Jedro

Središče tožnikovih osebnih in ekonomskih interesov je v Sloveniji. Tožnik ima v Sloveniji ženo in mladoletnega sina ter s tem osebne vezi, medtem ko ga na Nemčijo vežejo le okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev. Tožnikova zatrjevanja, da je redno zaposlen v Nemčiji, da je v Nemčiji vsakodnevno na delovnem mestu, da prejema plačo v Nemčiji od nemškega delodajalca, da so prispevki obračunani in plačani v Nemčiji, kjer plačuje vse davke in davščine, da ima urejeno zdravstveno zavarovanje in izbranega zdravnika in zobozdravnika, kaže na to, da so tožnikove vezi z Nemčijo povezane izključno z zaposlitvijo in so kot take predvsem ekonomske narave, medtem ko osebne vezi glede na ugotovitve o zakonski ženi in mladoletnemu sinu, ki se šola, kaže na osebne vezi, ki ostajajo ves čas v Sloveniji in prevladajo nad tistimi, ki so po podatkih, ki jih je predložil sam tožnik, povezane izključno z zaposlitvijo v Nemčiji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančni urad Celje (v nadaljevanju tudi davčni organ) odločil, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2014 dalje. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik 7. 1. 2015 vložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa v obliki vprašalnika - odhod iz Republike Slovenije, v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Vlogi je priložil pogodbo o zaposlitvi v Nemčiji, najemno pogodbo za sobo v Nemčiji, fotokopijo zdravstvene in bančne kartice, prijavo bivališča v Nemčiji in potrdilo o davčnem rezidentstvu Nemčije. Iz vprašalnika in predloženih dokazil je razvidno, da v Sloveniji ostaja njegova žena A.A. in sin B.B., ki zaključuje srednjo šolo (ter odrasla hči C.C.). V Slovenijo se tožnik vrača na dopust skupaj približno en mesec v letu. Prvostopenjski organ navaja 6. člen ZDoh-2, ki ga citira. V obrazložitvi navaja, da tožnika za svojega rezidenta šteje tudi Zvezna republika Nemčija, zato je njegov status presojal tudi v skladu z določbami 4. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki od dohodka iz premoženja (v nadaljevanju Konvencija oz. Sporazum). Ker tožnik izpolnjuje pogoj prebivališča v obeh državah pogodbenicah, je prvostopenjski organ njegov status presojal na podlagi središča življenjskih oziroma vitalnih interesov. Tožnik je poročen, žena in sin, ki še obiskuje srednjo šolo, ostajata v Sloveniji. V skladu z Vzorčno konvencijo OECD iz leta 2008 se pri dolgoročnih prebivanjih v tujini praviloma premakne središče življenjskih interesov, če se tudi zakonec in otroci preselijo v tujino. Iz tega izhaja, da središče življenjskih oziroma vitalnih interesov tožnika ostaja v Republiki Sloveniji. Kljub temu, da je tožnik v Nemčiji zaradi ekonomskih interesov (zaposlitev), v Sloveniji ostajajo njegovi osebni interesi, saj tukaj prebivata žena in sin, ki se šola. Tožniku je bivališče na naslovu … na razpolago ves čas in se lahko neomejeno vrača. 2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja iz razlogov, kot jih navaja. Za ugotavljanje statusa rezidenstva z uporabo določb Konvencije po mnenju pritožbenega organa (še) ni podlage, pri čemer navaja spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (prim. sodbo X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015). Tako je pravna podlaga le 6. člen ZDoh-2. Navaja pogoj iz 5. točke 6. člena ZDoh-2, po katerem je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Navaja komentar Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN, po katerem se upoštevajo posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. Šteje se, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Nesporno je ugotovljeno, da ima tožnik v Sloveniji družino. Žena in sin prebivata na naslovu, kjer je tožnik prebival pred odhodom, kar pomeni, da ima v Sloveniji tudi bivališče, ki mu je stalno na razpolago, kar predstavlja rezidenčne vezi s Slovenijo. Po vsebini gre za osebne interese. Okoliščine, ki ga vežejo na tujo državo, so s strani tožnika izkazane le v povezavi z opravljanjem zaposlitve v tujini, kar predstavlja ekonomski interes. Drugih osebnih oziroma družbenih in socialnih okoliščin v tujini tožnik ni izkazal. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS U 2330/2007. V obravnavani zadevi je bila odločeno izključno na podlagi podatkov, ki jih je navedel tožnik v vprašalniku in gre za odločanje po skrajšanem postopku (144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), zato ni potrebno, da se pred izdajo odločbe stranka še posebej zasliši ali da se ji da možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih.

3. Tožnik izpodbija navedeno iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Odločbi nimata razlogov za odločitev. Prvostopenjski organ je Sporazum napačno tolmačil. Stališče toženke, da je pravna podlaga za določitev statusa rezidenstva le ZDoh-2 pa je v celoti napačno. Tožnik prvenstveno navaja formalne razloge, saj mu v predhodnem postopku ni bila dana možnost, da bi bil udeležen kot stranka postopka niti da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah, pri čemer navaja določbe 7. člena, 8. člena in 9. člena ZUP, ki jih citira. Potrebno je uporabiti določila Sporazuma. Navaja a) točko drugega odstavka 4. člena Sporazuma, ki jo citira. Navaja, da ima stalno bivališče v Nemčiji in da v Sloveniji nima ne stalnega in ne začasnega prebivališča. Ne drži, da bi se lahko na naslov …, neomejeno vračal. Redno je zaposlen v Nemčiji in mora biti vsak dan na delovnem mestu in ima zato zagotovljeno stalno prebivališče in bivanje zgolj v Nemčiji. V Sloveniji tožnik nima zagotovljenega prebivališča. Na podlagi določil Sporazuma se šteje za rezidenta zgolj Nemčije.

4. Glede na vse okoliščine konkretnega primera ima zagotovo tesnejše odnose z Nemčijo, kjer ima stalno prebivališče, kjer je redno zaposlen in vsakodnevno na delovnem mestu, prejema plačo od nemškega delodajalca, prispevki in davki so plačani v Nemčiji, kjer ima urejeno zdravstveno zavarovanje, izbranega zdravnika in zobozdravnika. Vsa opravila, ki so namenjena vsakodnevnemu zadovoljevanju svojih življenjskih potreb, opravlja v Nemčiji. Zmotno je stališče davčnega organa, da naj bi bilo središče življenjskih oziroma vitalnih interesov tožnika v Sloveniji. Tudi po določbah ZDoh-2 se ne more šteti za rezidenta Slovenije. V Sloveniji nima ne običajnega bivališča in ne središča svojih osebnih in ekonomskih interesov. Zmotno je tolmačenje določila ZDoh-2 s strani toženke, ki odločitev utemeljuje zgolj na domnevnih osebnih odnosih tožnika v Sloveniji. Napačno je stališče toženke, da naj ne bi navedel oziroma izkazal družbenih in socialnih okoliščin v Nemčiji. Predlaga svoje zaslišanje. Sklicuje se na listine upravnega spisa. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov odpravi obe izpodbijani odločbi in razsodi, da se tožnik ne šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2014 dalje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča X Ips 124/2015. V ugotovitvenem postopku je bilo na podlagi podatkov, ki jih je navedel tožnik v vprašalniku, ki jih oba organa povzemata, nesporno ugotovljeno, da ima tožnik v Sloveniji družino, žena in sin prebivata na naslovu, kjer je tožnik bival pred odhodom, kar pomeni, da ima v Sloveniji tudi bivališče, ki mu je stalno na razpolago. Navedena dejstva predstavljajo rezidenčne vezi tožnika s Slovenijo. Okoliščine, ki ga vežejo na tujo državo so s strani tožnika izkazane le v povezavi z opravljanjem zaposlitve v tujini. Drugih osebnih oziroma družbenih in socialnih okoliščin, ki naj bi jih imel v tujini, v postopku na prvi stopnji tožnik ni ne zatrjeval ne izkazal. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita in skladna z določbami ZDoh-2, ki se nanj organ prve stopnje in toženka sklicujeta. Sodišče se strinja z odločitvijo obeh upravnih organov in razlogi, ki jih podaja pritožbeni organ, s katerimi je tudi utemeljena zavrnitev pritožbenih ugovorov.

8. Pravna podlaga za odločanja v konkretnem primeru so določbe 6. člena ZDoh-2, na katere se sklicujeta oba upravna organa. Po 5. točki 6. člena ZDoh-2 je oseba rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Dejanska podlaga za odločitev so v konkretnem primeru okoliščine, ki jih je navedel tožnik v svoji vlogi, ki jo je podal v obliki vprašalnika - odhod iz Republike Slovenije in predloženih dokazil. Po presoji sodišča je pravilna in dovolj utemeljena tudi subsumpcija dejanskih okoliščin pod citirano zakonsko določbo. Tudi po presoji sodišča namreč iz podatkov, na katere se prvostopenjski organ in toženka sklicujeta, in ki jih je tožnik predložil v postopku, sledi, da ostaja središče tožnikovih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri tem prepričajo zlasti tisti razlogi obeh upravnih organov, v katerih se ugotavlja, da ima tožnik v Sloveniji ženo in mladoletnega sina ter s tem osebne vezi, medtem ko ga na Nemčijo vežejo le okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev. Zlasti z ozirom na ugotovitve o zakonski ženi in mladoletnem otroku ter njunem stalnem prebivališču v Sloveniji, v katerem je tožnik prebival, in v katerem sedaj prebivata žena in sin, ki se šola, kamor se lahko neomejeno vrača, ne drži tožbena navedba, da tožnikovih vezi s Slovenijo ni. Tako tožnikova zatrjevanja, da je redno zaposlen v Nemčiji, da je v Nemčiji vsakodnevno na delovnem mestu, da prejema plačo v Nemčiji od nemškega delodajalca, da so prispevki obračunani in plačani v Nemčiji, kjer plačuje vse davke in davščine, da ima urejeno zdravstveno zavarovanje in izbranega zdravnika in zobozdravnika, kaže na to, da so tožnikove vezi z Nemčijo povezane izključno z zaposlitvijo in so kot take predvsem ekonomske narave, medtem ko osebne vezi glede na ugotovitve o zakonski ženi in mladoletnemu sinu, ki se šola, kaže na osebne vezi, ki ostajajo ves čas v Sloveniji in prevladajo nad tistimi, ki so po podatkih, ki jih je predložil sam tožnik, povezane izključno z zaposlitvijo v Nemčiji. Zatrjevanje, da tožnik v Sloveniji nima stalnega prebivališča oziroma da nima ne stalnega ne začasnega prebivališča in da je napačna ugotovitev, da naj bi imel tožnik možnost prebivanja v Sloveniji na naslovu …, kamor se lahko neomejeno vrača, po povedanem ne držijo, saj tožnik drugačnih dokazov v postopku ni predložil. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno.

9. Očitek, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno in da bi se morale uporabiti določbe Konvencije, ni pravilen, saj za ugotavljanje statusa rezidenstva z uporabo določb Konvencije (še) ni podlage. Sodišče se strinja z razlogi toženke, ki je razloge prvostopenjskega organa presojala le v okviru določb ZDoh-2. Slednje je skladno s spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (prim. sodbo X Ips 124/2015), po kateri se rezidentski status za namene Konvencije ne sme določiti vnaprej in na splošno v okviru postopka ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2, še pred uveljavljanjem pravic iz Konvencij v zvezi s konkretnimi prejetimi dohodki. Zato sodišče ugovore o napačni uporabi materialnega prava kot neutemeljene zavrača. Po presoji sodišča se toženka tudi utemeljeno sklicuje, glede kriterija središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po določbah ZDoh-2, tudi na komentar Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN, po katerem se šteje, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom. To pomeni, da se upoštevajo okoliščine, kot so zakonec oziroma otroci, ki so v Sloveniji, kakor tudi osebno premoženje in družbene vezi ter ekonomske vezi v Sloveniji. Pri tem sodišče dodaja, da dejstvo, da posameznik vzpostavi pomembne rezidenčne vezi tudi v tujini, tako kot v obravnavanem primeru, ko tožnik zatrjuje, da v tujini stalno prebiva, samo po sebi še ne pomeni, da takšen posameznik preneha biti rezident Republike Slovenije. Toženka se je pravilno opredelila do okoliščin, ki tožnika vežejo na Slovenijo in ki predstavljajo rezidenčne vezi v Sloveniji. Po vsebini gre za osebne interese in sicer nesporno je, da ima tožnik v Sloveniji družino in da žena in sin prebivata na naslovu, kjer je bival pred odhodom tudi tožnik, kar pomeni, da ima tožnik v Sloveniji tudi bivališče, ki mu je stalno na razpolago, v tujini pa ga vežejo okoliščine v povezavi z opravljanjem zaposlitve. Drugih osebnih oziroma družbenih in socialnih okoliščin, ki naj bi jih imel v tujini, tožnik ni izkazal. Zato je dokazna ocena prvostopenjskega organa in toženke, da so vezi, ki jih tožnik ohranja v Sloveniji, močnejše od tistih, ki predstavljajo rezidenčne vezi z Nemčijo. Toženka se pri presoji vprašanja središča življenjskih interesov posameznika sklicuje tudi na ustrezno sodno prakso, po kateri imajo osebni interesi prednost pred ekonomskimi (primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS U 2330/2007).

10. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka. Kot izhaja iz upravnih spisov, in poudarja tudi toženka, gre v zadevi za odločanje na podlagi podatkov, ki jih je tožnik sam navedel v svoji vlogi, ki je bila v obliki vprašalnika - odhod iz Republike Slovenije, kjer je tožnik imel možnost navesti vse podatke, ki so relevantni za odločanje. Po presoji sodišča je tožnik tako imel vse možnosti, da predloži vse dokaze za svoje trditve v skladu s 76. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Po povedanem je bila tožniku dana možnost, da sodeluje v postopku. Ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke, kot želi prikazati tožnik, ker da mu ni bila dana možnost, da bi bil udeležen kot stranka postopka, niti da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah. V obravnavani zadevi odločitev sloni na podatkih, ki jih je predložil sam tožnik in na uradnih podatkih, Davčni organ v postopku ni ugotavljal drugih okoliščin, kot jih je navajal tudi sam tožnik, zato očitki tožnika, da so kršena pravila postopka, ker organ prve stopnje pred izdajo odločbe v postopku tožnika ni seznanil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Dejansko stanje je davčni organ v celoti ugotovil na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oz. predložil tožnik v svoji vlogi oziroma dejstev, ki so organu znana (točka 1 prvega odstavka 144. ZUP). Po presoji sodišča zato načelo zaslišanja stranke v obravnavanem primeru ni bilo kršeno. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno, tožnik niti ne zatrjuje drugačnih okoliščin in dejstev.

11. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave ter izvajanja predlaganih dokazov (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Dokazi za ugotovitev tistih dejstev, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi materialnega prava pomembna za odločitev, so bili izvedeni in pravilno presojeni že v davčnem postopku. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave. Predlagano zaslišanje tožnika pa tudi ne more vplivati na drugačno ugotovitev dejstev glede prebivanja tožnikove žene in otroka v Republiki Sloveniji in njunega prebivališča, kar je ključno za odločitev.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.