Jedro

Sodišče prve stopnje se je v predmetni zadevi pravilno ukvarjalo s vprašanjem, ali ima tožnik položaj tretje osebe. V času škodnega dogodka je namreč bilo vozilo v posesti tožnika, ki je vozilo prevzel v popravilo, ko je nekaj dni pred škodnim dogodkom slednjega prevzel v Mariboru in ga prepeljal na dvorišče svojega podjetja, kjer ima delavnico in je tako bil v času škodnega dogodka posestnik vozila po volji lastnika in kot takšen ne more imeti položaja tretje osebe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katerim je zahteval, da mu tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plača odškodnino v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2023 dalje (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v celoti.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Nesporno je namreč bilo ugotovljeno, da je na vozilu Peugeot, ki je v lasti zavarovanca toženke, bilo pa je na popravilo pri tožniku, izbruhnil požar, ki je povzročil škodo na jadrnici in prikolici za jadrnico v lasti tožnika. Tako je nesporno ugotovljeno, da je podana odgovornost toženke. Zavarovalnica je dolžna v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 01/19 (v nadaljevanju Splošni pogoji) povrniti škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov tretjih oseb na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi ali posesti vozila, navedenega v polici, prišlo do uničenja ali poškodovanja stvari. Prav tako Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Prav tako je v pravu Evropske unij unije obvezno zavarovanje odgovornosti pri uporabi motornih vozil urejeno z Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009. Vozilo je bilo k tožniku, kot samostojnemu podjetniku, prepeljano zaradi okvare izpušnega lonca in preden je tožnik pričel s popravilom, je vozilo zagorelo. Tako škodni dogodek ne izvira iz tožnikove sfere. V skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je toženka kot zavarovalnica dolžna kriti škodo, ki nastane na električni inštalaciji vozila ali delih vozila zaradi pregretja, kratkega stika ali stalitve v primeru, da se razvije požar, kakor se je zgodilo v konkretnem primeru. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v danem primeru za lastno škodo, saj tožnik vozila ni dobil v uporabo, temveč je bilo vozilo pripeljano na dvorišče tožnika izključno z namenom, da se vozilo popravi zaradi okvare izpušnega lonca, kar običajno ne povzroči vžiga avtomobila, vsled česar tožnik ni mogel predvideti morebitnega samovžiga. Škodo na premoženju tožnika je povzročilo vozilo, zavarovano pri toženki. Pritožnik je prepričan, da ima v konkretnem primeru položaj tretje osebe in mu je zato toženka dolžna povrniti škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka z dne 21. 2. 2022. Sodišče prve stopnje pa je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5.Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi škode, ki mu je nastala, ker je vozilo zavarovano pri toženki zgorelo na njegovem parkirišču, v posledici slednjega pa je prišlo do uničenja njegovega premoženja (jadrnice).

6.Sodišče prve stopnje ima glede zavrnitve dokazov (zaslišanje prič in tožnika) ustrezne razloge v 5. in 6. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilno. Glede na med pravdnima strankama nesporna dejstva, zaslišanje prič in tožnika, ki bi potrjevala nesporna dejstva, glede lastništva vozila, ki je zgorelo na popravilu pri tožniku ter povzročilo škodo na njegovem premoženju, v predmetni zadevi ni bilo potrebno.

7.Sodišče prve stopnje se je v predmetni zadevi pravilno ukvarjalo s vprašanjem, ali ima tožnik položaj tretje osebe. V času škodnega dogodka je namreč bilo vozilo v posesti tožnika, ki je vozilo prevzel v popravilo, ko je nekaj dni pred škodnim dogodkom slednjega prevzel v Mariboru in ga prepeljal na dvorišče svojega podjetja, kjer ima delavnico in je tako bil v času škodnega dogodka posestnik vozila po volji lastnika in kot takšen ne more imeti položaja tretje osebe.

8.Vozilo, ki ga je v času škodnega dogodka imel v posesti tožnik, na podlagi soglasja lastnika, je bilo obvezno zavarovano pri toženi zavarovalnici. ZOZP v 15. členu zavezuje lastnika vozila, da mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo motornega vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja ali poškodovanja stvari. Če škodo povzroči oseba, ki je vozilo uporabljala po volji lastnika, je takšna oseba izenačena z lastnikom vozila. Nobenega razloga ni, da bi bila oseba, ki ji lastnik prepusti vozilo, v slabšem ali boljšem položaju od njega1. Iz 1. člena Splošnih pogojev izhaja, da zavarovalnica povrne škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov tretjih oseb na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi ali posesti vozila, navedenega v polici, prišlo do uničenja ali poškodovanja stvari. Ne nazadnje tudi 2.a člen ZOZP določa, da so z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika uporabljajo prometno sredstvo. Glede na takšno določbo tožnika, kot posestnika in uporabnika, ne moremo šteti med tretje osebe.

9.Pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti je pogodba civilnega prava, katere sklenitev je po zakonu obvezna (prvi odstavek 2. člena in 15. člen ZOZP). Obveznost sklenitve je uzakonjena predvsem v interesu varstva oškodovanca. S sklenitvijo zavarovanja je pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovana ne le njegova, ampak tudi avtomobilska odgovornost vsakokratnega voznika. Iz tega razloga se pogodbena obveznost zavarovalnice, da plača zavarovalnino, razteza tudi na primere, ko je za nastanek škode odgovorna tretja oseba kot voznik vozila, uporabnik ali posestnik vozila2. S tem pa tožnik, ki je prevzel vozilo in ga prepeljal v svojo delavnico, ni tretja oseba, ampak je uporabnik oziroma posestnik vozila in njegova škoda s tem zavarovanjem ni krita (za vozilo namreč ni bilo sklenjeno t.i. AO+ zavarovanje).

10.Z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti je krita le tista škoda drugih oseb, za katero je odgovoren voznik oziroma imetnik zavarovanega vozila. Njegova škoda s tem zavarovanjem ni krita, in to ne glede na njegovo odgovornost. Predmet tega zavarovanja ni odgovornost drugih udeležencev, ampak le njegova.3 Tretji je lahko le oseba, ki ni zavarovanec ali voznik oziroma uporabnik vozila, a je oškodovan zaradi odgovornosti zavarovanca - torej nekdo, ki je izven pogodbe.

11.S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času škodnega dogodka posestnik vozila, s čemer nima položaja tretje osebe in ker je škoda nastala na njegovih stvareh, do povračila le - te, na podlagi zavarovalne police zavarovanca toženke, ni upravičen.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS sodba II Ips 165/2013 z dne 4. 6. 2015

2Tomaž Pavčnik, Zavarovanje avtomobilske odgovornosti in pogodbeni ugovor tretjega, Pravna praksa, št. 28, 2.004, str. 12 do 13.

3VSRS II Ips 531/2002 z dne 25. 9. 2003

Zveza:

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 2, 2/1, 2a, 15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.