Jedro

Obtoženec je oškodovanko od zadaj močno stisnil za pas, ter jo nato zagrabil za prsi in jo otipaval proti njeni volji, ter se jo pri tem nag in s svojim spolnim udom v erekciji dotikal po zadnjici, torej jo je z uporabo sile prisilil, da je trpela spolno dejanje (otipavanje) zaradi zadovoljitve njegovega spolnega nagona. Ker je dokazano, da je za dosego svojega cilja, to je zadovoljitve spolnega nagona, uporabil silo, ni utemeljena pritožba, ki meni, da bi ravnanje obtoženca lahko pomenilo le kaznivo dejanje grdega ravnanje ali pa razžalitve.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po členu 181/I KZ ter mu izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je vštelo čas, odkar je obdolženec v priporu, in sicer od 5.7.1999 dalje. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti sodbi je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka ter izpodbija odločbo o kazni in predlaga, naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo odločbe o kazenski sankciji tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo.

Višja državna tožilka je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo drugega odstavka člena 377 ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema prepričljive razloge izpodbijane sodbe, da je obtoženi storil kaznivo dejanje spolnega nasilja na način, kot je naveden v izreku sodbe. Utemeljeno se je oprlo na izpovedbo oškodovanke, mladoletne M. P. in tudi pojasnilo svoje razloge za takšno odločitev, ter je takšen potek dogodka, kot ga je dvakrat opisala, tudi bolj logičen, kot pa zagovor obtoženca, ki ga v pritožbi ponavlja pritožnik in poskuša prikazati, da je obtoženec le želel oškodovanko prijeti za dojko, pa se mu je izmaknila in je zato odnehal. Če bi obtoženec res odnehal zaradi tega, ker je ugotovil, da si oškodovanka ne želi nobenega dotika, jo namreč ne bi prijel za pas. To dejstvo, da jo je prijel za pas, pa je obtoženec priznal. Prav v takšnem položaju, ko jo je od zadaj močno stisnil za pas, ter jo nato zagrabil za prsi in jo otipaval proti njeni volji, ter se jo pri tem nag in s svojim spolnim udom v erekciji dotikal po zadnjici, kot je izpovedovala oškodovanka, pa dokazuje da jo je s silo prisilil, da je trpela spolno dejanje (otipavanje) zaradi zadovoljitve njegovega spolnega nagona. Povsem nepomembno je tudi, zakaj se je oškodovanka s kolesom trikrat peljala mimo obtoženca in so nesprejemljive pritožbene navedbe, da naj bi do ravnanja obdoženca prišlo zato, ker je bil v posebnem stanju in radovednosti oškodovanke, ki naj bi dobro videla, da je obtoženec nag in se je kar trikrat peljala mimo njega. Iz oškodovankine izpovedbe namreč izhaja, da je pred seboj videla moškega, ki je pred njo vstal, bil popolnoma gol in pred njo masturbiral, nato pa pritekel za njo.

Dekle, ki se s kolesom pelje po javni poti, nikakor ne more dajati vtisa, da si želi spolnih kontaktov in so zato pritožbene navedbe, da naj bi oškodovankino ravnanje pri obtožencu vzbudilo prepričanje, da se ji lahko približa, povsem neutemeljene. Obtoženec pa tudi ni prenehal s svojim ravnanjem, ko ga je oškodovanka s komolcem odrinila in kričala, saj je še stekel za njo, pa mu je uspela pobegniti, ker je bila na kolesu hitrejša od obtoženca, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in so zato nesprejemljive trditve v pritožbi, da je obtoženec s svojim dejanjem prenehal, ko je ugotovil, da si ne želi njegove bližine. Po oceni sodišča druge stopnje zato pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena.

Prav tako ni utemeljena v delu, ko sodišče prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi izrek sodbe bil v nasprotju z razlogi, iz katerih izhaja, da sodišče prve stopnje obtožencu zameri predvsem to, da je nag stopil pred oškodovanko. Iz razlogov izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, s kakšnim ravnanjem je obtoženec oškodovanko prisilil, da je trpela spolna dejanja. Takšno ravnanje je pravilno tudi pravno opredelilo kot kaznivo dejanje spolnega nasilja po členu 181/I KZ. Ker je dokazano, da je za dosego svojega cilja, to je zadovoljitve spolnega nagona, uporabil silo, ko jo je od zadaj zagrabil za pas, potem pa otipaval, čemur se je ona upirala, seveda ni sprejemljiva pritožba, ki meni, da bi ravnanje obtoženca lahko pomenilo le grdo ravnanje ali pa razžalitev. Dejstvo, da je obtoženec popolnoma nag stopil iz trave pred oškodovanko, s spolnim udom v erekciji in da je takrat prvič videla nagega moškega in da je potem še izvršil vse znake kaznivega dejanja po členu 181/I KZ, je sodišče prve stopnje glede na starost oškodovanke (petnajst let) ocenilo kot večjo težo kaznivega dejanja, ki se kaže v psihičnih posledicah na mladoletni oškodovanki. Takšni zaključki so glede na izpovedbo oškodovanke in njeno starost povsem sprejemljivi, zato sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih trditev, da je oškodovanka potencirala svojo prizadetost z namenom, da čimpreje pride do odškodnine.

Tudi izrečena kazen eno leto zapora je ustrezna teži kaznivega dejanja in obtoženčevi stopnji krivde. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe za takšno odločitev, pritožnik pa v pritožbi, v kateri predlaga izrek pogojne obsodbe, ne navaja nikakršnih posebnih okoliščin iz tretjega odstavka 51. člena KZ, ki bi bila podlaga za zaključek, da je od obtoženca moč pričakovati, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Pritožbeni razlogi niso podani, sodba tudi nima kršitev zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih člena 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP, ker zagovornik s pritožbo ni uspel. Povprečnina je odmerjena glede na trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženca.