Jedro

V izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, pritožbeno sodišče ni našlo napak ali kakršnihkoli nepravilnosti in neskladij, ki bi terjale drugačno oceno. Strokovno prepričljivo je pojasnila, da glede na ugotovljene spremembe zdravstvenega stanja, in sicer zmerne degenerativne spremembe v vratni in ledveni hrbtenici, kar izhaja tudi iz izvida ortopeda z dne 17. 9. 2020, na katerega se sklicuje tožnik, tožnik ni več zmožen za svoje delo, je pa zmožen opravljati druga dela v okviru svojega poklica, to je vsa dela, ki jih lahko opravlja kot gozdarski tehnik in ki ustrezajo tožnikovim telesnim in duševnim zmožnostim. Izvedensko mnenje je strokovno prepričljivo in ni podlage za zatrjevanje nasprotnega, torej, da izvedensko mnenje ni prepričljivo, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient sama nosita svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. zadeve:..., št. dosjeja: ... z dne 27. 11. 2019. Prvi odstavek izreka odločbe tožene stranke iste št. zadeve in dosjeja z dne 17. 7. 2019 je delno spremenilo tako, da v tem delu v celoti glasi: “Zavarovanec A.A., roj. 25. 3. 1964, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, brez stalnih in/ali pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice, brez izpostavljenosti vibracijam, s polnim delovnim časom od 4. 7. 2019 dalje.“ V ostalem je ostala odločba z dne 17. 7. 2019 nespremenjena (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 7. 2019, da se tožniku od 4. 7. 2019 dalje prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko na delovnem mestu sekač-traktorist, da je tožena stranka dolžna tožniku v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o pravici, odmeri in plačevanju delnega nadomestila za invalidnost in da je delodajalec B. d.o.o. dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, je zavrnilo (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je sodišče pravilno ugotovilo tožnikov delokrog: približno polovico delovnega časa opravlja fizično delo gozdarja‑sekača, preostalo polovico pa direktorsko delo in delo traktorista, kot fizično manj naporna dela. Tožnik ni izpodbijal uvrstitve v III. kategorijo invalidnosti, je pa v postopku uveljavljal, da je zmožen svoje delo opravljati s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno. Sporno je, ali so pri njem utemeljene stvarne razbremenitve ali pa časovne razbremenitve brez stvarnih. Skliceval se je na določbe 63. člena in 64. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2 in na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 69/2019. Tožnik je v bolniškem staležu od 1. 12. 2016 in delo zmore opraviti v skrajšanem delovnem času brez škode za svoje zdravje, kar utemeljuje z dvema izvidoma ortopedov, kar sta pritožnika uveljavljala kot odločilno dejstvo v zadevi. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na mnenje izvedenke s področja sodne medicine dela, ki je pisno in ustno podala mnenje, da je tožnik sposoben delati 8 ur brez časovne razbremenitve, vendar s stvarnimi razbremenitvami in je glede teh podala celo drugačno mnenje kot tožena stranka. Tožnik je predlagal tudi izvedenca ortopedske stroke, sodišče pa je dokazni predlog zavrnilo in se sklicevalo na določbo 243. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Stališče, da je v zadevah, kot je obravnavana, mnenje izvedenca medicine dela najbolj ustrezno, ne velja absolutno. Sklicuje se na konkretne primere, kot npr. na zadevo opr. št. Psp 364/2018, v kateri sta podajala mnenje izvedenec ortoped in izvedenec medicine dela in obema pripisalo enako težo, na zadevo Psp 242/2020, v kateri je bilo pridobljeno izvedensko mnenje s področja treh specialnosti, na zadevo Psp 194/2020 in zadevo Psp 43/2020. Menita, da je stališče sodišča prve stopnje zmotno in da mnenje izvedenke s področja medicine dela ni edino ustrezno. Tožnik je navajal, da ima težave s področja ortopedije, da je specialist ortoped ves čas svetoval 4-urno delo, kar je tudi objektivizirano z izvidi. Pritožnika sta glede na naravo zadeve že na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala izvedenca ortopeda, pri tem predlogu pa sta vztrajala tudi po pridobitvi pisnega mnenja izvedenke medicine dela. Pritožnika sta v prvi pripravljalni vlogi po pridobitvi mnenje izrecno predlagala, da se najprej z ortopedom in z izvedenskim mnenjem izvedenca ortopedske stroke odgovori na postavljena vprašanja, nato pa se pridobi dopolnitev mnenja izvedenke. Že v pripombah pa sta predlagala tudi novo mnenje izvedenca medicine dela. Po njunem mnenju mnenje izvedenke ni tako prepričljivo, da bi sodišče lahko oprlo sodbo na to mnenje. V tej zadevi je potrebno ugotoviti stanje na dan izdaje odločb, izvedenka pa ni želela jasno odgovoriti na vprašanje glede poslabšanja zdravja, pri čemer je tožnik z izvidoma dveh ortopedov dokazoval, da zmore delati svoje delo 4 ure. Glede na to obstojijo pogoji za t.i. kontrolno izvedensko mnenje. Ponovila sta razloge, da gre za specifičen primer in podrobno navedla, zakaj je potrebno mnenje izvedenca ortopeda. Pritožnika uveljavljata, da mnenje izvedenke ni prepričljivo in strokovno utemeljeno. Zato je sodišče kršilo člen 254/2 in 3 ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče je spregledalo, da je utemeljevanje izvedenke bilo splošno, predvsem pa je zanemarila ključno okoliščino, da se ne raziskuje, kakšno bo tožnikovo stanje ob upokojitvi, ampak kakšno je bilo na dan izdaje izpodbijanih odločb. Sodišče je nadalje neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge kot nepotrebne, kar predstavlja kršitev kontradiktornosti. Če pa je sodišče zavrnilo dokazne predloge, ker je štelo, da izvedba dodatnih dokazov ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, pa gre tudi za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče je tako storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in poseglo v pravico pritožnikov do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Navedena kršitev 8. točke obstoji tudi iz razloga, ker je pritožnikoma zaradi zavrnitve dokaznega zaslišanja ortopeda in pridobitve mnenje izvedenca ortopeda kršena pravica do izjave in do dokazovanja relevantne okoliščine tožnikovega zdravstvenega stanja, in sicer večletno štiriurno opravljanje dela dokazuje, da tožnik zmore svoje delo v krajšem delovnem času. Sodišča angažirajo tudi ostale stroke, ko gre za zahtevne diagnoze, kot je pri tožniku, pri čemer pa gre pri tožniku še za zmožnost in možnost dela 4 ure. Za to dokazovanje, ki pomembno vpliva na njegov socialni položaj pri starosti 55 let, je bil tožnik nedopustno prikrajšan. Pritožnika sta na zadnji glavni obravnavi grajala kršitve določb postopka in izrecno navedla, da imata pravico do drugega izvedenskega mnenja. Pritožnika sta prepričana, da se mora razjasniti konkretno, individualno dejansko stanje, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. Tožnik je bil obravnavan na podlagi diagnoze in delovne dokumentacije. Tudi tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal o tem, da delo zmore, ker si ga razporedi in mu to zdravstveno stanje omogoča. Sodišče je ta dokaz povsem spregledalo in v celoti nekritično sledilo izvedenki. S tega vidika dokazna ocena ni dovolj analitična in skladna s 7. členom ZPP. Tožnik je uveljavljal, da mora sodišče upoštevati tudi socialno funkcijo invalidnosti in se skliceval na primer sodne prakse Psp 69/2019. Ugotoviti je, da sodišče v ničemer ni povzelo izpovedbe tožnika. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, je zmotna tudi odločitev o stroških postopka, ki bi mu s pravilno odločitvijo sicer bili prisojeni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru sledilo primarnemu tožnikovemu predlogu in pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, ki jo je v zvezi s pripombami na podano mnenje, tudi zaslišalo. Utemeljeno pa sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu za pridobitev drugega izvedenskega mnenja specialista ortopeda, pravilno je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje lečečega specialista ortopeda. Razloge za to je ustrezno pojasnilo, da je izvedensko mnenje popolno in jasno in da so razlogi izvedenke zadostno objektivizirani, da omogočajo njihov preizkus. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v že pridobljenem mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z zaslišanjem. Navedeno pomeni, da je izvedenca potrebno najprej zaslišati, šele nato, če niti na ta način ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti in eventuelnih nasprotij, sodišče pridobi mnenje novega izvedenca. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje najprej pridobilo pisno izvedensko mnenje, nato pa je sodno izvedenko v zvezi s pripombami na mnenje, še zaslišalo. Pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP o postavitvi drugega izvedenca, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, niso izpolnjeni. Poleg tega je sodišče prve stopnje še dodatno poudarilo, da je tudi v sodni praksi sprejeto stališče, da prav izvedenec specialist medicine dela, lahko najbolj kompetentno in celovito oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. 6. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi razloge za zavrnitev zaslišanja lečečega specialista ortopeda. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti namreč razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predlaga ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. Glede na drugi odstavek 287. člena ZPP sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. V obravnavanem primeru je neutemeljena pritožbena navedba, da je kršena pravica do izjave, ker je sodišče zavrnilo zaslišanje specialista ortopeda in da je neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge, zaradi česar naj bi bila podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 27. 11. 2019, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 17. 7. 2019. S slednjo je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje delo z bremeni do 7 kg, brez gibov izven ergonomskih kotov trupa in izpostavljenostjo vibracijam s polnim delovnim časom od 4. 7. 2019 dalje. Hkrati je določil, da kontrolni pregled ni potreben in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo ter da je delodajalec B. d. o. o. dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik zmožen svoj poklic opravljati v skrajšanem delovnem času.

8. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta v 82. členu v zvezi s 63. členom določa, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko.

9. Sodišče prve stopnje je sporno vprašanje in vprašanje o obstoju invalidnosti ter preostale delovne zmožnosti pri tožniku razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja specialistke medicine dela, izvedenko pa je še zaslišalo. Ta je po preučitvi medicinske in druge dokumentacije ter po opravljenem osebnem pregledu menila, da je tožnik zmožen za lažje fizično delo z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, brez stalnih in (ali) pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice, brez izpostavljenosti vibracijam s polnim delovnim časom od 4. 7. 2019. Izvedenka je ugotovila, da so glavne tožnikove težave dokazane degenerativne okvare ledvene hrbtenice, spodnjega dela, na nivoju L4-L5 in L5-S1, ki so se kazale kot bolečine v križu in so se širile v levo spodnjo okončino. Prisilna drža bodisi pri sečnji ali na traktorju in vibracije so tiste škodljivosti, ki jih je pri delu potrebno izvzeti oz. tožnika razbremeniti. Sodna izvedenka je ugotovila, da so obremenitve in škodljivosti na tožnikovem delovnem mestu zelo velike, saj so po lestvici glede aktivnosti in obremenitev ocenjene celo s 4 in 5. Takšne obremenitve po njenem zahtevajo zdravo hrbtenico in niso združljive z ugotovljenimi degenerativnimi spremembami v vratni in ledveni hrbtenici. Zato sta že invalidski komisiji v predsodnem postopku ugotovili potrebo po razbremenitvi pri delu, z odločbo toženca pa se je strinjal tudi specialist medicine dela. Sodna izvedenka je nadalje strokovno pojasnila, da ker ima tožnik podane stvarne razbremenitve, ki ustrezajo funkcijski sposobnosti, časovna razbremenitev ni potrebna.

10. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z izvidom osebnega pregleda in medicinsko dokumentacijo ter ugotovitvami specialistov v izvidih predloženih v predsodnem postopku, skladno pa je tudi z dokumentacijo, ki jo je tekom sodnega postopka predložil tožnik, to je z izvidom specialista medicine dela z dne 31. 8. 2020 in specialista ortopeda z dne 17. 9. 2020. Iz izvida specialista medicine dela je razvidno, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delo sekača z omejitvami skladno z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, strinjal pa se je tudi z odločbo toženca, katere omejitve stopijo v veljavo po zaključku bolniškega staleža. Specialist medicine dela ni podal nobenih dodatnih omejitev, niti ni določil kontrolnega pregleda ali priporočil dela v skrajšanem delovnem času, za razliko od lečečega specialista ortopeda, ki je podal mnenje glede skrajšanega delovnega časa. V zvezi z izvidom lečečega specialista v primerjavi z izvedenskim mnenjem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da so vloge sodnega izvedenca in lečečih specialistov različne. Naloga lečečih zdravnikov je namreč zdravljenje v najširšem smislu, ki vključuje vse oblike obravnavanja, medtem ko sodni izvedenec na podlagi celotne dokumentacije in izvidov ocenjuje delovno zmožnost, pri čemer upošteva vse pogoje dela, vključno z obremenitvami, zdravstveno stanje in vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenska mnenja o invalidnosti morajo biti podana v skladu z definicijo invalidnosti, konkretno z določbami ZPIZ-2 (63. člen), ob upoštevanju medicinskih dognanj in pravil medicinske znanosti. Vsem navedenim kriterijem izvedensko mnenje specialistke izvedenke medicine dela v celoti zadostuje. Sodna izvedenka je odgovorila tudi na vsa vprašanja, ki jih je zastavilo sodišče in stranke. Čeprav izvida specialista medicine dela z dne 31. 8. 2020 in specialista ortopeda z dne 17. 9. 2020 datirata po dokončni odločbi toženca z dne 27. 11. 2019, pa se je izvedenka opredelila tudi do teh. Posebej je poudarila, da je potrebno ob takih zdravstvenih težavah kot jih ima tožnik, ko je hrbtenica pri delu zelo obremenjena, gibalni sistem razbremeniti in da če se bodo tako hude obremenitve nadaljevale, lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja in da časovna razbremenitev ni potrebna, ker ima tožnik podane stvarne razbremenitve, ki ustrezajo funkcionalni sposobnosti.

11. V izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, pritožbeno sodišče ni našlo napak ali kakršnihkoli nepravilnosti in neskladij, ki bi terjale drugačno oceno. Strokovno prepričljivo je pojasnila, da glede na ugotovljene spremembe zdravstvenega stanja, in sicer zmerne degenerativne spremembe v vratni in ledveni hrbtenici, kar izhaja tudi iz izvida ortopeda z dne 17. 9. 2020, na katerega se sklicuje tožnik, tožnik ni več zmožen za svoje delo, je pa zmožen opravljati druga dela v okviru svojega poklica, to je vsa dela, ki jih lahko opravlja kot gozdarski tehnik in ki ustrezajo tožnikovim telesnim in duševnim zmožnostim. Izvedensko mnenje je strokovno prepričljivo in ni podlage za zatrjevanje nasprotnega, torej, da izvedensko mnenje ni prepričljivo, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je sodna izvedenka skrbno povzela vse zdravstvene podatke iz izvidov in ni zaslediti nobenih odstopanj med izvidi in njenim povzetkom, prav tako pa je skladna njena ocena tožnikovega zdravstvenega stanja z oceno specialistov. Drugačna od pričakovanja tožnika pa je njena ocena o njegovi delovni zmožnosti. Dokazovanje zdravstvenega stanja in ocenjevanja delovne zmožnosti zgolj z izpovedjo tožnika, ni primerno, niti ni možno objektivno. Zato se sodišču do tožnikove izpovedi o njegovi delovni zmožnosti ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

12. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da sodišče skladno z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) in ustaljeno sodno prakso v tovrstnih sporih presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je bilo izkazano in ugotovljeno v obdobju do izdaje dokončne odločbe toženca, ne pa bodoče stanje in eventuelno stanje ob upokojitvi, kot zmotno navaja pritožba. Pri ugotavljanju invalidnosti in preostale delazmožnosti v okviru določb ZPIZ-2 tudi ni odločilno in torej upoštevno socialno stanje zavarovanca, za kar se zavzema pritožba.

13. Glede na vse obrazloženo in ker ostale pritožbene navedbe za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sklenilo, da sama trpita svoje stroške pritožbe.