Jedro

Za določanje vrednosti zemljišča je bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.3.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Žalec z dne 2.6.2003. Prvostopni organ je z navedeno odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 15 in 16 obe k.o. A. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta razlaščenca po izračunu prvostopnega organa dobila ustrezna nadomestna zemljišča, zato nista upravičena do denacionalizacije po 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US). Izračun je bil narejen na podlagi podzakonskih aktov, sprejetih na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen. Ne dvomi v pravilnost izračuna. Tožbeni ugovori s ponovnimi izračuni odškodnin so tožbena novota, saj jih tožnik v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo ni navajal. Dodaja še, da niso utemeljeni ugovori o napačno navedenih podatkih v času podržavljenja v zvezi s katastrsko kulturo parc. št. 15 k.o. A. (njiva), ki naj bi bila hmeljišče, in v zameno danih zemljišč parc. št. 17 (njiva) in 18 (njiva), ki naj bi bila travnik. Meni, da dokazovanje katastrskih kultur in bonitetnih razredov v času podržavljenja s pričami glede na prvi odstavek 44. člena ZDen in 2. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju: Odlok) ni dopustno.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bil zahtevek za denacionalizacijo parc. št. 18 in 17 podan pravočasno skupaj z drugimi parcelami in se sklicuje na sodbo upravnega sodišča, opr. št. U 69/2004 z dne 31. 5. 2005 in na sodbo z dne 22. 1. 2002. Navaja, da je prvostopni upravni organ obravnaval samo prvo zamenjavo, za drugo pa trdil, da zahteva zanjo ni bila podana. Zatrjuje kršitev načela materialne resnice po 8. členu ZUP oziroma 7. členu ZUP (1986). Ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da se dejanskega stanja oziroma kulture zemljišča ne more dokazovati s pričami. Ker v času podržavljenja kultura hmeljišč v katastrski dokumentaciji še ni bila vodena, je izpodbojna domneva o resničnosti tistega, kar je zapisano v javni listini. Glede parcel, danih v zamenjavo za parceli 16 in 15, navaja, da je bila za parc. št. 19 ob izdaji odločbe izdana prepoved obdelave in je bila še istega leta podržavljena z izsiljenim arondacijskim sporazumom z dne 19.11.1963, kasneje pa je bila izdana še odločba o arondaciji z dne 22.10.1964. Staršema je bila že v letu 1963 prepovedana obdelava parc. št. 18 in 17, ki sta bili napačno vodeni kot njivi, v resnici pa sta bila travnika. Navedene parcele so bile nanje vpisane le kratek čas pred ponovno arondacijo. Parc. št. 18 in 17 so vzeli nazaj še pred izdajo odločbe z dne 4.11.1964. Glede na navedeno se pri zamenjavi ne morejo upoštevati le datumi izdanih odločb. Ker so pričakovali, da bodo parcele dane s prvo arondacijo obdržali, so te parcele uredili, s čimer so imeli stroške. Na parc. št. 20 k.o. A. so podrli kozolec, za katerega niso dobili odškodnine. Zaradi upiranja zamenjavi, so očetu grozili z zaporom. Na odločbi z dne 4.11.1964 so z namenom prikazati enakovredno zamenjavo prišteli še vrednost sadnih dreves, ki so jo nenormalno visoko ocenili. Parc. št. 21 je bila zamočvirjen travnik z 912 m2 neplodne zemlje, dostop do parcel pa je bil zaradi oddaljenosti in terena otežen. Meni, da cenilni zapisnik cenilca ... odraža dejanske kulture ob obeh zamenjavah parcel. Navaja izračun, po katerem naj bi nadomestilo predstavljalo 17,17 % vrednosti odvzetih parcel. Opisuje še napake, ki naj bi jih organ storil pri izračunu dane odškodnine in s tem povezane težave pri uveljavljanju zahtevka pri Okrajnem sodišču v Ž.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). V 1. odstavku 107. člena je določil, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu, obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji pogoj za njeno izvršitev (3. odstavek 66. člena ZDen).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Predmet zahteve za denacionalizacijo v obravnavani zadevi sta zemljišči, podržavljeni po predpisu, določenem v 29. točki 3. člena ZDen, po katerem so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za zemljišče, podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč.

Po ZDen se o vračanju podržavljenega premoženja odloča glede na vsak akt o podržavljenju posebej. Ločeno je zato treba obravnavati tudi pogoje za denacionalizacijo po obeh arondacijskih odločbah Komisije za arondacijo Ž. z dne 20.2.1963 in z dne 4.11.1964, čeprav so bile po drugi odločbi predmet arondacije prav zemljišča, ki so bila dana kot nadomestna po prvi odločbi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je potrdilo odločitev tožene stranke, ki je pogoje za denacionalizacijo zemljišč, podržavljenih z arondacijsko odločbo Komisije za arondacijo Ž. z dne 20.2.1963, presojala le glede na podržavljena in nadomestna zemljišča, kot izhajajo iz navedene arondacijske odločbe. Ni torej utemeljen tožnikov ugovor, da bi tožena stranka pri izračunu ustreznosti nadomestnih zemljišč morala izhajati iz primerjave med podržavljenimi zemljišči po arondacijski odločbi z dne 20.2.1963 in v nadomestilo danimi zemljišči z arondacijsko odločbo z dne 4.11.1964. Za odločitev v stvari zato tudi ni pomembno, koliko časa sta bila tožnikova pravna prednika sploh zemljiškoknjižna lastnika zemljišč, danih v nadomestilo po arondacijski odločbi z dne 20.2.1963. Ker je v obravnavani zadevi predmet presoje zakonitost odločbe o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo zemljišč, parc. št. 15 in 16 obe k.o. A., podržavljenih z odločbo z dne 20.2.1963, ne pa zakonitost odločbe o zavrženju zahteve za zemljišči, parc. št. 17 in 18 k.o. A., podržavljenih z odločbo z dne 4.11.1964, niso pravno pomembni ugovori, ki se nanašajo na pravočasnost zahteve glede zemljišč, parc. št. 17 in 18 k.o. A., in stanje zemljišč, danih v nadomestilo z odločbo z dne 4.11.1964. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se ustreznost nadomestnih zemljišč upoštevajoč določbo prvega odstavka 72. člena ZDen ugotavlja glede na to, ali presegajo 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Vrednost tako podržavljenih kot tudi nadomestnih kmetijskih zemljišč pa se ugotavlja glede na stanje premoženja ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen) na podlagi Odloka, ki temelji na določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen. Na podlagi določbe 2. člena Odloka se vrednost kmetijskega zemljišča v postopku denacionalizacije ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja.

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je bilo razmerje med podržavljenimi in nadomestnimi kmetijskimi zemljišči, izračunano na podlagi napačne katastrske kulture tako za podržavljena kot tudi za nadomestna zemljišča. Glede na prej navedeno zakonsko določbo je namreč za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Stanje zemljišča ob podržavljenju se ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, ki so praviloma tudi povzeti v aktu o podržavljenju. Že zato, ker je relevantno stanje katastrske kulture, razreda in okraja v času podržavljenja, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da v času podržavljenja veljavni predpisi niso poznali katastrske kulture hmeljišča, kakršna naj bi bila po tožnikovih navedbah kultura enega izmed podržavljenih zemljišč. V relevantnem času je vodenje zemljiškega katastra urejala Uredba o zemljiškem katastru (Uradni list FLRJ, št. 43/53 in 23/56), ki glede na določbo 16. člena ni poznala katastrske kulture hmeljišč ali druge oblike trajnih nasadov. Zemljišča, na katerih se je stalno ali izmenoma gojil hmelj, pa so se po 1. točki 9. člena Pravilnika o katastrski klasifikaciji in bonitiranju zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 10/61) štela za njive. Isti pravilnik je v tretjem odstavku 19. člena le določal, da riževa polja, hmeljniki in murvini nasadi, ki se uvrstijo med njive, dobijo posebne označbe (za njive s hmeljniki „njhm“). Glede na navedeno zemljišča parc. št. 15 k.o. A. za čas podržavljenja zato ni mogoče vrednotiti kot hmeljišča. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tožnik drugačne vrste rabe zemljišča, kot je vpisana v zemljiškem katastru, tudi ne more dokazovati s pričami. Vrhovno sodišče je v zadevah, opr. št. I Up 1280/2006 z dne 13. 9. 2007, I Up 128/2004 z dne 26. 1 2004 in I Up 1150/2001 z dne 26.11.2003, sprejelo stališče, da je v denacionalizacijskem postopku za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih, ter da je opredelitev vrste rabe v javni evidenci sicer izpodbojna, vendar pa je to mogoče dokazati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah.

Ker je vrednotenje zemljišč po Odloku edina podlaga za vrednotenje zemljišč, tožnik tudi ne more uspeti z ostalimi ugovori, ki se nanašajo na kvaliteto nadomestnih zemljišč. Prav tako v obravnavani zadevi niso relevantni ugovori, ki se nanašajo na postopek pred Okrajnim sodiščem v Ž. ter na zemljišče, parc. št. 20 k.o. A., ki ni bilo predmet obravnavane arondacije.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.