Jedro

Ne glede na to, da je tožnik v prošnji določno predlagal odpis dolga, ki je pravna situacija, navedena v tretjem odstavku 77. člena ZJF in po kateri sam kot dolžnik ne more predlagati odpisa dolga, bo moral upravni organ v skladu s členom 67 ZUP in v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZUP, ki določa varstvo pravic stranke in varstvo javnih koristi (uradna oseba opozori stranko na uveljavitev kakšne pravice), tožnika pozvati k dopolnitvi vloge in le-to v skladu z drugim odstavkom tega člena obravnavati kot (ne)popolno vlogo, o kateri bo procesno ali v nadaljevanju vsebinsko odločil.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, številka 321-11-33540/2004/19 z dne 11. 11. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se prošnja za odpis dolga stranke A.A. (tožnik v tem sporu), na podlagi druge točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavrže. V obrazložitvi navaja, da je Finančni urad Celje dne 2. 11. 2015 na podlagi petega odstavka 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) Agenciji odstopil tožnikovo prošnjo za odpis dolga, izdanega z odločbo, številka: 321-11-33540/2004/2, v zvezi dodelitve sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003. 2. Navaja določbo 77. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), v katerem je navedeno, da lahko pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, oziroma župan do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto, oziroma v odloku, s katerim se sprejme občinski proračun, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve, ali če se zaradi nevnočljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati. To pomeni, da stranka ni upravičena predlagati odpisa dolga, saj predlog lahko poda samo pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance. Ker torej tožnik ni upravičen, da vlaga prošnjo za odpis dolga, se v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP njegova prošnja za odpis dolga zavrže. 3. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa in ponovno navaja dejanske in pravne razloge za odločitev upravnega organa prve stopnje.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je dolg nastal v letu 2003, zato meni, da je zastaral po petih letih od nastanka škodnega dogodka, ker tožena stranka v tem času ni opravila izterjave. Potekel je že tudi absolutni 10 letni rok za zastaranje davčne terjatve, na katerega mora organ paziti po uradni dolžnosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi in ugotovi, da je izterjava dolga zastarala.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in še dodaja, da navedbe glede zastaranja predstavljajo v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedovoljeno tožbeno novoto. Navaja vse odločbe od leta 2004 dalje, ki so bile izdane v tem postopku ter poudarja, da po določbah 336. in 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastaranje še ni nastopilo. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom odločil, da se zavrže tožnikova prošnja za odpis dolga. Gre za dolg, ki je nastal z odločbo prvostopenjskega upravnega organa (Agencije), številka 321-11-33540/2004/2 z dne 22. 9. 2004 v upravni zadevi dodelitve sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003, ki je bila predmet presoje tudi drugostopenjskega upravnega organa in Upravnega sodišča. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnik teh sredstev v višini 134,24 EUR (glavnica) in 46,46 EUR (zakonite zamudne obresti), kar znaša skupno 180,70 EUR ni poravnal, zato je davčni organ poslal pred izvršbo tožniku dopis o davčnem dolgu z dne 26. 11. 2013. Tožnik je dne 30. 10. 2015 na davčni organ vložil prošnjo za odpis dolga, ki jo je organ dne 2. 11. 2015 na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP odstopil Agenciji v nadaljnje obravnavanje, katera je izdala sporno odločbo.

8. Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje preuranjeno izdal odločitev o zavrženju tožnikove prošnje, ki je procesna odločitev. Tožnikova prošnja za odpis dolga je bila na davčni organ vložena laično, zato bi jo moral upravni organ v skladu z določbami 67. člena ZUP obravnavati kot nepopolno ali nerazumljivo vlogo in je ne bi smel takoj zavreči po določbi druge točke 129. člena ZUP. Ta določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi ali če po tem zakonu ne more biti stranka.

9. Zakonska določba 67. člena ZUP v prvem odstavku določa, da če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku 5 delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali vroči vložniku, če je vlogo podal neposredno pri organu.

10. V tem primeru je tožnikova vloga vsebovala samo prošnjo za odpis dolga, ne da bi tožnik navajal zakonske določbe ZJF, po katerem predlaga odpis tega dolga. 77. člen ZJF namreč v prvem in tretjem odstavku določa dve različni pravni situaciji. Prvi odstavek določa, da pristojni minister v soglasju z ministrom pristojnim za finance oziroma župan, lahko na prošnje dolžnika ob primernem zavarovanju in obrestovanju odloži plačilo, dovoli obročno plačila dolga dolžnika ali spremeni predvideno dinamiko plačila dolga, če se s tem bistveno izboljšajo možnosti za plačilo dolga dolžnika, od katerega sicer ne bi bilo mogoče izterjati celotnega dolga. Minister, pristojen za finance predpiše način zavarovanja in obrestovanja odloga plačila dolga dolžnika, države ali občine. Po tej zakonski določbi tožnik lahko predlaga odpis dolga.

11. Tretji odstavek tega člena pa dejansko določa in na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev upravnega organa, da pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, oziroma župan, lahko do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanja proračuna za posamezno leto, oziroma odloku, s katerim se sprejme občinski proračun, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve, ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati. V tem primeru, se (ne) izvede odpis dolga po uradni dolžnosti.

12. Ne glede na to, da je tožnik v prošnji določno predlagal odpis dolga, ki je pravna situacija navedena v tretjem odstavku 77. člena ZJF in po kateri sam kot dolžnik ne more predlagati odpisa dolga, bo moral upravni organ v skladu s prej navedenim členom 67 ZUP in v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZUP, ki določa varstvo pravic stranke in varstvo javnih koristi (uradna oseba opozori stranko na uveljavitev kakšne pravice), tožnika pozvati k dopolnitvi vloge in le-to v skladu z drugim odstavkom tega člena obravnavati kot (ne)popolno vlogo, o kateri bo procesno ali v nadaljevanju vsebinsko odločil. 13. V ponovnem postopku bo tožena stranka upoštevala navedeno stališče sodišča in v primeru vsebinske odločitve bo tudi presojala tožbeni ugovor, ki se nanaša na zastaranje terjatve.

14. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka ter zadevo po tretjem odstavku te zakonske določbe vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.