Jedro

Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odmerilo odškodnino previsoko. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika. Odmera poteka na konkretni in abstraktni ravni. Prva zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, druga pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prisojena odškodnina mora biti v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.016,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.125,90 EUR od 5. 2. 2019 dalje do plačila in od zneska 1.890,00 EUR od 17. 5. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije plačati znesek 556,52 EUR stroškov izvedeniškega mnenja medicinske stroke z dopolnitvijo, v 15. dneh od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so pričele teči 15 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.327,33 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so pričele teči 15 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje.“

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 218,0 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnik) plačati 9.515,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.625,90 EUR od 5. 2. 2019 dalje do plačila in od zneska 1.890,00 EUR od 17. 5. 2018 dalje do plačila v roku 15 dni (točka I izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna v korist proračuna povrniti 714,00 EUR stroškov pridobitve izvedenskega mnenja (točka III izreka) ter da je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 2.118,29 EUR (točka IV izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledične previsoke odmere višine odškodnine po vseh postavkah nepremoženjske škode. Glede dejanskega stanja očita, da je ves čas postopka prerekala domnevni način nastanka poškodbe, kot jo je opisoval tožnik, saj se v celotni medicinski dokumentaciji pojavlja poškodba, ki naj bi nastala zaradi udarca levega kolena ob armaturno površino avtomobila. Šele po grajanju toženke v odgovoru na tožbo je tožnik svojo pripoved o domnevnem načinu nastanka poškodbe prilagodil. Tudi izvedenec je zgolj na podlagi pričevanj tožnika opisal takšno dinamiko poškodbe, kar pa ni utemeljeno, saj to ne izhaja iz medicinske dokumentacije. Tožnik ima zagotovo posledice v poškodbi levega kolena že od predhodne poškodbe iz leta 2003. Glede višine odškodnine toženka očita, da je veliko previsoka in ni v skladu s sodno prakso. Navaja nekaj primerov, pri katerih je prišlo še do drugih dodatnih poškodb in gre za hujše (srednje hude) primere, česar pri tožniku ni bilo, saj je bila poškodba, kot je ugotovil izvedenec, blažje intenzitete. Toženka ocenjuje, da je višina odškodnine vsaj za 3.000,00 do 4.000,00 EUR previsoka. Aktivno zdravljenje je trajalo od 28. 12. 2017 do 28. 2. 2018, torej le 63 dni. Izvedenec je ugotovil, da je poškodba tožnika po kategorizaciji telesnih poškodb po Fisherju lahek primer, saj sodi v II. skupino, pri čemer je trpel zgolj nekajdnevne zmerne in lažje bolečine. Hudih bolečin ni bilo. Graja zaključek sodišča glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da ruptura meniskusa ni nastala v obravnavani prometni nezgodi. Če bi, pa je višina prisojene odškodnine ocenjena previsoko. Tožnikove aktivnosti niso močno zmanjšane, kar je ugotovil tudi izvedenec. Gre za blage prizadetosti, zaradi česar tožnik kljub vsemu zmore vse obremenitve in dejavnosti. Glede invalidnosti očita, da bi ta morala biti ugotovljena v okviru ustrezne invalidske komisije. Tožnik popolnoma enaka zmanjšanja sposobnosti, kot jih je že opredelil in vtoževal pod postavko zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne more vtoževati še pod postavko invalidnosti. Izvedenec se je odločil za kompromis, ker gre zgolj za bolečinsko pogojeno lažjo funkcionalno motnjo. Zmanjšana funkcionalnost leve noge je po navedbi izvedenca le bolečinske narave, kar je lažja funkcionalna motnja v ocenjeni vrednosti 1,5 %, kar minimalno in dejansko ne vpliva na tožnikovo življenje in splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato mu ni mogoče pripisati kakršnekoli invalidnosti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ima sodba ustrezne razloge za zaključek, da je do raztrganine notranjega meniskusa levega kolena prišlo v obravnavani prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je sporna pravno relevantna dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan načina poškodovanja tožnika, ugotovilo na podlagi skupne dokazne ocene, ki vključuje tako presojo izpovedb tožnika, zaključkov izvedeniškega mnenja ter ostalih listinskih dokazov. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank.

6. Sodišče prve stopnje se je v zadevi pravilno najprej osredotočilo na ugotavljanje dejstev nastanka škodnega dogodka, ker je bil ta element civilnega delikta glede na ugovore toženke, v prvi vrsti sporen. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik utrpel poškodbo levega kolena - raztrganino notranjega meniskusa levega kolena v prometni nesreči z dne 28. 12. 2017, ko je imel ob trku levo nogo pokrčeno in mu jo je ob trčenju najprej odbilo, da je udaril v notranjost vozila, nato pa jo je avtomatično močno in trdo stegnil ter se nanjo močno oprl v sprednji del vozila, pri čemer je začutil pekočo bolečino. Kot zaslišan je izpovedal, da ga je ob trku v nogi zapeklo in čutil je kot da mu je koleno škrtnilo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje utemeljen z razumno argumentirano dokazno oceno. Toženka v pritožbenem postopku v bistvu ponavlja svoje očitke, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji in na katere je že odgovorilo sodišče prve stopnje v točkah od 11 do 16 obrazložitve. Drži sicer, da je tožnik natančnejše navedbe o načinu nastanka poškodbe podal po grajanju toženke v odgovoru na tožbo, a s tem svoje „pripovedi ni prilagajal“, temveč je navedbe konkretiziral glede na ugovore toženke. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, tudi iz medicinske dokumentacije izhaja sosledje nastanka sporne poškodbe ter ugotavljanja diagnoze raztrganine meniskusa in sicer: ob kontrolnem pregledu v Splošni bolnišnici Celje 15. 1. 2018 je bil test za poškodbo medialnega meniskusa pozitiven, tožnik je bil napoten na MR levega kolena, ki je dne 1. 2. 2018 potrdila raztrganino medialnega meniskusa. Sodišče je razumno argumentiralo mehanizem nastanka raztrganine notranjega meniskusa levega kolena (točki 13 in 14 obrazložitve), tako z oceno izvedeniškega mnenja ter s tožnikovo izpovedbo. Izvedenec je pojasnil, da je poškodba meniskusa običajno rotacijska poškodba kolena v nekoliko pokrčenem položaju kolenskega sklepa in fiksiranem stopalu. S strani izvedenca je torej prepričljivo potrjena možnost nastanka nezgode, kot jo je navedel ter v svoji izpovedbi potrdil tožnik, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da se dinamika nastanka poškodbe kolena ne sklada z okoliščinami prometne nezgode.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 15 zavrnilo tudi toženkine očitke, da ima tožnik posledice od predhodne poškodbe iz leta 2003. Ocenilo je ugotovitve izvedeniškega mnenja ter listinsko dokumentacijo in zaključilo, da je leta 2003 šlo za lažji poškodbi kolena, ki tožniku nista zapustili nobenih trajnih posledic ter nista vplivali na nastanek obravnavane poškodbe.

8. Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odmerilo odškodnino previsoko. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Odmera poteka na konkretni in abstraktni ravni. Prva zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, druga pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prisojena odškodnina mora biti v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih.

9. Sodišče je odškodnino za telesne bolečine odmerilo z upoštevanjem intenzitete in časa trajanja telesnih bolečin ter vseh nevšečnosti med zdravljenjem, kot izhajajo iz izvedeniškega mnenja in, ki pritožbeno niso sporna. Vendar po presoji sodišča druge stopnje, s strani sodišča prve stopnje ugotovljene konkretne okoliščine, ob upoštevanju določbe 179. člena OZ, znesek 4.500,00 EUR ne predstavlja pravične denarne odškodnine za tožnikove telesne bolečine ter nevšečnosti v zvezi z obravnavanimi poškodbami. Vendarle je potrebno upoštevati, da tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, da so bile zmerne telesne bolečine prisotne vsega 5 dni, nato pa je do konca zdravljenja, ki je skupaj trajalo 63 dni, trpel občasne zmerne bolečine ter občasne lažje bolečine. Sodišče druge stopnje upošteva tudi tožnikove neprijetnosti, ki so spremljale njegovo zdravljenje (pregledi v dežurni ambulanti, 6 pregledov pri osebnem zdravniku, 3 pregledi pri kirurgu, RTG slikanje kolena, MR preiskava, hlajenje kolena, povitost kolena z elastičnim povojem, razgibavanje kolena in vaje za krepitev stegenskih mišic), a ugotavlja, da je zdravljenje potekalo brez zapletov, tožnik ni bil hospitaliziran, ni bil bistveno oviran pri gibanju, ni opravil fizioterapij. Povijanje in hlajenje kolena ter počitek objektivno gledano ne predstavlja večje nevšečnosti, v primerjavi z nameščeno longeto, nemožnostjo stopiti na poškodovano nogo, dolgotrajno uporabo bergel, kar vse pri tožniku ni bilo potrebno. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da pripada tožniku glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin in glede na ugotovljene nevšečnosti, odškodnina v znesku 3.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zaradi objektivne primerljivosti z dosojenimi odškodninami v primerih, ki se po obsegu in intenziteti poškodb lahko primerjajo z obravnavano zadevo, pregledalo judikate, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje ter ki jih izpostavljata obe pravdni stranki. Najprej je potrebno poudariti, da je v judikatih VSL sodba II Cp 3146/2015, VSL sodba II Cp 1905/2019, VSL sodba II Cp 1132/2017 šlo za obsežnejše poškodbe in posledično za intenzivnejše in dalj časa trajajoče telesne bolečine ter večji obseg nevšečnosti med zdravljenjem. Zadeva VSL II Cp 1905/2019: oškodovanec je utrpel pretrganino notranjega meniskusa, prisojeno mu je bilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 5.500,00 EUR, a je v tej zadevi oškodovanec trpel močne bolečine 1 teden, 2 tedna stalne zmerne ter občasne zmerne daljše obdobje vse do artroskopskega posega, skupaj 15 mesecev in 2 tedna, da je bila izvršena operacija, kateri so sledile 1 teden stalne zmerne bolečine in 7 tednov občasne zmerne bolečine ter da je zdravljenje trajalo skupaj 19 mesecev. Šlo je torej za pretrganino notranjega meniskusa, ki je terjala operativni poseg. Zadeva glede na intenzivnost, čas trajanja telesnih in duševnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem ni primerljiva.

10. Nadalje je potrebno pritrditi pritožbi, da je sodišče tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo previsoko odškodnino. Sodišče prve stopnje je sledilo zaključkom izvedenca, ki pritožbeno niso sporni, da ima tožnik ohranjeno gibljivost levega kolena, vendar zaradi bolečin, ki se mu pri tem pojavljajo z večjo obremenitvijo in občasno ob prisotnosti lažjih bolečin zmore gibe in aktivnosti, kot so: globoki počepi, vstajanje iz čepečega položaja, kolesarjenje navzgor, daljšo hojo navzdol in tek. Zmanjšanje njegovih splošnih življenjskih aktivnosti je izvedenec po mednarodni klasifikaciji uvrstil v I. stopnjo - majhna problematičnost, lahka blaga okvara oziroma prizadetost. Tem zaključkom, ki jih je izvedenec potrdil tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja, tožnik ni ugovarjal, v svoji izpovedbi tudi ni izpostavil kakšnih večjih trajnih omejitev, ki bi bile posledica obravnavane nezgode in ki ga bi posebej duševno prizadevale. Sodišče druge stopnje tudi ob upoštevanju, da je tožnik še mlad, ocenjuje, da gre pri tožniku za minimalno zmanjšanje življenjske aktivnosti ter da ugotovljene konkretne okoliščine po presoji sodišča druge stopnje opravičujejo denarno odškodnino v znesku 3.500,00 EUR.

11. Izpostaviti je potrebno, da se večina primerov, na katere se sklicuje prvostopno sodišče, nanaša na poškodbo kolenske križne vezi, ki je glede na opise poteka zdravljenja in posledic hujša oblika poškodbe kolena kot raztrganina meniskusa (že zaradi zahtevnejše operacije in daljšega okrevanja). Odločbe, ki jih za primerjavo prisojenih odškodnin ponudi pritožba, so tudi po presoji pritožbenega sodišča bolj približane tožnikovemu odškodninskemu primeru, ki po ugotovitvi izvedenca sodi med poškodbe blažje intenzitete (prisojeni zneski skupne odškodnine se gibljejo okoli 4 povprečne neto plače), a povsem primerljive niso niti te zadeve. Sodišče druge stopnje je zato ob upoštevanju temeljnih načel za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti višine odškodnine) kot pravično odmerilo odškodnino v skupnem znesku 6.500,00 EUR (kar predstavlja 4,9 povprečne mesečne plače).

12. Pritožba pa neutemeljeno graja zaključek sodišča, da je pri tožniku podana trajna invalidnost v višini 1,5 %, z očitkom, „da tožnik popolnoma enake zmanjšane sposobnosti, kot jih je opredelil pod postavko zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne more vtoževati še pod postavko domnevne invalidnosti.“ Sodišče je na podlagi, med strankama nesporno sklenjenega nezgodnega zavarovanja, z upoštevanjem splošnih pogojev ter zaključkov izvedenca, tožniku prisodilo 1.350,00 EUR z naslova invalidnosti ter natančno obrazložilo, zakaj se v obravnavanem primeru ne izključujeta zavarovalnina za trajno invalidnost in odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (točka 34 obrazložitve).

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje delno ugodilo toženkini pritožbi ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in prisojeno odškodnino delno znižalo.

14. Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala ponovno odločitev o stroških postopka, upoštevaje spremenjeni pravdni uspeh pravdnih strank. Le ta je za tožnika sedaj glede stroškov predpravdnega postopka, kot jih je pravilno upoštevalo sodišče v točki 37. obrazložitve, 40%, kar pomeni, da je tožnik upravičen do povrnitve v znesku 149,33 EUR. V prvem obdobju pravdnega postopka znaša tožnikov uspeh 78 % in v tem obsegu je dolžna toženka tožniku povrniti njegove, na prvi stopnji odmerjene in pritožbeno negrajane pravdne stroške (sodišče prve stopnje jih natančno specificira v točki 39 obrazložitve) v znesku 1.414,00 EUR.

15. Toženka je v prvem obdobju upravičena glede na njen sedanji uspeh, ki je 22 %, do povrnitve naslednjih pravdnih stroškov: odgovor na tožbo 400t, prva pripravljalna vloga 400t, druga pripravljalna vloga 300t, 1. narok za glavno obravnavo 400t, urnina 100t, kilometrina 50 km 18,50 EUR, DDV 22%, materialni stroški 2%, kar skupaj znese 1213,00EUR. Glede na uspeh toženke, ki je v tem obdobju 22%, ji je tožnik dolžan povrniti 266,86 EUR.

16. V obdobju od 26. 10. 2021 (tožbeni zahtevek v višini 14.340,00 EUR) je potrebno pravdne stroške prisoditi glede na uspeh, ki je za tožnika 49 %, za toženko 51 %. Tožnik je v tem obdobju glede na uspeh upravičen do 108,70 EUR stroškov postopka (sodišče prve stopnje jih je natančno specificiralo v točki 41 obrazložitve). Toženka pa je v tem drugem obdobju upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 76,14 EUR (specificirani v točki 42 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

17. Toženka je nadalje dolžna plačati stroške nagrade sodnega izvedenca medicinske stroke v korist proračuna Republike Slovenije, upoštevaje tožnikov uspeh v prvi fazi postopka v znesku 556,52 EUR.

18. Po pobotanju pravdnih stroškov pravdnih strank mora toženka tožniku povrniti 1.327,33 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki ga določi sodišče, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Prejem sodbe sodišča druge stopnje namreč vpliva le na izvršljivost obveznosti, ne pa tudi na njeno zapadlost in posledičen tek zakonskih zamudnih obresti. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude. Dolžnikovi presoji je prepuščeno, ali bo svojo obveznost izpolnil že ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo.2

19. Toženka je upravičena skladno s svojim pritožbenim uspehom do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer v višini 28 %. V tem obsegu ji je dolžan tožnik v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene pritožbene stroške: pritožba 500 točk (tar. št. 21/1), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, sodna taksa za pritožbo v znesku 405 EUR, kar skupaj znaša 778 EUR oziroma glede na 28% uspeh, znesek 218,00 EUR. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega uspeha, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k obravnavi pritožbe (določba 155. člena ZPP).

1 2 VSL sklep III Ip 3755/2015 z dne 30.11.2015, VS MB I Cp 390/2022, z dne 16.8.2022. .