Jedro

Iz citiranega dokaznega predloga izhaja, da je tožnik ob imenu navedene priče zapisal:"v zadevi P 37/2018". Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo, pri čemer gre tudi za dokaz, ki ga je predlagala toženka. Gre torej za dokaz z listino, v skladu s 226. členom ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo.

Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je takšno procesno ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in ni bilo kršeno nobeno procesno upravičenje, ki ima svoj domicil v 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Natančnejša analiza navedb pokaže, da tožnik ni določno opredelil vrste dokaznega sredstva (ali neposredno zaslišanje priče ali branje listine), zato se lahko takšno procesno ravnanje podredi tudi zavrnitvni dokaznega predloga zaradi njegove nesubstanciranosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahteva plačilo 14.594,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da bo sodišče o stroških postopka odločalo po pravnomočnosti sodbe.

2.Tožnik v laični pritožbi zoper sodbo navaja, da mora sodišče upoštevati ne le odločb Ustavnega sodišča, pač pa tudi sodbe Evropskega sodišča o človekovih pravicah (ESČP). To, da v več zadevah iste stranke sodi ista sodnica je v nasprotju s 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki vsakomur zagotavlja nepristranski in neodvisni postopek. Sodišče prve stopnje kljub posredovanemu pooblastilu ni upoštevalo pooblaščenca. Sodišče tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnik predlagal, kar nima nobene zveze z njegovo odsotnostjo z naroka. Tako sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja. Ni zaslišalo priče A. A., ki bi izpovedal, da je na kraju samem neposredno ugotovil, da je v stanovanju prisotna vlažnost in propadanje zidov, kar je bilo bistveno za sanacijo in popravilo stanovanja. Izpovedal bi tudi, da sta se s tožnikom dogovorila, da bo slednji sam izvedel obnovo, toženka pa bo povrnila delno vložena sredstva v višini 12.500,00 EUR. Vrnili so mu le 4.000,00 EUR. V nadaljnjih obširnih navedbah tožnik opisuje stanje stanovanja, potrebo po sanaciji in njegovo pravico, da brez lastnikovega dovoljenja izvede potrebna popravila, pri čemer se sklicuje na določila Stanovanjskega zakona (SZ-1) in najemne pogodbe.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4.Toženec je vložil odgovor na odgovor na pritožbo. Iz pravice do izjave izhaja, da mora strankam biti dana možnost sodelovanja v postopku in s tem možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivale na njihove pravice ali pravni položaj, vendar to ne pomeni, da te možnosti niso omejene.1 Upoštevanje odgovora na odgovor je zato odvisno od procesnega položaja in vsebine2. V okoliščinah konkretnega primera je odgovor vsebinsko prazen in ponavljajoč in glede na razloge, podane v nadaljevanju, odveč.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu s 350. členom ZPP je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

7.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

8.7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba in postopek pred sodiščem prve stopnje nista obremenjena z nobeno procesno kršitvijo, ki je predmet uradnega preizkusa.

9.8. Kršitve procesnih ustavnih (URS) in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku3. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tistimi, ki vanj ne sodijo. Za slednje namreč velja, da preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

10.9. Okoliščina, da v več zadevah iste stranke odloča ista sodnica, ni bistvena kršitev določb postopka razen, če bi bile podane okoliščine iz 1. ali 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tožnik se sklicuje na 23. člen URS). V sodnem postopku lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Gre za tako imenovano načelo zakonitega sodnika. Spisi se tako sodnikom dodeljujejo na podlagi vnaprej sprejetega letnega razporeda sodnikov in po objektivnih kriterijih, ki jih določajo pravila sodnega reda4, ki veljajo enako za vse stranke. Dejstvo, da je v več zadevah iste stranke odločala ista sodnica, je posledica takšne sistemske ureditve in samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do zakonitega sodnika. Da bi bila v konkretni zadevi kršena pravila o dodeljevanju spisov, tožnik ne zatrjuje. Tudi kakšnih okoliščin, ki bi objektivno ali subjektivno vzbujale dvom v nepristranskost dodeljene sodnice5, tožnik ne navaja.

11.10. Tožnik svojih vlog v postopku na prvi stopnji ni vložil po pooblaščencu, niti ni predložil kakšnega pooblastila za zastopanje, zato so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pooblaščenca, neutemeljene6.

12.11. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče "sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja niti ni zaslišalo priče A. A., kar bi ga moralo. Priča je bila zaslišana v drugi zadevi P 37, zato je neupravičena odločitev sodišča, da ga ne bo zaslišalo v tej predmetni zadevi...".

13.Te trditve so lahko pomembne z vidika procesnih kršitev, če je zavrnitev dokaznega predloga neutemeljena ali neobrazložena (8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati7, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Temu standardu ustreza le jasna, izrecna navedba razumnih razlogov, pri čemer so ti razlogi lahko navedeni bodisi v dokaznem sklepu, s katerim je predlagani dokaz zavrnjen ali pa v obrazložitvi sodbe8. Zahteva po razumni utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga ima svoj temelj v prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti9.

14.12. Pojasnjeno je že bilo, da sodišče druge stopnje ne pazi na to procesno kršitev po uradni dolžnosti temveč jo lahko preizkusi le v okviru izrecno in jasno zapisanih trditev. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev tega dokaznega predloga. Tožnik je v pritožbo prepisal (copy and paste) navedbe iz tožbe in pripravljalne vloge v zvezi z dokazno temo zaslišanja priče A. A. in kot dokaz predlagal: "Zaslišanje priče A. A., predstavnika tožeče stranke, v zadevi P 37/2018". Sodišče prve stopnje pa je zapisalo, da "za nekatere izmed prič sodišče njihovega zaslišanja sploh ne bi moglo izvesti, ker tožnik ni navedel niti njihovega naslova" (točka 4. obrazložitve). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik za navedeno pričo ni navedel naslova.

15.Nadalje iz citiranega dokaznega predloga izhaja, da je tožnik ob imenu navedene priče zapisal:"v zadevi P 37/2018". Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo, pri čemer gre tudi za dokaz, ki ga je predlagala toženka. Gre torej za dokaz z listino, v skladu s 226. členom ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in sicer je ugotovilo, da navedena priča s tožnikom nikoli ni sklenila nobenega dogovora, da bi toženka plačala tožniku kakršenkoli denarni znesek iz naslova z njegove stranki opravljenih del (tč. 9. obrazložitve).

16.13. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je takšno procesno ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in ni bilo kršeno nobeno procesno upravičenje, ki ima svoj domicil v 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Natančnejša analiza navedb pokaže, da tožnik ni določno opredelil vrste dokaznega sredstva (ali neposredno zaslišanje priče ali branje listine), zato se lahko takšno procesno ravnanje podredi tudi zavrnitvni dokaznega predloga zaradi njegove nesubstanciranosti.

17.14. Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje navedbam v pritožbi, s katerimi se na procesno zahtevan način graja ugotavljanje dejanskega stanja. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v dokazne namene prebralo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu. Tak listinski dokaz je tudi zapisnik o zaslišanju priče A. A. iz postopka opr. št. P 37/2018 (priloga A3), kjer se je priča o identičnih dejanskih okoliščinah, o katerih naj bi izpovedala v tem postopku, že izčrpno izjasnila. Dogovor s tožnikom o plačilu 12.500,00 EUR iz naslova opravljenih sanacijskih del, ki naj bi ga ob zaslišanju v tem postopku potrdil, je A. A. izrecno zanikal. Ponovno sklicevanje in ponavljanje drugačnih trditev, torej subjektivno mnenje tožnika ne more vplivati na pravilnost dokazne ocene tega dokaza. Okoliščina, da se stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne zadošča za sklep o obstoju kršitve. 10

18.15. Tožnik je v obravnavani zadevi s tožbo zahteval povračilo stroškov nujnih sanacijskih del, ki jih je kot najemodajalec izvedel v stanovanju toženke. Skliceval se je na določila najemne pogodbe in SZ-1. Med strankama ni sporno, da je toženka kot takratna lastnica stanovanja tožniku za opravljena sanacijska dela že plačala 4.000,00 EUR, prav tako je priskrbela material za sanacijo. Ker tožnik višjih vlaganj v nepremičnino oziroma nastalih stroškov dela in zatrjevanega dogovora o povrnitvi le-teh v znesku 12.500,00 EUR ni dokazal, njegov zahtevek na pogodbeni podlagi ne more biti utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

19.16. Ker ni dokazal zatrjevanih vlaganj, niti, da bi bila nepremičnina zaradi njegovega dela večvredna, tožnik tudi z zahtevkom iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine (48. člen Stvarnopravnega zakonika in 190. člen Obligacijskega zakonika) ni mogel biti uspešen.

20.17. Stanje stanovanja in vprašanje tožnikove upravičenosti izvajati obnovo stanovanja, ki ni v njegovi lasti, glede na zgoraj navedeno ne predstavlja odločilnih dejstev za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Do obširnih pritožbenih navedb v zvezi s tem se zato sodišče druge stopnje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21.18. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22.19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih v smislu določila 155. člena ZPP.

-------------------------------

1Npr. Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013, tč. 8.

2Npr. ko odgovor na pritožbo prevzame funkcijo pritožbe; če sodišče druge stopnje razpiše pritožbeno obravnavo; J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 362-367.

3Galič A., Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid 6-7/2010, str. 1048-49; Wedam-Lukić D., Kršitev ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Pid 6/2000.

4156. člen Sodnega reda.

5V takem primeru bi lahko stranka najpozneje do konca obravnave oziroma do izdaje odločbe prvi stopnji zahtevala izločitev sodnika (72. člen ZPP).

6Ker mora stranka v skladu z ZPP (98. člen) za vsak posamezen primer posebej izkazati upravičenost zastopanja po pooblaščencu, sodišče dejstva, da je tožnika v drugem postopku pred istim sodiščem zastopal pooblaščenec, brez predloženega pooblastila v konkretnem postopku ne more upoštevati.

7Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so lahko, če gre za dokaz:s katerim bi se naj ugotovilo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali dejstva, ki niso predmet dokazovanja ali takšna, glede katerih velja prepoved dokazne teme;ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (izjema je prepoved vnaprejšnje dokazne ocene, vendar tudi slednja ni zmeraj vnaprej prepovedana - VSRS Sodba II Ips 267/2018 z dne 5.9.2019);ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali velja prepoved uporabe določenega dokaznega sredstva;ker je bil dokazni predlog neustrezno substanciran ali je bila stranka prekludirana.Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu; N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP.

8Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016.

9Up-233/15 z dne 19.10.2017.

"Poudarilo je, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z argumenti pritožnikov, jih obravnavalo ter se opredelilo do vseh odločilnih navedb, ki sta jih v zvezi z mnenjem izvedenke podala pritožnika. Dejstvo, da se pritožnika z odgovori in presojo sodišč ne strinjata, pa ne zadošča za sklep o kršitvi njune pravice iz 22. člena Ustave."; Up-677/19 z dne 12.3.2020, tč. 20.