Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, upoštevajoč pri tem tudi dolžnost tožene stranke kot delodajalca izvajati nadzor nad pravilnim beleženjem aktivnosti voznikov, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je pravilno ocenilo kot najbolj primernega glede na razpoložljive podatke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj v roku 15 dni tožniku iz naslova nadur plača ustrezne neto zneske od bruto zneskov, določenih v I. točki izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter, da v roku 15 dni od teh bruto zneskov odvede davke in prispevke (II. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneskov, kot so razvidni iz III. točke izreka sodbe, ter odvod davkov in prispevkov od teh zneskov (III. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo prispevkov iz naslova poklicnega zavarovanja, ki jih mora tožena stranka plačati na tožnikov račun odprt pri KD, v zneskih, kot so razvidni iz izreka sklepa (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki v roku 15 dni povrne njene stroške postopka v višini 723,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka) ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep (pravilno: izpodbijani del sodbe) razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče tožniku prisodilo skupni znesek 3.595,06 EUR bruto, medtem ko je izvedenka ekonomske stroke ugotovila, da je bil tožnik prikrajšan za bruto znesek 1.584,60 EUR, zato bi moral biti prisojeni znesek nižji. Če gre razumeti obrazložitev sodišča, da prikrajšanje iz naslova nadur ne more preseči zneskov, do katerih bi bil tožnik upravičen iz naslova pogodbe o zaposlitvi, bi moral tožnik dobiti še manj, to pa pomeni, da se medsebojno poračunajo vsa preplačila in manj plačila iz naslova nadur. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik podpisal izjavo, s katero se je odpovedal eventualnim zahtevkom za nazaj. Ne strinja se z ugotovitvami izvedenca prometne stroke, zato se sodba ne bi smela opirati nanje. Izvedenec je uporabil metodo, da je vse ure dela seštel in k skupnemu znesku dodal še procentne ure za naklad in razklad. Ker se je v potnih nalogih beležilo vse od začetka do konca vožnje, je bilo znotraj tega že zabeleženo tudi drugo delo. Če je bilo v skupnem času torej zajeto vse, potem ne more biti nobenih dodatnih ur, ki bi delavcu še pripadale, saj so bile že zajete v osnovni količini ur. Če je izvedenec na vse ure še enkrat dodal ure naklada in druge ure, je dobil nerealno povečan fond ur. Izvedenec je kot čas razpoložljivosti upošteval, da mora voznik, ko prispe, pri nekaterih strankah pustiti prikolico na nakladalnem prostoru in se z vlečnim vozilom umakniti na parkirni prostor ter tam počakati na prevzem prikolice, kar je nerealno beležil v potni nalog kot naklad tovora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Tožena stranka s pritožbo izpodbija prisojeno plačilo nadur tožniku za obdobje od septembra 2012 do februarja 2017 (pri čemer tožnik plačila nadur ni zahteval za mesece avgust 2013, avgust 2014, julij 2015 in junij 2016).

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo nadur pravilno upoštevalo pravno podlago iz 126. do 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Glede na to, da se skladno z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 128. člena ZDR-1 višina dodatkov za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, je za odločitev pomembna tudi Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 67/1999 in nasl.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba), ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zavezuje toženo stranko.1

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zaposlenim voznikom v mednarodnem prometu plačilo za delo izplačevala po posebnem plačnem sistemu, ki je bil dogovorjen z delavci. Po tem dogovoru je voznik prejel 0,085 EUR za vsak prevoženi kilometer, 35,00 EUR nadomestila za vsak dan odsotnosti in dodatek za vsak dodatni naklad in razklad vozila, tako dogovorjeno plačilo pa je vključevalo vse nadure in dodatke k plači. 8. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je tožnik podpisal izjavo, s katero naj bi se določno odpovedal eventuelnim zahtevkom za nazaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme glede obstoja izjave, v odgovoru na tožbo sicer postavila trditev o podpisu odpovedne izjave, vendar pa je ni z ničimer dokazala, saj omenjene izjave ni predložila v spis, zato sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo.

9. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je glede števila delovnih ur (in nadur), ki jih je tožnik opravil v vtoževanem obdobju, pravilno sledilo ugotovitvam izvedenca prometne stroke. Ta je opravljene ure vožnje izračunal na podlagi podatkov iz tahografov, za obdobje, ko ni razpolagal s temi podatki, pa iz podatkov na plačilnih listah. Pri izračunu ur drugega dela je izhajal iz potnih nalogov, v katere je tožnik zapisal čas postanka, čas odhoda iz kraja ter razlog (nakladanje, razkladanje, druge opombe). Res je sicer, da je izvedenec potrdil, da se s tahografom beležijo tudi ure drugega dela, vendar pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da v obravnavanem primeru izvedenec ni imel podatkov iz tahografa za celotno vtoževano obdobje, izpisi iz tahografa pa tudi niso bili povsem verodostojni, saj tožnik ni bil dosleden pri vpisovanju aktivnosti v tahograf. Glede na navedeno je po naravi stvari logično, da je prišlo do razlike med številom ur vožnje in drugega dela, ki ga je ugotovil izvedenec, ter številom ur iz elektronskega tahografa, saj je izvedenec za izračun ur upošteval podatke iz tahografa in iz plačilnih list ter potnih nalogov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni predložila svojih evidenc, iz katerih bi bilo mogoče še natančneje ugotoviti, koliko ur je tožnik v vtoževanem obdobju opravil preko polnega delovnega časa, zato zgolj s pavšalnim pritožbenim navajanjem, da so ugotovljene ure vožnje in ostalih del izračunane na osnovi nerealnih predvidevanj, ne more omajati ugotovitev iz prepričljivega in argumentiranega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, upoštevajoč pri tem tudi dolžnost tožene stranke kot delodajalca izvajati nadzor nad pravilnim beleženjem aktivnosti voznikov, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je pravilno ocenilo kot najbolj primernega glede na razpoložljive podatke.

10. Tožena stranka še trdi, da je izvedenec v osnovo, pri kateri je računal osnovni čas, na katerega je delal pribitek nakladov in razkladov, upošteval tudi bolniške, dopuste in praznike, ko delavec ni delal. Ker k izvedenskemu mnenju pripomb v tej smeri ni podala, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati.

11. V pritožbi tožena stranka ponavlja, da je izvedenec nepravilno ocenil čas razpoložljivosti tožnika. Ker se je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje do tega ugovora natančno opredelilo (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi manj kot 1.584,60 EUR, saj iz izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke ne izhaja, da je bil tožnik prikrajšan za navedeni bruto znesek. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da znesek 1.584,60 EUR predstavlja razliko med izplačanim plačilom za nadure in pripadajočim plačilom za nadure (dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 14. 9. 2020, tabela 4A, stolpec 7 oziroma tabela 1A, stolpec 36), v katerem so upoštevana tudi mesečna preplačila delodajalca. Glede na stališče, da kdor vedoma plača več, kot je dolžan po pogodbi o zaposlitvi, tega zneska ne more zahtevati nazaj oziroma ugovarjati v pobot (20. točka obrazložitve), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo preplačil tožene stranke pri prikrajšanju v posameznih vtoževanih mesecih. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbi v delu, v katerem tožena stranka navaja, da bi tožnik moral dobiti manj, ker se medsebojno poračunajo vsa preplačila delodajalca in prikrajšanja iz naslova nadur. Dejansko prikrajšanje tožnika iz naslova nadur brez poračunanja s preplačanimi mesečnimi zneski po izračunu izvedenke namreč predstavlja končni znesek 5.341,39 EUR (dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 14. 9. 2020, tabela 4A, stolpec 8 oziroma tabela 1A, stolpec 38), glede katerega je sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da pri izračunu ni mogoče upoštevati prikrajšanja iz drugih naslovov plačila za delo.2 Stališče sodišča prve stopnje, da prikrajšanje iz naslova nadur ne more preseči zneskov, do katerih bi bil tožnik upravičen iz naslova nadur po pogodbi o zaposlitvi za vtoževane mesece, je tako toženi stranki v korist. 13. Glede na vse navedeno niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ta kolektivna pogodba je sicer 31. 12. 2003 prenehala veljati, vendar je v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno, da jo bo delodajalec upošteval tudi po prenehanju njene veljavnosti, dokler se ne sklene nova. 2 Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu namreč vtoževal le plačilo iz naslova nadur in ne vseh plačil za opravljeno delo.