Jedro

Tožnik je bil že večkrat kaznovan za razna kazniva dejanja na daljše prostostne kazni. Zato bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljalo nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - 30/91-I) zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike BiH, sicer imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da v Sloveniji tudi dejansko živi, da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil od leta 1973 do 1983 8 krat obravnavan za različna težja kazniva dejanja in da je bil nazadnje s sodbo temeljnega sodišča z dne 5.3.1987 obsojen na kazen 2 let zapora zaradi kaznivih dejanj velikih tatvin. Glede na to tožena stranka ocenjuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, saj vse doslej izrečene in prestane zaporne kazni, na katere je bil tožnik obsojen, niso pripomogle k temu, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Tožnik v tožbi navaja, da če bi tožena stranka o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije odločila v zakonitem roku, se ne bi mogla sklicevati na določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je bila sprejeta z dopolnitvijo tega zakona decembra 1991. Tožnik je namreč izpolnjeval vse pogoje iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona za sprejem v državljanstvo, zato nezakonito in šikanozno postopanje tožene stranke ne more biti tožniku v škodo. Tožnik meni, da tudi sicer ne predstavlja nevarnosti za javni red, zlasti pa ne za varnost in obrambo države. Res je predkaznovan, vendar zadnjih 5 let živi neoporečno. V tem času se mu je rodil otrok, tožnik se je umiril, se zaposlil, živi v zunajzakonski skupnosti z ženo, ki je državljanka Republike Slovenije. Tožnik je pred ustavnim sodiščem tudi dal pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. odstavka 40. člena citiranega zakona, ker se ta določba uporablja retroaktivno. V tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je dejansko stanje ugotovila popolno in pravilno, odločila pa v skladu s predpisom, ki je veljal v času izdaje odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba tožene stranke je, po presoji sodišča, zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi. K tem razlogom, v zvezi s tožbenimi navedbami, sodišče še dodaja: Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila dne 20.7.1992 na podlagi določbe 3. odstavka40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je začela veljati dne 14.12.1991 (zakon o dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 30/91-I). Po tej določbi se lahko, tudi če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, vloga za pridobitev državljanstva zavrne osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Navedena zakonska določba daje toženi stranki pri odločanju diskrecijsko pravico, ki jo je tožena stranka v tej upravni zadevi tudi uporabila. Uporabo diskrecijske pravice je tožena stranka utemeljila s tem, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, glede na njegovo večkratno predkaznovanost za težja kazniva dejanja predstavljal nevarnost za javni red. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka skladno z določbo 3. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku uporabo prostega preudarka ustrezno obrazložila in da pri uporabi prostega preudarka ni ravnala samovoljno ampak v mejah in v skladu z namemom pooblastila, ki ji ga daje zakon (2. odstavek 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Iz podatkov upravnih spisov je namreč razvidno, da so bile tožniku izrečene daljše prostostne kazni, ki se po veljavni kazenski zakonodaji (93. člen KZ SFRJ) sploh ne izbrišejo iz kazenske evidence.

Tožnik ni sprožil upravnega spora zaradi molka uravnega organa na podlagi 2. odstavka 26. člena zakona o upravnih sporih, ker tožena stranka o njegovi vlogi za pridobitev državljanstva ni odločila v zakonitih rokih (218. člen zakona o splošnem upravnem postopku). Zato tožbene navedbe glede nezakonitega postopka tožene stranke ne morejo biti upoštevane v tem upravnem sporu. Tožena stranka pa je, po oceni sodišča, tudi pravilno postopila, da je o tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva odločila po predpisu, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe in ne predpisu, ki je veljal v času, ko je tožnik vložil prošnjo. Tudi v upravnem sporu presoja sodišče zakonitost izpodbijane odločbe po materialnem predpisu, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega upravnega akta. Ta predpis - določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije - je tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila, Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom U - I -147/92 z dne 6.5.1993 zavrnilo pobudo, da začne postopek za oceno ustavnosti 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Po mnenju ustavnega sodišča ta zakon ne določa svojega učinka za nazaj in se tudi v tožnikovem primeru ni uporabil retroaktivno.

Iz vseh navedenih razlogov tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe zakona o upravnih sporih, kot tudi določbe drugih v tej sodbi navedenih zveznih zakonov, je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).