu Mestne občine Celje. Na zahtevo nista odgovorila.

Zahteva je utemeljena.

1.O očitku bistvene kršitve določb postopka: Zahteva vidi bistveno kršitev določb postopka prvega odstavka 339. člena ZPP v tem, ker je pritožbeno sodišče namesto, da bi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo ali razveljavilo, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ta očitek je nesmiseln, saj ga zahteva utemeljuje s stališčem o zmotni uporabi materialnega prava. Logično je namreč, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, če spozna, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP). Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (in da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti), ni moglo ravnati drugače, kot da je pritožbo zavrnilo. Drugače (če bi ob zavzetem materialnopravnem stališču / četudi napačnemu / pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo) bi bil izrek v nasprotju z razlogi. To pa bi bila bistvena kršitev postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

2.O očitku zmotne uporabe materialnega prava: Drugo je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava - v konkretnem primeru določb o kaducitetni pravici (države ali občine). ZD je do novele iz leta 2001 (Ur. l. RS, št. 67/2001 - ZD-B (op1)) v 9. členu določal, da postane zapuščina brez dedičev družbena lastnina, v 219. členu (ki je procesna izpeljava 9. člena) pa, da izda sodišče v takih primerih sklep, da se zapuščina izroči pristojni občini. Ustava RS ne pozna več (ne)lastninske kategorije družbene lastnine, kar pomeni, da določbe 9. člena ni več mogoče uporabiti (op2).

Ob uvedbi dedovanja je bilo tako področje kaducitete delno neurejeno, saj določbe 9. člena ZD, po kateri zapuščina brez dedičev postane družbena lastnina, ni bilo mogoče uporabljati. Vendar ukinitev družbene lastnine ni imela nobenega vpliva na pravno osebnost občin in na njihovo sposobnost pridobivanja premoženja vseh vrst. Določba 219. člena ZD, ki se je nanašala na občine, je bila zato še vedno uporabna (op3), še posebej v konkretnem primeru, ko je predmet zapuščine solastninska pravica na stanovanju (op4). Do uveljavitve ZD-B so ostale tako občine edine upravičenke za prevzem zapuščine brez dedičev.

Ker sta tako sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo (219. člen ZD), je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se zapuščina izroči Mestni občini Celje (kjer se nahaja stanovanje, ki je predmet zapuščine in kjer je imel zapustnik tudi stalno prebivališče (op5)).

Opomba 1: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju je stopil v veljavo 25.8.2001. Ker je zapustnik umrl 19.5.2001, novele ni mogoče uporabiti. Tako v teoriji (K. Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1991, str. 150, N. Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, str. 208 in K. Zupančič in V. Žnidaršič, Zapuščina brez dedičev, Pravna praksa, 2005, str. 24, str. 16 in 17) kot v sodni praksi (prim. sklep VS RS II Ips 416/99 z dne 17.2.2000) je namreč sprejeto stališče, da pride do kaducitete v trenutku zapustnikove smrti.

Opomba 2: Čeprav bi moral predpise, ki niso v skladu z ustavo, zakonodajalec uskladiti najkasneje do 31.12.1993 (prvi odstavek 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91 in 21/94), je te določbe uskladil šele z omenjeno novelo, po kateri pripada kaducitetna pravica (tako kot v primerljivih pravnih ureditvah) državi (Republiki Sloveniji).

Opomba 3: Tako se je VS RS izreklo že v sklepu II Ips 504/2000 z dne 10.5.2001. Opomba 4: Občinam ni le zagotovljena pravica pridobivati in posedovati vse vrste premoženja in razpolagati z njim (7. in 20. člen Zakona o lokalni samoupravi - Ur. l. RS, št. 72/93 - ZLS), ampak imajo tudi nalogo ustvarjati pogoje za gradnjo stanovanj in skrbeti za povečanje najemnega socialnega sklada stanovanj (4. alinea drugega odstavka 21. člena ZLS).

Opomba 5: ZD ni določal, katera občina ima pravico do kaducitete.

Vendar sta sodna praksa in teorija sprejeli ureditev, da se nepremičnine izročijo občini, na katere območju ležijo, premičnine pa občini, na katere območju je imel zapustnik prebivališče. Tej občini se izroči tudi zapuščina, ki je v inozemstvu (prim. K. Zupančič, op. cit., str. 149 in 151 in N. Gavella, op. cit., str. 209).