Jedro

Tožnika sta se izrečno in deloma odpovedala svoji pravici iz 117. člena SZ, saj sta podpisala izjavo, da sta seznanjena, da predmet kupne pogodbe ni klet. Sklenitev pogodbe za sporno razliko kleti, kot sta tožnika oblikovala svoj tožbeni zahtevek, bi bila v nasprotju z veljavnimi določbami pogodbe z dne 31.8.1992. Veljavnost teh določb je v razmerju do njunega tožbenega zahtevka predhodno vprašanje. Zato s takim tožbenim zahtevkom ne moreta uspeti, ne da bi predhodno ali vsaj istočasno zahtevala razveljavitev tistih pogodbenih določb, ki vsebinsko predstavljajo njuno odpoved pravici do nakupa kleti v tolikšni površini, kot naj bi jo na dan uveljavitve SZ tudi posedovala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za sklenitev kupne pogodbe za razliko kletnega prostora v izmeri še 12,48 m2 po določbah Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), ker sta tožnika zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe iz 123. člena SZ. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sicer pritožbi, da navedeni rok ne velja za vložitev tožbe, ampak za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, za samo vložitev tožbe pa velja splošni zastaralni rok. Vendar sta tožnika v tožbi zatrjevala, da sta s pogodbo z dne 31.8.1992 kupila klet v manjši izmeri zaradi grožnje tožene stranke. Zato bi morala sporazum o odpovedi pravici do nakupa kleti v večji izmeri izpodbijati v prekluzivnem roku 1 leta iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), ki pa sta ga zamudila, saj sta tožbo vložila 22.4.1994. Šele ob uspešnem izpodbijanju tega sporazuma bi lahko uveljavljala tudi sklenitev kupne pogodbe za preostali del kleti.

Tožnika v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlagata pa razveljavitev sklepa obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Res sta sklenila kupno pogodbo z dne 31.8.1992 za stanovanje in pomožne prostore, med katerimi klet meri le 5,75 m2, vendar sta ves čas bivanja v stanovanju uporabljala klet v izmeri 17,48 m2. Ob podpisu pogodbe sta kot neuki stranki podlegla grožnji tožene stranke, da morata pristati na tako pogodbo, sicer stanovanja ne bosta mogla odkupiti. Pri tem sta spregledala 117. člen SZ, po katerem imata pravico kupiti stanovanje, če je eden od njiju na dan uveljavitve tega zakona bil imetnik stanovanjske pravice. Na ta dan sta tožnika posedovala poleg samega stanovanja tudi klet v izmeri 17,48 m2. Zato jima je bila tožena stranka dolžna prodati tudi sporno razliko kleti, saj ni imela pravice samovoljno zmanjševati površine stanovanja. Glede na to sta tožnika vložila tožbo za sklenitev kupne pogodbe za preostali del kleti, izpodbijanje kupne pogodbe za stanovanje pa ni bilo v njunem interesu.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz določbe prvega odstavka 117. člena SZ izhaja, da mora lastnik stanovanja imetniku stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve SZ imel, na njegovo zahtevo po privatizacijskih določbah tega zakona prodati stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Gre torej za dolžnost lastnika stanovanja in pravico imetnika stanovanjske pravice. Ta pravica pa ni hkrati dolžnost imetnika stanovanjske pravice, lahko jo torej uveljavlja ali pa tudi ne. Imetnik stanovanjske pravice se zato lahko svoji pravici zahtevati prodajo stanovanja odpove, molče ali izrečno, v celoti ali le deloma. Trditvena podlaga tožbe v tej pravdni zadevi je bila, da sta se tožnika izrečno in deloma odpovedala svoji pravici iz 117. člena SZ, saj sta podpisala izjavo, da sta seznanjena, da predmet kupne pogodbe ni klet. Tako trditveno podlago sta nižji sodišči obravnavali in sprejeli, izhaja pa tudi iz same kupne pogodbe z dne 31.8.1992. V njej je v 1. točki najprej opredeljen predmet kupne pogodbe, v nadaljnjih določbah te točke pa je izrečno določeno, da pritličje stanovanjske hiše, v katerem so med drugim tudi kletni prostori, ni predmet prodaje. Zato so pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da bi tožnika ob zatrjevani grožnji tožene stranke morala tožiti na izpodbijanje sporazuma o odpovedi pravici do nakupa kleti v izmeri (še spornih) 12,48 m2, da bi lahko uspela tudi s tožbenim zahtevkom za sklenitev kupne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ za še sporni del kleti.

Ne gre za izpodbijanje celotne kupne pogodbe z dne 31.8.1992 (kot tožnika zmotno tolmačita razloge pritožbenega sodišča), saj za tak tožbeni zahtevek tožnika res nimata interesa, temveč za izpodbijanje navedenega sporazuma ali točneje tistega dela pogodbenih določb iz 1. točke kupne pogodbe, v katerem sta se pogodbeni stranki (ob zatrjevani trditveni podlagi tožbe o grožnji tožene stranke) dogovorili, da kletni prostori niso predmet prodaje. Vsa pogodbena določila kupne pogodbe so veljavna, dokler niso izpodbita, zato pogodbene stranke ves čas veljavnosti vežejo. Sklenitev pogodbe za sporno razliko kleti, kot sta tožnika oblikovala svoj tožbeni zahtevek, bi bila v nasprotju z veljavnimi določbami pogodbe z dne 31.8.1992. Veljavnost teh določb je v razmerju do njunega tožbenega zahtevka predhodno vprašanje. Zato s takim tožbenim zahtevkom ne moreta uspeti, ne da bi predhodno ali vsaj istočasno zahtevala razveljavitev tistih pogodbenih določb, ki vsebinsko predstavljajo njuno odpoved pravici do nakupa kleti v tolikšni površini, kot naj bi jo na dan uveljavitve SZ tudi posedovala. Take tožbe v prekluzivnem enoletnem roku iz prvega odstavka 117. člena ZOR nista vložila, zato je njuna pravica zahtevati razveljavitev dela pogodbe z dne 31.8.1992 prenehala. Tudi če bi ob vložitvi sedanje tožbe dne 21.4.1994 poleg sklenitve kupne pogodbe za sporni del kleti zahtevala istočasno razveljavitev tistega dela pogodbenih določb iz 1. točke pogodbe, po katerem klet ni predmet prodaje, bi bila taka tožba prepozna. Pokaže se torej, da so pravilni tudi nadaljnji razlogi pritožbenega sodišča, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe ni materialnopravno nepravilna in tudi ne v škodo obeh tožnikov.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov in po ugotovitvi, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uradno upoštevne procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, revizijo obeh tožnikov na podlagi 393. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.