Jedro

Potrdilo zdravnice o upravičeni odsotnosti nima lastnosti javne listine, ima pa lahko dokazno vrednost o delavčevi upravičeni odsotnosti z dela, saj ga je izdala strokovna oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo pisno odpoved delovnega razmerja tožnici z dne 11.3.1995 in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo dne 5.3.1995, ampak je trajalo do 31.10.1995. Tožencu je naložilo, da tožnici za obdobje od 6.3.1995 do 31.10.1995 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, od tega iz naslova neto plače znesek 276.736,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1995 dalje, iz naslova regresa za letni dopust za leto 1995 72.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1995 dalje in ji povrne stroške postopka za vložitev zahteve za varstvo pravic v višini 27.265,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1995 dalje. Obenem mu je naložilo, da tožnici povrne tudi stroške pravdnega postopka v višini 244.785,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2002 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahevek iz naslova plač, regresa za letni dopust in zahtevek za plačilo plače za mesec februar 1996 v višini 58.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje (smiselno zoper ugodilni del) je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da na podlagi potrdila o zdravstveni opravičeni odsotnosti (v nadaljevanju: potrdilo), ki je bilo tožnici izdano v tujini, tožničina lečeča zdravnica ni bila pooblaščena izdati potrdila o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela. Tako potrdilo tudi nima moči izvedenskega mnenja, saj mora tako mnenje temeljiti na ustreznih dokazilih, tožnica pa izvedenca ni predlagala. Zato tudi sodišče prve stopnje ni moglo samo oceniti tožničine odsotnosti kot opravičene, saj ni razpolagalo z ustreznimi strokovnimi mnenji, pa tudi samo nima ustrezne usposobljenosti za to.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati in ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004 - v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

V obravnavani zadevi so sodišča prve in druge stopnje ter Vrhovno sodišče RS že odločala. Sodišče prve stopnje je dne 16.4.1997 izdalo sodbo opr. št. Pd 237/95, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odpoved delovnega razmerja tožnici ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tako odločitev je sprejelo, ker iz izpovedi toženca izhaja, da tožnici dopusta ni odobril in je bila zato od 6.3.1995 neupravičeno odsotna z dela več kot pet zaporednih delovnih dni. Bolezen, ki je domnevno nastopila 8.3.1995 (kot izhaja iz potrdila o zdravstveni opravičeni odsotnosti) ne more "post festum" opravičiti njenega sicer neupravičenega izostanka. Navedeno sodbo je na tožničino pritožbo Višje delovno in socialno sodišče dne 8.1.1999 s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 974/97 delno spremenilo in razveljavilo odpoved delovnega razmerja tožnici ter odločilo, da ji ni prenehalo delovno razmerje dne 5.3.1995 na podlagi odpovedi, temveč 31.10.1995. Obenem je s sklepom razveljavilo sodbo v delu, ki se je nanašala na reparacijski zahtevek. Zaključilo je, da je tožnica imela potrdilo o zdravstveni opravičeni odsotnosti z dela od 8.3.1995 do 31.3.1995, katerega je izdala njena lečeča zdravnica. Če se toženec s takim potrdilom ni strinjal, bi ga moral izpodbijati po postopku, določenem v 1. odstavku 82. člena in 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 9/92, 13/93 in 16/96 - v nadaljevanju: ZZVZZ). Ker tega ni storil, je to potrdilo javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem navedeno. Ker odločitev zdravnika ni bila izpodbijana, je bila odsotnost tožnice upravičena, tudi če je bilo potrdilo izdano šele po prenehanju bolezni.

Zoper spremenjeni del sodbe VDSS je toženec dne 27.2.1999 vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 117/99 z dne 9.11.1999 ugodilo in razveljavilo sodbo VDSS v izpodbijanem delu. Odločilo je, da je pritožbeno sodišče potrdilu o zdravstveni opravičeni odsotnosti zmotno pripisalo lastnost javne listine, saj je tožničina lečeča zdravnica ob upoštevanju 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 79/94, 39/96 in 70/96 - v nadaljevanju: pravila) ni izdala v mejah svojih pooblastil, temveč bi to morala storiti zdravniška komisija. Pritožbeno sodišče je po oceni revizijskega sodišča tudi zmotno uporabilo določbi 1. odstavka 82. člena in 83. člena ZZVZZ, saj je za obe citirani določbi Ustavno sodišče z odločbo z dne 28.10.1998 ugotovilo njuno nesklaje z ustavo. Ustavno sodišče je presodilo, da lahko daje strokovno medicinsko mnenje o bolezni posameznika in o možnih vplivih bolezni na njegovo delazmožnost le strokovnjak in ima lahko to mnenje le dokazno vrednost izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče se z zaključki revizijskega sodišča sicer ni strinjalo, predvsem ker je Ustavno sodišče citirano ustavno odločbo sprejelo po nastanku spornega razmerja (šele leta 1998), vendar pa je na podlagi revizijske odločbe s sklepom opr. št. Pdp 1641/99 z dne 18.2.2000 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 16.4.1997 v celoti in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 76/2000 z dne 12.4.2000 tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo iz enakih razlogov kot v prvi sodbi dne 16.4.1997. Na pritožbo tožnice je drugostopenjsko sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1055/2000 dne 24.5.2002 izpodbijani del sodbe ponovno razveljavilo, med drugim iz razloga, ker ni imela razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov revizijskega sodišča in ni ugotavljalo, ali je bila tožnica v spornem obdobju nezmožna opravljati delo zaradi bolezni, ob predpostavki, da potrdilo tožničine lečeče zdravnice nima lastnosti javne listine.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo stališče pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 1055/2000 in revizijskega sodišča iz sklepa opr. št. VIII Ips 117/99 ter v nakazani smeri dopolnilo dejansko stanje. Na podlagi ponovljenega dokaznega postopka je razveljavilo odpoved delovnega razmerja tožnici in ugotovilo, da ji na tej podlagi delovno razmerje ni prenehalo dne 5.3.1995, temveč 31.10.1995, ko je toženec odjavil svojo dejavnost. Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku, višji tožbeni zahtevek iz naslova plač in regresa za letni dopust pa je zavrnilo. Zaključilo je, da je lečeča zdravnica sicer v nasprotju z 233. členom pravil izdala potrdilo o zdravstveni opravičeni odsotnosti, saj bi to morala storiti zdravniška komisija. Vendar pa toženec tega potrdila ni izpodbijal pod zakonsko določenimi pogoji, zaradi česar se je postavilo na stališče, da je ne glede na napake v postopku izdaje potrdila, za katere tožnica ne more biti odgovorna, potebno ugotoviti, da je lečeča zdravnica strokovnjak in da ima njena ugotovitev iz potrdila dokazno vrednost strokovnega mnenja o obstoju tožničine bolezni. Ker je bolezen nastopila pred potekom petih dni neupravičene odsotnosti z dela in ker ni bila zmoža delati (kar izhaja iz potrdila lečeče zdravnice - priloga A1), je sodišče prve stopnje ocenilo tožničino odsotnost kot upravičeno in je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, kot izhaja iz zgoraj navedenega.

Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na zaključke in obrazložitev tega sodišča. Že v predhodnih odločbah tekom predmetnega postopka je bilo ugotovljeno, da tožničina zdravnica ni postopala v skladu s pravili, saj na podlagi 233. člena pravil ni bila pristojna za dajanje ocene o bolniški odsotnosti tožnice, ki je trajala več kot tri dni, temveč je bila za to pristojna zdravniška komisija. Kljub temu se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšno (sicer) nepravilno postopanje lečeče zdravnice vendarle ne more in ne sme biti v škodo delavcu. Toženec je imel na podlagi 235. člena pravil možnost izpodbijanja (zanj spornega) potrdila, česar pa ni storil. Sporno potrdilo sicer po stališču revizijskega sodišča (sklep opr. št. VIII Ips 117/99 z dne 9.11.1999) zaradi postopkovnih nepravilnosti nima značaja javne listine, ima pa lahko dokazno vrednost. Zato je prvostopenjsko sodišče navedeno potrdilo štelo kot dokaz za tožničino upravičeno odsotnost z dela, saj ga je izdala strokovna oseba. Ker iz potrdila izhaja, da je bila tožnica nezmožna za delo od 8.3. do 31.3.1995 in torej ni iz dela izostala neupravičeno več kot 5 zaporednih delovnih dni, je posledično prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno odločitev.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da potrdilo lečeče zdravnice nima moči izvedeniškega mnenja, tožnica, na čigar strani je bilo dokazno breme za dokazovanje opravičene odsotnosti, pa ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem ustrezne stroke. Sporno potrdilo sodišče prve stopnje ni obravnavalo kot izvedeniško mnenje, temveč ga je obravnavalo kot dokaz tožničine upravičene odsotnosti z dela. Iz podatkov v spisu (narok za glavno obravnavo dne 18.9.2002) prav tako izhaja, da je tožnica predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke za dokazovanje upravičene odsotnosti z dela. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi dolgotrajnosti postopka in časovne oddaljenosti spornega dogodka ter iz razloga, ker je bilo dejansko stanje na podlagi ponovljenega dokaznega postopka v zadostni meri razjasnjeno, pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnice za izvedbo dokaza z izvedeniškim mnenjem.

Ker v izpodbijanem delu sodbe niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).