Jedro

Tožena stranka bi morala upoštevati, da je tožnik ob predložitvi potrdila o stalnem prebivališču povedal, da se na delo vozi iz drugega (bližjega) kraja. Četudi v zvezi s tem krajem ni podal pisne izjave, ki jo predvideva Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, je bil v spornem obdobju upravičen do povračila stroškov prevoza na delo glede na dejansko prebivališče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 6. 2009 in v celoti razveljavilo sklep drugostopnega organa tožene stranke Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 9. 2009 (1. in 2. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo v skupnem znesku 6.826,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 764,86 EUR, v 15-ih dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (4. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Po oceni tožene stranke je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, pri čemer je sodišče svojo odločitev oprlo na določila 1. odstavka 9. člena Uredbe. Sodišče prve stopnje ugotovi, da je bilo tožniku v razgovoru z A.P. pojasnjeno, da bodo v skladu z določili Uredbe potni stroški obračunani za mestni potniški promet, ker je imel tožnik stalno bivališče v L., v obrazcu izjave po Uredbi pa je tožnik najprej navedel stalno bivališče na J., v drugi izjavi pa je kot bivališče navedel naslov P.. Tožnik se je s pojasnili A.P. povsem strinjal, glede na takratno situacijo. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik ob predložitvi potrdila o stalnem bivališču sicer res ni podal nove izjave po Uredbi, se je pa z A.P. in B.P. dogovoril, da je potrdilo predložil zaradi obračuna prevoznih stroškov iz relacije P.. Pod navedenim je zaslišani A.P. povedal zgolj to, da je tožena stranka spremembo naslova upoštevala tako, kot sicer pri vseh zaposlenih. Tožena stranka meni, da je stališče sodišča, da mora delodajalec potne stroške uslužbencu obračunati na podlagi uradnega potrdila o stalnem bivališču popolnoma v nasprotju s samim namenom in ciljem Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih. Temeljni namen Uredbe je zagotoviti racionalnejše in bolj gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, Uredba pa naj bi tudi onemogočala nove zlorabe. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela je pravica delavca, vendar pa je javni uslužbenec tisti, ki mora izkazati upravičenost do povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Delavec mora podati pisno izjavo z navedbo izrecno določenih podatkov. Vsako spremembo podatkov pa mora delavec sporočiti v osmih dneh. Same predložitve potrdila o spremembi stalnega prebivališča tožnika torej ni mogoče šteti kot spremembo pisne izjave, saj le-ta vsebuje več različnih podatkov, ki jih je javni uslužbenec dolžan zagotoviti v okviru uveljavljanja pravic do povračila stroškov prevoza. Temeljna sprememba nove Uredbe je v tem, da delavcu pripada povračilo stroškov na delo iz kraja, kjer se dejansko vozi na delo. Tožena stranka tudi navaja, da je tožnik prejel 27 plačilnih list z obračunanimi potnimi stroški, na katere ni nikoli podal ugovora (kar je zaslišan tudi sam potrdil). Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da ne drži pritožbena graja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje pavšalne in neobrazložene in temeljijo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj na podlagi izjav edino zaslišanje priče A.P., sodišče ne bi smelo podati takšnih zaključkov. Tožnik primarno poudarja, da je bila priča A.P. predlagana s strani tožene stranke, drugih prič pa tožena stranka tudi ni predlagala. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi veljavne zakonodaje, predvsem na podlagi določil 2. odstavka 9. člena Uredbe, ki ne določa, da mora zaposleni ob vsaki spremembi naslova bivališča podati novo izjavo, pač pa mora spremembo le javiti. Tožnik je jasno, transparentno in na pravno določen način izkazal upravičenost do povračila stroškov prevoza na delo in z dela in s tem izpolnil svojo dolžnost javnega uslužbenca in sicer tako, da je pravočasno dne 29. 11. 2006 predložil pisno izjavo z navedenim naslovom P. in nato dne 24. 1. 2007 še potrdilo o prijavi stalnega bivališča na naslovu J. in od takrat dalje je bil tožnik upravičen do izplačil prevoznih stroškov iz P., ker je ta kraj bližji delovnemu mestu, kot pa kraj njegovega stalnega bivališča. Tožnik je s potrdilom z dne 24. 1. 2007 zgolj dokazal, da je njegovo stalno bivališče res dlje od dejanskega, kar je zatrjeval že prej, a je bilo potrebno za to predložiti potrdilo upravne enote. Na podlagi določil 12. člena Uredbe, bi morala tožena stranka preveriti resničnost podatkov v izjavi najkasneje v roku 90 dni, kar pa ni storila, kar je pojasnil tudi zaslišani A.P., ki je na zaslišanju med drugim izpovedal, da ministrstvo v zakonitem roku ni preverjalo v nobenem primeru ali so podatki navedeni v izjavah delavec ministrstva resnični in da je izjava tožnika z dne 29. 11. 2006 pravno veljavna. Ne drži tudi navedba, da je tožnik prejel 27 plačilnih list z obračunanimi potnimi stroški, na katere naj ne bi podal ugovora. Tožnik poudarja, da ni zakonske določbe, v katerem roku bi bilo potrebno ugovarjati plačilnim listinam, saj gre za denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki zastarajo v splošnem zastaralnem roku pet let. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Ugotoviti je tudi, da je predlog za zaslišanje A.P. podala tožena stranka, sodišče pa je navedeni dokaz z njegovim zaslišanjem tudi izvedlo. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju priče A.P. in tožnika, tožbenemu zahtevku tožnika za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 6.826,40 EUR in sicer za čas od 1. 2. 2007 do 1. 5. 2009, ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa navaja, da je tožnik v izjavi dne 5. 10. 2006 navedel kot naslov bivališča J. ter da se iz tega naslova tudi vozi na delo. V izjavi dne 29. 11. 2006 je navedel naslov P., od koder se vozi na delo. Iz potrdila o prijavi stalnega bivališča izhaja, da je tožnik prijavil stalno bivališče na naslovu J. in sicer dne 24. 1. 2007 z dopisom dne 14. 4. 2009 pa je pozval toženo stranko naj mu izplača potne stroške v skupnem znesku 6.826,40 EUR. Navajal je, da je v skladu z Uredbo merilo za obračun prevoznih stroškov stalno bivališče in če je to bližje kot tisto bivališče, ki ga uslužbenec navede v izjavi, se upošteva stalno bivališče, če pa je bivališče, ki ga je v izjavi navedel uslužbenec bližje od stalnega bivališča, so upoštevali bivališče navedeno v izjavi. Tožnik je že od novembra 2006 uveljavljal potne stroške iz P., imel pa je prijavljeno stalno bivališče v L., šele kasneje je predložil potrdilo o stalnem bivališču na J..

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) v 130. členu ureja povračilo stroškov v zvezi z delom in določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tožnik je javni uslužbenec in zanj veljajo določila Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU), ki v 92. členu določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev določijo s predpisi s področja delovnega prava in kolektivnimi pogodbami, če zakon ne ureja drugače. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkih (Ur. l. RS, št. 87/97 s sprem. - ZPSDP), pri čemer se stroški prevoza na delo povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če pa uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega bencina – 95 oktanov. Uredba o povračilu stroškov na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 s sprem. - Uredba) ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela, pri čemer 2. člen določa, da so stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno bivališče zaposlene od delovnega mesta oddaljeno več kot 1 km po najkrajši poti, pri tem pa tudi določa, da če se zaposleni na delo dejansko vozi iz kraja, ki ni njegovo bivališče in razdalja do delovnega mesta znaša več kot 1 km, se mu ne glede na 1. odstavek tega člena povrnjeno prevozni stroški od tega kraja, če je ta bližje delovnemu mestu. Uredba ureja tudi postopek dokazovanja upravičenosti do povračila stroškov prevoza na delo in z dela in v 9. členu določa, da zaposleni, ki uveljavlja pravico do povračila stroškov prevoza, mora podati pisno izjavo z navedbo podatkov določenih v izjavi, ki je v obliki obrazca sestavni del in priloga te Uredbe. Takšno spremembo podatkov pa mora zaposleni sporočiti delodajalcu v osmih dneh.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbeno sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnik v prvi izjavi z dne 5. 10. 2006 navedel stalno prebivališče na J., v drugi izjavi z dne 29. 11. 2006 pa je navedel, da je njegovo bivališče P.. Ko je predložil potrdilo o stalnem bivališču na J., je glede na izjavo pričakoval obračun potnih stroškov iz P., kjer je dejansko bival in je ta kraj bivanja bližji kot naslova stalnega bivališča na J.. Ob predložitvi potrdila o stalnem bivališču sicer res ni podal nove izjave o Uredbi, se pa je z A.P. in B.P. dogovoril, da je potrdilo predložil zaradi obračuna prevoznih stroškov za relacijo P.. Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka podala dokazni predlog za zaslišanje priče A.P., sodišče je navedeno pričo tudi zaslišalo in sprejelo dokazno oceno na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov in vsakega dokaza posebej. Sodišče je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka upoštevati pravočasno podano izjavo z dne 29. 11. 2006 in tako tožniku obračunati stroške v skladu s specifikacijo, upoštevaje določila 2. odstavka 9. člena Uredbe.

Res je sicer, da je temeljni namen Uredbe zagotoviti racionalnejše in bolj gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, ko gre za vprašanje povračil stroškov prevoza na delo in z dela in tudi onemogočanje novih zlorab, vendar je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške skladno z predpisano Uredbo, kar pa je tožnik v postopku tudi dokazal, da je storil. Zato je njegov tožbeni zahtevek za povračilo stroškov utemeljen. V zvezi z višino je ugotoviti, da je bil obračun narejen v kadrovski službi s sodelovanjem tožnika in tako stranki nista imeli posebnih ugovorov na pripadajočo višino.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnik dobil 27 plačilnih list in nanje ni ugovarjal, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da plačilna lista ni akt, na podlagi katerega bi delavec moral vložiti pravno sredstvo in s tem zavarovati svojo pravico, pač pa je denarno izplačilo stroškov denarni zahtevek, ki se lahko uveljavlja direktno pred sodiščem in zanj velja le petletni zastaralni rok. Tožnik pa je tudi skladno z določili ZJU najprej uveljavljal notranje varstvo pri toženi stranki, tako da je sodišče tudi pravilno odločalo in razveljavilo tudi oba sklepa tožene stranke.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem določilo 154. člena in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za izvedbo postopka potrebni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.