Jedro

Krvno maščevanje in s tem povezana pripadnost družini storilca kaznivega dejanja ni razlog za priznanje azila, saj ne gre za pripadnost določeni družbeni skupini, ki ga določa Ženevska konvencija kot razlog za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.7.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi določb 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-UPB 1), ker je ugotovila, da pri tožniku ne obstojijo razlogi, ki jih določa Ženevska konvencija za priznanje azila. Hkrati je odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzema zakonski določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil in meni, da je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po Ženevski konvenciji. Tožnik je namreč kot razlog za odhod iz Turčije in za priznanje azila v Republiki Sloveniji navedel, da je v Turčiji v življenjski nevarnosti, da ga bodo ubili zaradi krvnega maščevanja. V letu 1970 naj bi njegov oče ubil nekega človeka, zaradi česar je bil obsojen in nato po nekaj letih izpuščen na podlagi splošne amnestije, ki jo je razglasil predsednik Turčije Bulent Ecevit. V novembru 2002 je družina ubitega obvestila, da bo iz krvnega maščevanja ubila tožnika. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni bil preganjan zaradi rase, vere članstva v politični stranki ali določeni družbeni skupini. Tudi krvno maščevanje ni povezano z nobenim od petih razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji kot razlogi za priznanje azila, saj družine tožnika ni mogoče opredeliti kot posebne družbene skupine, kot jo določa Direktiva Sveta Evropske unije. V zvezi s podelitvijo azila iz humanitarnih razlogov pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je krvno maščevanje še vedno med podeželskim kurdskim prebivalstvom zakoreninjeno, ga pa država kazensko preganja. To krvno maščevanje pa poročila povezujejo z jugovzhodnim delom države, medtem ko tožnik prihaja iz centralne province. Poleg tega ni verjetna tožnikova izpoved, da bi družina ubitega čakala 32 let po uboju člana njihove družine in da bi potem za tarčo krvnega maščevanja izbrala prav tožnika. Ni verjetno, da bi družina ubitega toliko časa čakala tudi po tem, ko je bil tožnikov oče izpuščen leta 1974 ali 1978, saj družini živita v istem kraju in se tožnikovemu očetu in tudi starejšima bratoma tožnika v tem času ni nič zgodilo.

V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Tožniku ni mogoče očitati, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Prepričljivo je obrazložil ogroženost v svoji državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem. Njegov subjekitvni strah pred preganjanjem je ostal neraziskan, saj zanj Turčija ni varna država. Sodišče prve stopnje in tožena stranka nista obrazložila natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev prošnje za azil zaradi dvoma v tožnikovo kredibilnost. Zato je izpodbijana sodba preuranjena.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe strinja v celoti in jih v izogib ponavljanju ne navaja in jih sprejema kot svoje razloge ter še dodaja: Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je tožena stranka v upravnem postopku ugotovila pravilno in popolno. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje nadalje oprlo na pravilno materialno pravo in pri tem tudi ni storilo očitanih kršitev postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka je proučila aktualna poročila vladnih in nevladnih organizacij o spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Turčiji. Proučila pa je tudi poročila o tem, ali še poteka krvno maščevanje v Turčiji in ali oblasti tako maščevanje dopuščajo ali pa ga sodno preganjajo. Zlasti glede slednjih podatkov je tudi po presoji pritožbenega sodišča kredibilnost tožnikovih izjav omajana. Tožnikova ogroženost v Turčiji tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana, saj je iz navedenih poročil, ki jih je zbrala v tem azilnem postopku tožena stranka, izkazano, da sodni in drugi državni organi Turčije preganjajo krvno maščevanje. Sicer pa je krvno maščevanje prisotno sedaj le še med podeželskim prebivalstvom jugovzhodne Turčije, ne pa tudi med ostalim prebivalstvom centralne Turčije, od koder izhaja tudi tožnik. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s trditvijo, da je preganjanje pripadnikov določeni družbeni skupini lahko razlog za priznanje azila, in sicer v enaki meri kot je razlog za priznanje azila tudi preganjanje zaradi pripadnosti določeni narodnosti, veri, rasi ali političnemu prepričanju, vendar pa se hkrati strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne gre za tak razlog oziroma za preganjanje zaradi pripadnosti določeni skupini. Krvno maščevanje in s tem povezana pripadnost družini storilca kaznivega dejanja tudi po stališču pritožbenega sodišča ni in ne more biti razlog pripadnosti določeni družbeni skupini, ki ga določa Ženevska konvencija kot razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Poleg tega, kot je bilo že navedeno, turški pravosodni in drugi državni organi krvno maščevanje preganjajo in so ga tudi v obravnavanem primeru po zbranih poročilih, sposobni preprečiti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.