Jedro

Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust, v obdobju 2003 do 2007, obračuna spodaj navedene zneske, od teh zneskov odvede dohodnino in prispevke ter tožnici izplača ugotovljen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih datumov dalje do plačila: za leto 2003 od zneska 815,26 EUR bruto, od 7. 12. 2004; za leto 2004 od zneska 1.213,00 EUR bruto, od 7. 12. 2004; za leto 2005 od zneska 864,62 EUR bruto, od 1. 7. 2005; za leto 2006 od zneska 990,18 EUR bruto, od 1. 7. 2006; za leto 2007 od zneska 968,72 EUR bruto, od 1. 7. 2007, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. odst. izreka). V presežku je obrestni zahtevek (obresti od priznane razlike regresa za leto 2003 za čas od 1. 7. 2003 do 6. 12. 2004, obresti od priznane razlike regresa za leto 2004, za čas od 1. 7. 2004 do 6. 12. 2004) zavrnilo (2. odst. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v višini 145,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožena stranka dolžna tožnici izplačati regres v skladu s 30. členom Kolektivne pogodbe ... (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba), češ, da je podjetniška kolektivna pogodba lex specialis v razmerju do Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91). KPND je bila sklenjena 11. 10. 1991 in je s kasnejšimi spremembami, dopolnitvami in aneksi, veljala za celotno gospodarstvo in tako tudi za obvezno socialno zavarovanje in za vse tam zaposlene delavce, vse delodajalce in sindikate. Ta kolektivna pogodba je sprva določala, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust v obliki trinajste plače, najmanj v višini zajamčene plače in se izplača do konca meseca julija tekočega leta. Dne 10. 11. 1995 je bila z aneksom spremenjena 1. točka 40. člena KPND o regresu, tako, da od takrat dalje ni več določala minimalnega regresa, ampak je delavcu pripadal regres za letni dopust v višini dogovorjeni z vsakoletnim aneksom k KPND. Takšno besedilo aneksa je onemogočalo kakršnokoli možnost izplačevanja višjega zneska regresa, saj je bilo potrebno pri izvajanju upoštevati jasno zavezo iz KPND. Tako KPND sindikatu in delodajalcu nalaga dolžnost, da pravilno izvajata to kolektivno pogodbo in opustita vsako dejanje, ki bi nasprotovalo njenemu izvajanju. Na tej podlagi tožena stranka svojim delavcem ni smela izplačevati višjega regresa od tistega, ki je bil določen z aneksom oziroma ugotovitvenimi sklepi odbora za spreminjanje KPND, sindikat pa ni bil upravičen terjati izvajanje določil podjetniške kolektivne pogodbe o regresu, zlasti še, ker je poprej v KPND sam zapisal določilo v višini regresa, ki je bilo ožje, kot pa je bilo zapisano v podjetniški kolektivni pogodbi. Tako je sindikat tožene stranke prvi in sam odstopil od izvajanja podjetniške kolektivne pogodbe, saj je bil tudi v njegovem imenu podpisan aneks, da se višina regresa določa vsako leto z aneksi KPND, kar so nato sindikati delavcev in vsi delavci tožene stranke vseskozi spoštovali. Sindikati, ki so v letu 2005 skupaj z drugimi sindikati negospodarstva spremenili pravila igre, so tudi sami odstopili od izvajanja 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe, saj so se ves čas zavedali, da je hierarhično višja veljavnost določena z KPND. Določila 5. člena aneksa k KPND iz leta 1995 o regresu so kot kasnejši specialni predpis derogirala določila 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Tožena stranka kot delodajalec in sindikat delavcev tožene stranke bi kršila svoje obveznosti iz 2. člena KPND, če bi kadarkoli, tudi za leta od 2004 do 2008 pristala na izplačilo višjega zneska regresa, kot je bil določen z dogovorom med Vlado RS in reprezentativnimi sindikati. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka pri izračunu višine regresa morala uporabiti določbo 30. člena panožne kolektivne pogodbe, ker je ta lex specialis in je za delavca ugodnejši. Tožena stranka je kot prejemnica sredstev iz proračuna morala uporabiti določbe KPND, v kolikor bi regres izplačala drugače, bi s tem neutemeljeno in nenamensko obremenila javna sredstva. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbo 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 do 33/2007), saj bi izplačilo v skladu s 30. členom podjetniške kolektivne pogodbe pomenilo, da je tožena stranka tožnici zagotovila pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskimi predpisi ali s kolektivno pogodbo. S tem bi tožena stranka tudi ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 2. člena Zakona o javnih financah (ZJF, Ur. l. RS, št. 79/99 – 49/2009), ki določa, da se sredstva proračuna uporabljajo za financiranje funkcije državnih in občinskih organov za izvajanje njihovih nalog in druge namene, ki so opredeljeni z ustavo, zakonom in občinskimi predpisi ter višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje njihovih nalog in programov. Zaradi navedenega bi lahko nezakonito izplačilo regresa za letni dopust nad zneskom, določenim z dogovorom Vlade RS in reprezentativnih sindikatov javnega sektorja. Izplačilo bi bilo tudi nesorazmerno glede na ostale delavce v javnem sektorju. Tožbo za plačilo razlik v regresih je vložilo več kot 600 delavcev in bivših delavcev tožene stranke, višina zahtevkov brez obresti pa znaša 2.000.000,00 EUR. Izplačilo regresa po 30. členu podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo tudi neenakost pred zakonom, saj so bili ostali delavci v javnem sektorju v podrejenem položaju. Takšno izplačilo bi tudi v celoti podrlo sistem plač javnih uslužbencev. Neživljenjsko in v nasprotju s KPND je, da bi bila višina regresa za letni dopust odvisna od višine plače, saj bi bil s tem izničen namen samega regresa in delavci ne bi bili v enakopravnem položaju. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati omejitve iz 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnim uslužbencem ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot pa je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Določbe 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe, upoštevajoč določbe ZJU, zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in ZJF ni lex specialis v razmerju do KPND, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka bi bila pri določanju pravic javnih uslužbencev, torej tudi pri odločanju višine za letni dopust, vezana na zakon, podzakonske predpise in KPND, ki je glede višine regresa za letni dopust predstavljala specialni predpis v smislu kolektivnega dogovarjanja. Delavcem tožene stranke kot javnim uslužbencem lahko pripada le enak regres za letni dopust, kot vsem drugih javnim uslužbencem v RS, saj ne morejo biti privilegirani. Zato je določba 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe nična in se kot taka ne bi smela uporabljati, ker nasprotuje celotnemu sistemu predpisov, ki veljajo za javni sektor. Celo v primeru, če bi bila tožnica upravičena do višjega regresa, kot ji je bil izplačan, bi se za izračun morala uporabljati osnovna plača in se ne bi smelo upoštevati delovne uspešnosti ter drugih dodatkov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožena stranka.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je v izpodbijanem delu sodbe sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba ..., za leta od 2004 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (razen v delu, v katerem je upoštevalo ugovor zastaranja) ugodilo, pri čemer se je oprlo na določbo 131. člena ZDR, ki določa le najnižji znesek regresa za letni dopust, ter na drugi odstavek 7. člena ZDR, ki določa, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše (in favorem laboratoris). To v konkretni zadevi pomeni, da se glede višine regresa za letni dopust lahko uporabljajo določbe kolektivne pogodbe tožene stranke. Tožnici je tako prisodilo razliko med že izplačanim regresom za letni dopust in regresom, določenim s kolektivno pogodbo tožene stranke.

Odločitev sodišča prve stopnje je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 126/2010 z dne 2. 12. 2010 potrdilo.

Na podlagi ustavne pritožbe tožene stranke je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012 sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje.

V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Uradni list RS, št. 43/06) ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (prvi odstavek 88. člen OZ, prvi odstavek 105. člena ZOR).

Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP; Uradni list RS, št. 13/93 in nadalj.) je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral je izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (deveta alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (tretja alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen ZJF), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (druga alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93; Uradni list RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Po tem, ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Glede na navedeno je bistveno vprašanje v konkretnem individualnem delovnem sporu, kdaj je bila sprejeta sporna določba kolektivne pogodbe tožene stranke, ki daje delavcem pravico do višjega regresa za letni dopust, kot jim gre na podlagi ZNOIP oziroma kot jim je bil izplačan. Na to vprašanje sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni odgovorilo. V izpodbijani sodbi je navedlo le, da se Kolektivna pogodba ... uporablja od 19. 3. 1993, ni pa ugotavljalo, kdaj je bila sklenjena.

Ker je sodišče prve stopnje glede sklenitve Kolektivne pogodbe ... nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, po 355. členu ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze, poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je bila sklenjena Kolektivna pogodba .... V kolikor bo ugotovilo, da je bila ta kolektivna pogodba sklenjena, še preden je za toženo stranko in njene delavce veljala omejitev glede višine regresa za letni dopust, ki jo je uzakonil ZNOIP, bo njene določbe pri presoji tožbenega zahtevka za izplačilo višjega regresa za letni dopust (30. člen kolektivne pogodbe tožene stranke) lahko upoštevalo, v nasprotnem primeru pa jih kot ničnih ne bo smelo.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka zmotno meni, da tožnica ne bi bila upravičena do regresa za letni dopust v višini bruto plače, temveč le v višini osnovne bruto plače. 30. člen Kolektivne pogodbe tožene stranke določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Navedena določba govori o izplačani plači, ne o osnovni bruto plači, izplačana plača pa po gramatikalni razlagi obsega vse, kar je delavec prejel v mesecu pred izplačilom regresa za letni dopust. Če je delodajalec menil, da delavcu pripada regres za letni dopust le v višini osnovne bruto plače, bi moral to jasno zapisati. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti od datuma dejanskega plačila regresa za letni dopust. ZDR in kolektivna pogodba tožene stranke določata, do kdaj (najkasneje) je delodajalec dolžan plačati regres za letni dopust. V primeru, ko delodajalec regres za letni dopust izplača prej (pred 30. junijem), obveznost plačila obresti nastane takrat, ko je regres za letni dopust dejansko izplačan. Glede pravdnih stroškov bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upoštevati morebitni spremenjeni uspeh strank v postopku. Poleg tega bo moralo pri odmeri stroškov za zastopanje upoštevati OT glede nagrade za pristop na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo ter za potrditev pravnomočnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.