Jedro

Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).

Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej.

Glede na navedeno je pomembno, kaj je bila podlaga za revidentovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je od tega odvisen odgovor na vprašanje, kdo je bil zavezanec za plačevanje prispevkov oziroma ali je bil revident, kot trdi, upravičen do njihovega kritja. Zato je v obravnavani zadevi za nastanek revidentove obveznosti obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, o čemer je odločal davčni organ, pomemben njegov status zavarovanca po ZZVZZ (in ne po ZPIZ-1) v relevantnem časovnem obdobju in s tem povezane odločbe CSD.

Ker Upravno sodišče ni presojalo, kaj je z upravičenostjo kritja prispevkov v obdobju prejemanja denarne socialne pomoči, je tudi preuranjeno zavrnilo revidentov tožbeni ugovor o kršitvi varstva legitimnih pričakovanj na podlagi stališča, da so lastniki družb, ki v družbi opravljajo poslovodno funkcijo in niso zavarovani na drugi podlagi, zavezani za plačilo obveznih prispevkov. Glede na navedeno je odgovor na prvo vprašanje – ob predpostavki izkazanosti v tožbi zatrjevane okoliščine o upravičenosti kritja stroškov na podlagi odločb CSD – pritrdilen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 442/2019-8 z dne 11. 2. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, DT 4250-725/2018-3 z dne 29. 1. 2018 (I. točka izreka), in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 obračunal in naložil v plačilo prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu v skupnem znesku 7.223,82 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka). Odločil je tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti in stroških postopka (II., III. in IV. točka) ter ugotovil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (V. točka). Ministrstvo za finance je z odločbo, DT 499-22-27/2018-3 z dne 31. 1. 2019, tožnikovo pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je Upravno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov obeh stopenj. Tudi po njegovi presoji je bil tožnik v obravnavanem obdobju zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma prvega odstavka 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) oziroma na podlagi 6. točke 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), to je kot družbenik, ki je hkrati poslovodna oseba družbe. Ker v tem obdobju ni plačeval prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, mu jih je davčni organ po navedeni zavarovalni podlagi pravilno in zakonito obračunal ter naložil v plačilo. Kot neutemeljen je presodilo ugovor, da je imel tožnik v obravnavanem obdobju status brezposelne osebe, neutemeljeno pa je tudi njegovo sklicevanje na načelo varstva legitimnih pričakovanj. Zakonska določila, ki urejajo status lastnikov družb, ki opravljajo poslovodno funkcijo, kot zavarovancev, so namreč jasna, nepoznavanja prava pa škoduje. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave.

3. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 170/2020-3 z dne 1. 7. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: ‒ Ali odločitev davčnega organa o odmeri prispevkov za zdravstveno varstvo in poškodbe pri delu na drugi pravni podlagi (tj. na temelju statusa zavarovanca z naslova lastništva družbe z omejeno odgovornostjo), čeprav je bilo zavezancu predhodno priznano kritje teh prispevkov na podlagi drugega zavarovalnega statusa, pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj? ‒ Ali je Upravno sodišče s tem, ko je opustilo izvedbo glavne obravnave, poseglo v pravice iz 22., 23.. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in posledično onemogočilo uresničevanje pravice stranke upravnega postopka do dokazovanja dejstev s pričami?

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je v skladu z navedenim sklepom vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru zavrača revizijske očitke in poudarja, da sta bila revidentov status in zavarovalna podlaga ugotovljena s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ). Vanjo pa davčni organ, ki je v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov, ne sme posegati.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Dejansko stanje zadeve**

8. Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, izhaja: - da so bili revidentu prispevki odmerjeni za obvezno zdravstveno zavarovanje; - da je bil revident od 10. 6. 1996 dalje edini družbenik in poslovodja v družbi A., d. o. o., in da v tem času na tej podlagi ni plačeval prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu; - da se je revident 22. 4. 2008 prijavil na Zavod za zaposlovanje, ni pa bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti; - da je ZPIZ v pojasnilu, ki ga je 14. 11. 2016 pridobil davčni organ, navedel, da je bil revident na podlagi odločb Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) kot prejemnik denarne socialne pomoči upravičen do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu; - da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) v pojasnilu z dne 30. 11. 2017, ki ga je pridobil davčni organ, navedel, da revident v letu 1998, ko je Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) uredila revidentovo prijavo, ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja na drugi podlagi, zato je bil izpolnjen pogoj iz 21. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ1; kot prejemnik denarne socialne pomoči je imel pravico do kritja obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. V obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in od 1. 8. 2012 do 21. 1. 2013 pa je imel revident obvezno zdravstveno zavarovanje urejeno preko CSD. MOL in CSD sta po tem, ko je ZPIZ ugotovil, da ima revident lastnost zavarovanca kot družbenik in poslovodna oseba, za obravnavano obdobje odpravila svoji prijavi na podlagi 21. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ; - da je ZPIZ v odločbi, št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012, ugotovil, da je imel revident od 10. 6. 1996 dalje status zavarovanca kot družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je opravljal poslovodno funkcijo (drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1).

9. Upravno sodišče je presodilo, da je za revidentovo lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja bistvena navedena odločba ZPIZ iz leta 2012. Štelo je, da je treba zaradi nje obravnavati revidenta kot zavarovanca tudi po določbah ZZVZZ, konkretno na podlagi 6. točke 15. člena (in na tem temelju zavezanca za plačilo prispevkov), čeprav je v tožbi navajal, da je bil v obravnavanem obdobju prejemnik denarne socialne pomoči, s čimer je zatrjeval okoliščino, pomembno za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje na drugi podlagi iz istega člena ZZVZZ. Od podlage obveznega zdravstvenega zavarovanja pa je odvisno, kdo je zavezanec za plačilo prispevkov.

_Revizijske navedbe_

10. Revident navaja, da je odločitev Upravnega sodišča materialnopravno napačna in v nasprotju s pravico do varstva legitimnih pričakovanj iz 2. člena Ustave. Navaja, da je na podlagi dejstva, da mu je bila v obravnavanem obdobju dodeljena denarna socialna pomoč, iz katere so bili kriti prispevki za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, utemeljeno pričakoval, da z naslova družbeništva in zakonitega zastopništva v neaktivni družbi ne more utrpeti negativnih posledic, kot je npr. plačilo prispevkov za socialno varnost. Sklicuje se še na svoj status brezposelne osebe, ki naj bi izključeval status zavarovanca z naslova lastnika zasebne družbe. Upravnemu sodišču tudi očita, da je kršilo določbe postopka upravnega spora, 22., 23. in 25. člen Ustave ter 6. člen EKČP, saj kljub spornemu dejanskemu stanju (o njegovem statusu zavarovanca) ni opravilo glavne obravnave in ni izvedlo predlaganih dokazov.

**Vsebinska presoja revizije** _**O prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje in varstvu legitimnih pričakovanj**_

11. Na podlagi revizijskih navedb je mogoče razbrati stališče, da revidentova obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ne obstoji, saj je bil do njihovega kritja upravičen na podlagi vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje na drugi zavarovalni podlagi – kot prejemnik denarne socialne pomoči. 12. Kot pojasnjeno, se je Upravno sodišče (enako kot toženka) glede vprašanja, na kateri podlagi je bil revident vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje2 in kdo je bil zavezanec za plačilo prispevkov za omenjeno zavarovanje, oprlo na odločbo ZPIZ, št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012, na podlagi katere je bila ugotovljena revidentova lastnost zavarovanca po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. 13. To pomeni, da je Upravno sodišče odločalo ob upoštevanju lastnosti zavarovanca po določbah zakona, ki ureja področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, čeprav je davčni organ odločal o plačilu prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Navedeno zavarovanje pa ureja ZZVZZ. Med drugim določa, da lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba Zavoda (ZZZS) na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavezanec za plačilo prispevkov najpozneje v osmih dneh od dneva začetka zavarovanja (drugi odstavek 78. člena). Podrobnejša pravila za pridobitev, spremembo oziroma izgubo lastnosti zavarovane osebe je ZZZS na podlagi zakonskega pooblastila iz petega odstavka iste določbe ZZVZZ uredil v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila OZZ).3

14. Poleg tega je ZZVZZ, veljaven v obdobju, za katerega so bili revidentu odmerjeni prispevki (od marca 2009 do septembra 2012), v 15. členu določal več zavarovalnih podlag in sicer so bile zavarovanci poleg oseb, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane z drugega naslova (6. točka), tudi osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo trajno denarno socialno pomoč (17. točka). Glede teh je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) ob uveljavitvi (Uradni list RS, št. 62/2010) v prvem odstavku 30. člena določil, da so državljani Republike Slovenije upravičeni do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi za uveljavljanje denarne socialne pomoči ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovanci z drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje (prvi odstavek). Osebe iz prejšnjega odstavka v obvezno zdravstveno zavarovanje prijavi oziroma odjavi pristojen center za socialno delo (CSD) na podlagi odločbe iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje pa krije občina stalnega prebivališča (drugi odstavek). V skladu z 10. točko 9. člena Pravil OZZ so ob pogoju prijave osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo trajno denarno socialno pomoč, pridobile lastnost zavarovane osebe z dnem, ko pridobijo to pravico (torej pravico do denarne socialne pomoči).

15. Iz teh določb izhaja, da je prejemnik trajne denarne socialne pomoči4 pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). To pa iz odločbe ZPIZ, št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012, ne izhaja. Vrhovno sodišče zato opozarja še na stališča v zvezi z obveznim zdravstvenim zavarovanjem v sodbi VIII Ips 312/2015 z dne 19. 4. 2016. V njej je med drugim navedeno, da je treba razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej.

16. Glede na navedeno je pomembno, kaj je bila podlaga za revidentovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je od tega odvisen odgovor na vprašanje, kdo je bil zavezanec za plačevanje prispevkov oziroma ali je bil revident, kot trdi, upravičen do njihovega kritja. Zato je v obravnavani zadevi za nastanek revidentove obveznosti obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, o čemer je odločal davčni organ, pomemben njegov status zavarovanca po ZZVZZ (in ne po ZPIZ-1) v relevantnem časovnem obdobju in s tem povezane odločbe CSD. Ob tem Vrhovno sodišče le dodaja, da je status zavarovanca v postopku nadzora nad pravilnostjo plačevanja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kot tako je sestavni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev davčnega organa, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bilo z odločbo ZPIZ z dne 14. 8. 2012 to vprašanje rešeno na matičnem področju.5 Videti je, da ga je reševalo Upravno sodišče samo, saj je ugotavljalo zavarovalno podlago tudi na podlagi listin upravnega spisa in registra davčnih zavezancev (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

17. Ker Upravno sodišče ni presojalo, kaj je z upravičenostjo kritja prispevkov v obdobju prejemanja denarne socialne pomoči, je tudi preuranjeno zavrnilo revidentov tožbeni ugovor o kršitvi varstva legitimnih pričakovanj na podlagi stališča, da so lastniki družb, ki v družbi opravljajo poslovodno funkcijo in niso zavarovani na drugi podlagi, zavezani za plačilo obveznih prispevkov. Glede na navedeno je odgovor na prvo vprašanje – ob predpostavki izkazanosti v tožbi zatrjevane okoliščine o upravičenosti kritja stroškov na podlagi odločb CSD – pritrdilen.

_**O pravici do glavne obravnave**_

18. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave)6 izhaja zahteva, da sodišče v upravnem sporu izvede glavno obravnavo, pri čemer njena izvedba ni namenjena le izvedbi dokazov, ampak je njen namen tudi v tem, da omogoči srečanje organa in stranke v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče. Vsako odstopanje od izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu tako po vsebini posega v človekovo pravico iz 22. člena Ustave, zato mora biti predmet izrecne ustavnoskladne zakonske ureditve in kot izjema tudi restriktivno interpretirano v sodni praksi.

19. Glavna obravnava je v zakonski ureditvi upravnega spora osrednje procesno dejanje, saj je z zakonom izrecno določeno, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Izjeme od obveznosti oprave glavne obravnave so določene v določbi 59. člena ZUS-1, ki jo je treba razlagati skladno z Ustavo in restriktivno. Po prvem odstavku navedene določbe lahko sodišče odloči brez glavne obravnave oziroma na seji, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V drugi alineji drugega odstavka iste določbe je sodišču sicer dano pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primeru spornega dejanskega stanja med tožnikom in tožencem, če stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Vendar je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 22/2020 sprejelo stališče, da je obravnavana določba v tem delu protiustavna, ker gre za nedopustno izjemo od glavne obravnave.7

20. Vrhovno sodišče je tudi že (večkrat) poudarilo, da določbe drugega odstavka 51. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom istega člena zakona, ni mogoče razumeti kot podlage za dodatno širjenje izjem od obveznosti izvedbe glavne obravnave.8 Vsebina te določbe namreč zgolj pojasnjuje možnost, da se v primeru spora o dejanskem stanju na predlog strank za potrditev njihovih tožbenih navedb ali po uradni dolžnosti s strani sodišča (20. člen ZUS-1) na glavni obravnavi izvedejo tako dokazi, ki v dotedanjem postopku izdaje upravnega akta še niso bili izvedeni (ter je njihova izvedba dopustna, 52. člen ZUS-1), kot tudi dokazi, ki so že bili izvedeni v dotedanjem postopku pred organom tožene stranke.

21. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je odločitev sprejelo na seji, ker med strankama ni bilo sporno relevantno dejansko stanje, in sicer dejstvo, da je bi revident v obravnavanem obdobju družbenik enoosebne družbe in da je v njej opravljal poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Dodalo je, da so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem sporu. Sklicevalo se je na 59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. 22. Tako zapisana obrazložitev razlogov za zavrnitev izvedbe glavne obravnave je po presoji Vrhovnega sodišča vsaj dvoumna, če že ne protislovna. Če je Upravno sodišče štelo, da relevantno dejansko stanje ni sporno, ni bilo potrebe po oceni, da so bili vsi dokazi pravilno izvedeni in pravilno presojeni v upravnem postopku. Takšna presoja namreč kaže na to, da je Upravno sodišče kljub izrecni navedbi, da dejansko stanje glede relevantnih dejstev ni sporno, preverjalo pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovil upravni organ. Če pa je ravnalo tako, je bilo dejansko stanje očitno sporno. Res sicer ni bilo spora o tem, da je bil revident v obravnavanem obdobju družbenik in poslovodja zasebne družbe, vendar pa je, kot pravilno opozarja revizija, obstajal spor o tem, kakšen je bil revidentov zavarovalni status oziroma na kateri podlagi je bil obvezno zdravstveno zavarovan. Revident je v dokaz svojim trditvam, da je imel v obravnavanem obdobju status brezposelne osebe, ki izključuje status zavarovanca z naslova lastništva gospodarske družbe oziroma da je bil prejemnik socialne denarne pomoči, predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče B. B., referentke na CSD.

23. Že po navedenem in upoštevaje, da je bila revidentova lastnost zavarovanca ena od podlag, določenih v ZZVZZ, dejanski temelj za naložitev obveznosti plačila spornih prispevkov, ki pa je bil med strankama sporen, Upravno sodišče ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave. S tem je kršilo določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 24. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi kršitve materialnega prava in določb postopka upravnega spora (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena in drugi odstavek 94. člena ZUS-1). V novem postopku bo moralo Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo in na njej razjasniti vprašanje spornega dejanskega stanja ter odločiti o tem, katere dokaze je treba izvesti.

**K II. točki izreka**

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **Glasovanje**

26. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Vrhovno sodišče dodaja, da je v omenjenem letu veljavni ZZVZZ v 21. točki 15. člena določal, da so zavarovanci po tem zakonu državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki niso zavarovanci z drugega naslova. Zanje je občina plačevala prispevek za zdravstvene storitve in povračila potnih stroškov (3. točka 48. člena ZZVZZ). 2 Obvezno zdravstveno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni (prvi odstavek 13. člena ZZVZZ). 3 Tako je npr. v določbi 13. člena navedenih pravil med drugim določeno, da za fizično osebo, ki je sicer sama zavezana za prijavo, za katero zavod ugotovi, da bi morala biti zavarovana po drugačnem statusu, kot je prijavljena v obvezno zavarovanje, zavod izda odločbo in po njeni dokončnosti po uradni dolžnosti prijavi osebo v obvezno zavarovanje, če tega ne stori oseba sama. 4 V skladu z določbami Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji, ZSVarPre) se je že v relevantnem obdobju dodelila trajna denarna socialna pomoč (to je pomoč brez obdobja dodelitve) npr. trajno nezaposljivemu upravičencu, pri čemer je CSD enkrat letno po uradni dolžnosti preverjal, ali osebe iz prejšnjega odstavka na 1. april še izpolnjujejo pogoje za upravičenost do socialno varstvenih pravic po tem zakonu in ali so nastopile spremembe, ki vplivajo na višino teh pravic, in v primeru sprememb izdal novo odločbo (peti in šesti odstavek 36. člena). 5 Upravno sodišče sicer povzema odločitev iz odločbe ZPIZ št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012, vendar pa se nanjo ne sklicuje kot na pravnomočno rešeno zadevo o revidentovem statusu zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja, na katero bi bilo vezano. Poleg tega iz citiranih zakonskih določb ne izhaja, da je ZPIZ pristojen za odločitev o lastnosti zavarovane osebe na podlagi določb ZZVZZ, niti da lahko za nazaj ugotavlja drugo podlago obveznega zdravstvenega zavarovanja. 6 Vsebino te ustavne pravice je Ustavno sodišče nadalje razvilo v odločbi št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, v kateri je poudarilo, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in nadgradilo svoje dotedanje stališče, po katerem je glavna obravnava (le) sredstvo za izvedbo dokazov. 7 Glej VSRS sklep X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020. 8 Prim. VSRS sklep X Ips 256/2017 z dne 6. 11. 2019 (14. točka obrazložitve), VSRS sklep X Ips 270/2017 z dne 13. 2. 2020 (17. točka obrazložitve) in VSRS sklep X Ips 342/2017 z dne 1. 7. 2020 (16. točka obrazložitve).