Jedro

Ni dopustno, da bi delodajalec s pripravnikom sklenil delovno razmerje za določen čas, za čas opravljanja pripravništva, pod pogojem, da bo delavec po uspešno opravljenem strokovnem izpitu pri njem ostal zaposlen še najmanj dve leti. Takšno določbo je potrebno šteti za nično v skladu s 103. členom ZOR, saj nasprotuje prisilnim predpisom, zato delodajalec na podlagi takšne določbe ne more zahtevati odškodnine od delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev zneska 684.124,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 in za povrnitev stroškov postopka (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 83.644,00 SIT in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da je besedilo aneksa št. 1, z dne 24.3.1997 sicer res nejasno in pomanjkljivo zapisano, vendar je bila volja strank zgolj to, da se podaljša čas opravljanja pripravništva, ne pa, da se spremenijo ostale določbe pogodbe. Sodišče prve stopnje naj bi prekoračilo postavljen tožbeni zahtevek, saj je odločalo o obstoju pogoja, ki med strankama sploh ni bil sporen. Toženka je v odgovoru na tožbo namreč kot točne pripoznala navedbe tožeče stranke o pogodbah o zaposlitvi, ki sta jih stranki sklepali. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega zaslišanja strank, s katerim bi ugotavljalo pravo voljo strank glede za sodišče spornega obstoja pogoja iz II. člena pogodbe o zaposlitvi. Zmotno naj bi bilo tudi stališče sodišča prve stopnje glede nedopustnosti zahtevka za vračilo bruto plače, saj delodajalec davke in prispevke plačuje za delavce. Tožeča stranka je izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnici na njeno željo zagotovila opravljanje pripravništva in strokovnega izpita, da je ta pridobila pravico samostojno opravljati poklic magistra farmacije. Toženka je tako sprejela vse pravice, ni pa izpolnila svoje prevzete pogodbene obveznosti, saj ni hotela več opravljati dela pri tožeči stranki, čeprav ji je ta ponudila delovno razmerje za nedoločen čas. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je besedilo Aneksa številka 1 z dne 24.3.1997 povsem jasno. Ta aneks je pripravila tožeča stranka in zato izraža njeno pravo voljo, s katero je soglašala tudi toženka. Zagotavljanje pripravniške prakse in financiranje pripravnikov zdravstvenih poklicev je sedaj urejeno s posebnim pravilnikom, katerega določbe je mogoče uporabiti tudi v tem primeru, saj je pravilnik le kodificiral dotakratno prakso. Zakon o lekarniški dejavnosti (ZLD - Ur. l. RS št. 9/92, 38/99) in Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej - Ur. l. RS št. 9/92, 37/95, 8/96, 90/99, 31/2000, 45/2001) predvidevata, da morajo delodajalci iz tega področja omogočiti izvajanje pripravništva, saj je samostojno opravljanje poklicev pogojeno z uspešno opravljenim pripravništvom. Navedeno pomeni, da bi tožeča stranka povračilo stroškov, ki ji s tem nastajajo, lahko zahtevalo od proračuna Republike Slovenije. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati navedb v dopolnitvi pritožbe, saj je ta bila vložena po izteku pritožbenega roka.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, tožeča stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom drugega člena ZPP. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, kadar sodišče tožniku dosodi nekaj drugega, kot je zahteval, ali pa, če mu dosodi več od zahtevanega. Sodišče prve stopnje ni storilo nič od navedenega. Pritožbeni očitek v zvezi z ugotavljanjem vsebine aneksa k pogodbi o zaposlitvi pa dejansko pomeni kvečjemu uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka niti ne uveljavlja, saj ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na očitno neustrezno tolmačenje pogodbene volje strank, kakor naj bi izhajala iz aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi. Res je sicer, da je v aneksu najprej zapisano, da se podaljša čas opravljanja pripravništva in je v nadaljevanju določeno, da se 2. točka pogodbe glasi: "L. Ljubljana zaposli delavca za čas opravljanja pripravništva (dokončanje pripravništva) od 1.1.1997 do 30.4.1997". Vendar pa na podlagi takšnega besedila ni bilo mogoče sklepati, da sta stranki s tem izbrisali tisti del II. točke pogodbe o zaposlitvi, s katerim je bilo določeno, da se ta zaposlitev opravi pod pogojem, da bo delavec glede na kadrovske potrebe tožeče stranke ostal v delovnem razmerju pri njej še najmanj dve leti po uspešno opravljenem strokovnem izpitu. V kolikor bi stranki z aneksom št. 1 v resnici želeli izbrisati to obveznost delavca, potem bi morali spremeniti tudi 9. točko pogodbe, ki določa dolžnost delavca, da ob neizpolnitvi pogoja iz 2. točke pogodbe toženi stranki povrne škodo v višini bruto plač, prejetih po tej pogodbi, valoriziranih z rastjo drobnoprodajnih cen. Ob dejstvu, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, je očitno, da je dejansko stanje glede pogodbene volje strank ostalo nepopolno ugotovljeno. Vendar pa vprašanje pogodbene volje strank pri sklenitvi aneksa št. 1 pogodbe o zaposlitvi ni odločilno dejstvo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek potrebno zavrniti iz drugih razlogov.

Dopustnost pogoja iz 2. točke pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi dopustnost odškodninskega zahtevka na podlagi 9. točke iste pogodbe, je potrebno presojati s stališča delovnopravne zakonodaje. Iz splošnih načel za sklepanje delovnega razmerja, kakor so urejena v 2. poglavju Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) in 2. poglavju Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) izhaja, da stranki v delovno razmerje stopata prostovoljno in da ga ni mogoče sklepati pod pogoji. Prostovoljna sklenitev delovnega razmerja pa velja tudi za pripravništvo kot posebno vrsto delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da ni dopustno, da bi delodajalec s pripravnikom sklenil delovno razmerje za določen čas, za čas opravljanja pripravništva pod pogojem, da bo delavec po uspešno opravljenem strokovnem izpitu pri njemu ostal zaposlen še najmanj dve leti. Takšno določbo je potrebno šteti za nično v skladu s 103. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), saj nasprotuje prisilnim predpisom, zato tožeča stranka na podlagi takšne določbe ne more zahtevati odškodnine od toženke, ne glede na določbo 9. točke pogodbe.

Zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, saj je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti toženka, saj odgovora ni pritožbo ni mogoče opredeliti kot za pravdo potrebnega stroška v smislu določb prvega odstavka 155. člena ZPP.

V skladu s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.