Jedro

Vrnitev sodnega pisanja sodišču ni pravno odločilna okoliščina za presojo (ne)veljavnosti vročitve sodnega pisanja s fikcijo, kajti pogoj za veljavnost fikcije vročitve je le pravilno puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju in ne tudi naknadna dejanska seznanitev naslovnika s tem pisanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 000/2017 z dne 10. 5. 2017 ostane v veljavi v prvem odstavku, in sicer za znesek v višini 491,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe in v tretjem odstavku izreka za stroške izvršbe v višini 120,00 EUR, kar vse je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom zakonskih zamudnih obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ter zaradi kršitve ustavnih procesnih jamstev, predvsem kršitve pravice do izjavljanja. Meni, da je bila sodba sprejeta samovoljno in arbitrarno. Sodnici očita naklepno storitev kaznivega dejanja iz 288. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 (protizakonito, pristransko in krivično sojenje). Opozarja, da je bilo kljub njegovi izrecni zahtevi o zadevi odločeno brez naroka in brez izvedbe predlaganih dokazov. Izpostavlja, da se ni mogel izjaviti glede poziva sodišča z dne 15. 11. 2017 in glede druge pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 24. 10. 2017, kar dokazuje vrnitev pošte skupaj z zaprto kuverto na sodišče dne 5. 12. 2017. Trdi, da pošta ni postopala v skladu z zakonom in da bi mu morala biti pošiljka ponovno dostavljena, ob tem pa tudi pojasnjuje, da je bil vse do 9. 1. 2018 odsoten iz Republike Slovenije. Poudarja, da bi sodišče po ponovni dostavi pisemske pošiljke moralo razpisati narok, šele po njem pa izdati sodbo. V zvezi s samo vsebino zadeve pojasnjuje, da ne gre za tekoče vzdrževanje oziroma redna vzdrževalna dela, temveč za popolnoma nova dvigala, pri čemer velja posebna udeležba solastnikov in potrditev za izvajanje del. Tožeči stranki očita, da je lažno trdila, da niso bila opravljena določena investicijska dela (npr. obnova plinske napeljave, izmenjevalcev toplote za ogrevanje vode, centralnega gretja, hidroforov, domofonov, pohodne terase in dvigal ter zamenjava vrat, oken in luči v skupnih delih). Opozarja, da so v sodbi napačno tolmačeni in uporabljeni 26. in 41. člen Stanovanjskega zakonika - SZ-1, ter 119. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ, saj je zapisnik zbora etažnih lastnikov z dne 7. 5. 2014 ponaredek zapisnika z dne 26. 9. 2012. V nadaljevanju komentira vsebino obeh zapisnikov ter opravljeni obnovi fasade in dvigal. Poudarja, da zapisnik z dne 7. 5. 2014 nima nič skupnega s tožbenim zahtevkom. Upravniku tožeče stranke očita, da je z večkratnimi goljufijami in ponarejanjem zapravil sredstva lastnikov stanovanj iz rezervnega sklada za nekajkrat po 100.000 EUR. Predlaga vpogled v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 000/2018. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj razpiše glavno obravnavo in na njej ugotovi, da je treba sodbo razveljaviti in jo spremeniti tako, da se tožba zavrže, le izjemoma pa jo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev z ustreznimi napotki. Stroškov pritožbe ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožbeno sodišče se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožbenim očitkom glede samovoljnosti in arbitrarnosti sodbe ni mogoče slediti. Iz obrazložitve sodbe je razvidna tako dejanska kot tudi pravna podlaga sprejete odločitve, to odločitev pa je sodišče prve stopnje smelo sprejeti brez izvedbe naroka in brez zaslišanj predlaganih prič s strani tožene stranke, kajti tožena stranka v postopku ni vztrajala pri teh svojih zahtevah, ki jih je podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2017. 7. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta mu bila poziv sodišča z dne 15. 11. 2017 (glede jasne izjave, ali zahteva narok) in druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 25. 10. 2017 (s prilogami in pozivom za odgovor) pravilno vročena dne 1. 12. 2017, to je 15 dni po tem, ko mu je bilo v njegovem hišnem predalčniku pravilno puščeno obvestilo o prispeli pošiljki (16. 11. 2017). Gre za t.i. vročitev s fikcijo, za veljavnost katere ni pravno pomembno, ali in kdaj se je naslovnik dejansko seznanil s sodnim pisanjem. Bistveno je le, da naslovnik na pravilen način izve, da je zanj prispelo sodno pisanje, ki ga ima možnost prevzeti na pošti v določenem roku, hkrati pa, da je naslovnik tudi pravilno poučen o tem, kdaj se mu pisanje šteje za vročeno, če ga ne bo prevzel v tem roku (glej tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP).

8. Iz vrnjene sporne pošiljke v spisu je razvidno, da je bil toženec dne 16. 11. 2017 pravilno obveščen in poučen o vsem bistvenem, da pa se je sodno pisanje vrnilo sodišču, ker vročevalec po poteku 15-dnevnega roka za dvig pošiljke na pošti tožencu pošiljke dne 4. 12. 2017 ni mogel pustiti v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, saj je bil ta neuporaben - premajhen (situacija iz zadnjega stavka četrtega odstavka 142. člena ZPP). V zvezi s tem gre poudariti, da vrnitev sodnega pisanja sodišču ni pravno odločilna okoliščina za presojo (ne)veljavnosti vročitve sodnega pisanja s fikcijo, kajti pogoj za veljavnost fikcije vročitve je le pravilno puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju in ne tudi naknadna dejanska seznanitev naslovnika s tem pisanjem. Da bi bilo sporno sodno pisanje dne 5. 12. 2017 vrnjeno sodišču iz razloga, ker bi bil toženec v času vročanja začasno odsoten (v tujini) ter se zato ne bi mogel pravočasno seznaniti s pisanjem (situacija iz prvega odstavka 143. člena ZPP), pa iz vrnjene pošiljke v spisu ne izhaja. K temu gre dodati, da toženec svojih pritožbenih trditev o začasni odsotnosti iz Republike Slovenije vse do 9. 1. 2018 ni niti dovolj konkretiziral (od kdaj točno naj bi bil odsoten in kje naj bi se nahajal v času te odsotnosti) niti jih ni podkrepil z nobenimi dokazi.

9. Ker sta bila glede na vse navedeno tožencu poziv sodišča z dne 15. 11. 2017 in druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 25. 10. 2017 pravilno vročena dne 1. 12. 2017, nanju pa ni odreagiral, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je štelo, da toženec ne vztraja več pri svojih zahtevah za izvedbo naroka in za zaslišanje prič, ki ju je podal v prvi pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2017. Ob upoštevanju, da se je tudi tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2017 (celo izrecno) odpovedala zahtevi za izvedbo naroka, tako ni bilo ovir za izdajo izpodbijane sodbe brez predhodne izvedbe naroka (primerjaj drugi odstavek 454. člena ZPP). Sodišče prve stopnje s tem tožencu ni prekršilo njegove pravice do izjavljanja.

10. S pritožbenimi trditvami glede opravljenih investicijskih del ter glede vsebine in (ne)verodostojnosti predloženih zapisnikov zbora etažnih lastnikov pritožnik oporeka v sodbi ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vendar pa uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP), zaradi česar se pritožbeno sodišče do omenjenih pritožbenih trditev ne opredeljuje vsebinsko.

11. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bi bila razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v sporu majhne vrednosti mogoča le v primeru, če bi do te kršitve prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (glej drugi odstavek 458. člena ZPP), ki pa iz izpodbijane sodbe ni razvidna. Pritožbeni očitki glede zmotnega tolmačenja in uporabe materialnopravnih določb niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je določila SZ-1 in SPZ, na katera se je sklicevalo v 11. in 13. točki obrazložitve sodbe, uporabilo pravilno.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede investicijskih vzdrževalnih del gre še pojasniti, da v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, koliko glede na merila Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (Uradni list RS, št. 11/2014) za konkretno nepremičnino znaša najnižja vrednost prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad (ter v zvezi s tem, ali je bila opravljena rekonstrukcija nepremičnine v smislu 5. člena navedenega Pravilnika),1 temveč je bistven pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki za obdobje od maja 2014 do decembra 2016 izkazali pravilno obračunavanje obveznih prispevkov v rezervni sklad po zvišani vrednosti 0,60 EUR/m².

13. Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 S tem se je sodišče prve stopnje (po nepotrebnem) ukvarjalo v 14. točki obrazložitve sodbe.