Jedro

Če samostojni obrtnik ne vodi sam obratovalnice in osebno ne dela v njej, je to lahko razlog za njeno prenehanje. Obratovalnica preneha z dnem, ko postane odločba o prenehanju izvršljiva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 9.4.1992, po kateri njegova obratovalnica, v kateri je opravljal dejavnost prodaje na drobno na podlagi odločb Komiteja za planiranje, gospodarstvo in družbene dejavnosti z dne 11.4.1984 in dne 21.4.1990, preneha.

V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 4. točke 97. člena obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 24/89) in navaja, da je inšpekcija uprave za družbene prihodke pri pregledu dne 21.10.1991 ugotovila, da opravlja trgovsko dejavnost v tožnikovi obratovalnici M.B. Ugotavlja, da je dal tožnik s pogodbo z dne 22.5.1990 poslovne prostore, ki so last podjetja T., v podnajem, vsa osnovna sredstva pa v najem in da so vsi delavci v delovnem razmerju z M.B. od 1.6.1990 dalje. Ker tožnik, ki je nosilec obrti v tej obratovalnici, v njej že od junija 1990 dalje več ne opravlja trgovinske dejavnosti, je po mnenju tožene stranke odločba prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbene ugovore zavrača kot ugovore, ki pravno niso pomembni.

V tožbi tožnik navaja, da ni prav, da obratovalnica preneha z dnem 21.4.1990, to je z dnem, ko je bila izdana odločba o razširitvi dejavnosti. Navaja, da je proti 6.11.1991 vložil tožbo pri Temeljnem sodišču zaradi razdrtja kupoprodajne pogodbe za osnovna sredstva in investicijska vlaganja in s tem tudi najemne pogodbe, ki je bila sklenjena za 3 mesece. Navaja, da je M.B. opravljal dejavnost v poslovnih prostorih le na podlagi odločbe o razširitvi dejavnosti z dne 8.6.1990, brez dovoljenja za uporabo ločenega poslovnega prostora. Trdi, da sam ni prenehal opravljati dejavnosti. Njegovo delo je usmerjeno predvsem v raziskavo tržišča in iskanje novih poslovnih partnerjev, za kar si izplačuje tudi osebni dohodek in tudi redno plačuje vse prispevke in davke od obrti. Meni, da so vsi postopki po vložitvi tožbe za razdrtje pogodbe nepravilni in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 4. točke 97. člena obrtnega zakona (OZ), po kateri lahko občinski upravni organ odloči, da obratovalnica preneha, če samostojni obrtnik ne vodi sam obratovalnice in če osebno ne dela v njej. Čeprav se odločba prve stopnje sklicuje tudi na 95. člen istega zakona, ki ureja druge primere prenehanja obratovalnice, gre v tem primeru za prenehanje obratovalnice po navedeni določbi 97. člena, zato je kakršnokoli sklicevanje na 95. člen obrtnega zakona v tem primeru odveč.

Tožnik se moti, ko navaja, da po odločbi prve stopnje z dne 9.4.1992 njegova obratovalnica preneha že z dnem 21.4.1990. Iz izreka odločbe prve stopnje, katere kopija je med predloženimi spisi, to ne izhaja. Če pa je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe nepravilno povzela vsebino izreka odločbe prve stopnje, ta napaka ne vpliva na odločitev o stvari. Velja odločitev iz izreka odločbe prve stopnje, ki je postala izvršljiva z dnem vročitve izpodbijane odločbe tožniku in s tem dnem je obratovalnica pravno prenehala (4. točka 2. odstavka 270. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). V 97. členu obrtnega zakona namreč ni posebne določbe, ki bi prenehanje obratovalnice vezala na pravnomočnost odločbe, v izreku odločbe prve stopnje pa kak poznejši datum prenehanja tudi ni bil določen.

Utemeljen tudi ni tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka in pred njo organ prve stopnje upoštevati, da teče pred temeljnim sodiščem pravdni postopek zaradi pogodb, ki jih je tožnik sklenil z M.B. Pogodbe, sklenjene z M.B. so v tem postopku pomembne le toliko, ker kažejo na to, da tožnik že od junija 1990 dalje v svoji registrirani obratovalnici osebno ne dela in je ne vodi sam. Kolikor tožnik v tožbi trdi, da v njej še vedno dela (raziskava tržišča), je to v tem upravnem sporu novota, ki je sodišče ne obravnava. V upravnem sporu namreč sodišče odloča praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, v katerem niti navajal ni, da še kaj dela v tej obratovalnici (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Plačevanje davkov in prispevkov pa samo zase tudi ne more vplivati na odločitev o stvari; podoben pritožbeni ugovor je kot irelevanten ugovor pravilno zavrnila že tožena stranka.

Ker torej v izpodbijani odločbi ni kršitev v smislu 10. člena zakona o upravnih sporih, zaradi katerih je mogoče upravno odločbo izpodbijati, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena istega zakona. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).